Jedro

ZDLov-1 v 56. členu predpisuje postopek uveljavljanja škode na kmetijskih in gozdnih zemljiščih od upravljavca. Oškodovanec je dolžan škodo na kmetijskih in gozdnih kulturah v treh dneh, ko je škodo opazil, pisno prijaviti pooblaščencu upravljavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, potem, ko je ugotovilo, da tožnik ni zahteve za plačilo škode, ki mu jo je povzročila divjad na njegovem kmetijskem zemljišču, pisno prijavil v treh dneh od nastanka škode upravljavcu, tako kot določa prvi odstavek 56. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1). Gre za procesno predpostavko, ki v tem primeru ni bila izpolnjena, izpodbijani sklep je zato izdalo po 274. členu ZPP.

Zoper sklep se pritožuje tožnik. Škodo je prijavil telefonsko pooblaščencu tožene stranke, ki je prijavo škode vzel na znanje, prijavo škode zabeležil kot pravočasno in jo tudi obravnaval. Dne 16.5.2008 je opravil s tožnikom ogled škode, o ogledu pripravil zapisnik, ki ga je ponudil tožniku v podpis 1.6.2008. Ker tožnik ni soglašal z višino priznane škode, je vložil pisni odškodninski zahtevek na pristojno komisijo pri Upravni enoti S.. Ta dejstva so razvidna iz zapisnika o sestanku komisije 15.7.2008, iz katerega izhaja, da je komisija tožnikov odškodninski zahtevek sprejela v obravnavo kot pravočasen, pravilen in popoln. Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče razpolagalo s tem zapisnikom komisije, zato je razlaga sodišča o pravočasnosti preveč ozka in preformalistična. Tretji odstavek 56. člena ZDLov-1 je po mnenju pritožnika treba razlagati v tem smislu, da mora oškodovanec uveljavljati škodo pri upravljavcu lovišča in pri komisiji, ki odloča na drugi stopnji. To so procesne predpostavke, ne pa sama posebna obličnost vloge, s katero je bil predhodni postopek uveden, saj v predhodnem postopku odloča pristojni organ, ki je v tej zadevi tudi odločal. Pooblaščenec tožene stranke je telefonsko prijavo štel za pravilno in popolno, čeprav ni bila pisna in je na podlagi tega vodil postopek ter o njem sestavil zapisnik. Tudi če postopek ni začel formalno pravilno, je bila ta pomanjkljivost odpravljena z zapisnikom o ogledu škode in pisnim predlogom sporazuma o povračilu škode. Napačno je tudi stališče, da morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno in kot dokaz o izpolnjenih procesnih predpostavkah priložena tožbi. Sedaj veljavni peti odstavek 56. člena ZDLov-1 glede uveljavljanja odškodnine s tožbo na sodišču, povzema smiselno enako rešitev, ki jo je vseboval prej veljavni Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (ZVGLD) v četrtem odstavku 75. člena. Glede slednjega je bilo pri Višjem sodišču v Ljubljani potrjeno, da te predpostavke niso procesne predpostavke, čeprav tožnik ni izkazal, da bi predhodno pisno zahteval povračilo škode od lovske družine, zadošča, da tožnik dokaže, da je uveljavljal škodo oz. je škodo prijavil pri pristojnem občinskem upravnem organu. Sklicevanje na ustno prijavo ne more biti uspešno le, če ta ni kakorkoli naknadno zapisana. Takšno stališče bi moralo sprejeti tudi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi, zato tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožba ni utemeljena.

ZDLov-1 v 56. členu predpisuje postopek uveljavljanja škode na kmetijskih in gozdnih zemljiščih od upravljavca. Oškodovanec je dolžan škodo na kmetijskih in gozdnih kulturah v treh dneh, ko je škodo opazil, pisno prijaviti pooblaščencu upravljavca. Škoda je bila na tožnikovih kulturah prizadejana 27.3.2008 in tožnik jo je po telefonu prijavil upravljavcu. Ker jo je upravljavec sprejel, čeprav ni bila prijava pisna, bi se bilo še mogoče strinjati s pritožnikom, da zgolj pomanjkanje obličnosti prve prijave ne bi smel biti razlog za zavrženje njegove tožbe. Vendar tožnik tudi v nadaljevanju ni postopal s skladu z jasnimi zakonskimi določbami, predvsem roki za uveljavljanje povračila škode, ki jih mora upoštevati po teh določbah oškodovanec. Po drugem odstavku 56. člena tega zakona pošlje namreč oškodovanec pisno prijavo škode komisiji, ki jo je za lovsko upravljavsko območje imenoval minister, če se oškodovanec in pooblaščenec upravljavca v osmih dneh po pisni prijavi škode na podlagi ogleda ne sporazumeta o višini odškodnine. Ker je škoda v tem primeru nastala 27.3.2008 in če se upošteva, da je bila pravočasno prijavljena upravljavcu, pa vsekakor tožnik te škode ni pravočasno prijavil komisiji, saj je na komisijo poslal odškodninski zahtevek šele 18.6.2008, potem ko je bila ocena in sporazum med upravljavcem in tožnikom narejena 1.6.2008. Sodišče prve stopnje je imelo zato dovolj podlage, da je zaključilo, da procesne predpostavke, ki so za vložitev tožbe predpisane v 5. odst. 56. čl. tega zakona, niso podane.

ZDLov-1 v petem odstavku 56. člena nedvoumno določa, da sodišče tožbo zavrže, če oškodovanec ni vložil pisne prijave v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena. Glede na podatke spisa ni dvoma, da tožnik ni upošteval niti določbe prvega, niti določbe drugega odstavka tega člena. Kot je pojasnjeno, bi se še lahko sprejelo tožnikovo razlago, da je zadoščala telefonska prijava, ker jo je upravljavec sprejel in s tem na nek način tožnika zavedel, da je prijava pravilna. Nikakor pa se ni mogoče strinjati s tožnikom, da je zadostil ostalim pogojem, saj je iz predstavljenega poteka, očitno, da prijava komisiji ni bila vložena v roku iz drugega odstavka tega zakona. Tudi primerjava veljavne določbe zakona, ki predpisuje procesno predpostavko za vložitev takšne odškodninske tožbe z določbo prejšnjega 72. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, ni utemeljena, zato je odločitev, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vloženo tožbo pravilna. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo po 274. členu ZPP in je pritožbeno sodišče iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).