19. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. z Z., ki ju zastopa C. C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1448/2004 z dne 15. 9. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je v postopku zaradi motenja posesti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper pritožnika (v pravdnem postopku tožnika). Višje sodišče je prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožnikoma je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepovedalo nadaljnje motenje posesti tožnice.

2.Pritožnika tej odločitvi očitata kršitev 14., 22., 33. in 36. člena Ustave. Sodišče druge stopnje naj bi samovoljno ocenilo, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje. Trdita, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča o dogovoru pravdnih strank glede izročitve ključa vhodnih vrat tožnice "enostavno zaobšlo", zato naj bi bil izpodbijani sklep protisloven in naj ne bi vseboval vseh odločilnih razlogov. Sodišču druge stopnje očitata, da je kar samo ugotovilo novo dejstvo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, zaradi česar naj bi bili njegovi razlogi samovoljni in arbitrarni ter v očitnem nasprotju z materialnim pravom.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z navedbami, s katerimi pritožnika oporekata zgolj pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe prava, ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe.

4.Z vidika zatrjevanih kršitev 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi lahko bili relevantni očitki, da je izpodbijani sklep protisloven in tako očitno napačen, da je arbitraren, ter da ni ustrezno obrazložen. Vendar so ti očitki neutemeljeni. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. Navedba pritožnikov, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z dogovorom oziroma obljubo tožnice, ne drži. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj šteje, da tožničina obljuba, da bo pritožnikoma izročila ključe, ne pomeni dogovora med strankami oziroma njenega dovoljenja pritožnikoma, da sama zamenjata ključavnico. Izpodbijani sklep je tudi razumno obrazložen, saj je sodišče navedlo razloge, zakaj je štelo zamenjavo ključavnice s strani pritožnikov za dejanje nedovoljene samopomoči.

5.Tudi za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave ne gre. Ugotovitev, da sta pritožnika nedopustno motila posest nasprotne stranke, ker sta samovoljno, tj. brez ustrezne pravne podlage, zamenjala ključavnico vhodnih vrat stanovanja tožnice in izpraznila podstrešno sobo ter s tem spremenila obstoječe posestno stanje, ni sporna ne z vidika pravice do zasebne lastnine ne z vidika nedotakljivosti stanovanja. Sodišče je namreč ni oprlo na nobeno stališče, ki bi bilo nezdružljivo z navedenima ustavnima pravicama. Pri tem je treba poudariti, da gre v obravnavani zadevi le za spor zaradi motenja posesti, pri katerem se ugotavlja le zadnje posestno stanje in motenje, ne pa obstoj pravice do posesti. Gre torej za začasno ureditev z namenom preprečitve samovoljnega spreminjanja posestnega stanja. Zato so nebistvene vse navedbe pritožnikov v zvezi z okoliščino, da pritožnika sedaj ne moreta uporabljati lastnega stanovanja na podstrešju, skupnega hodnika, ki vodi do podstrešja ter ostalih prostorov na podstrešju, ki so skupni deli stavbe. Ta odločitev tudi v ničemer ne posega v njuno pravico, da v morebitni petitorni pravdi zahtevata varstvo svojih domnevno kršenih pravic. O kršitvi človekovih pravic ali temeljih svoboščin zato ni mogoče govoriti.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom

Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić