Jedro

V obravnavani zadevi ni razvidno, da bi imel pritožnik pravni interes za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje (več). Glede na to, da je bilo toženi stranki z odredbo Upravnega sodišča naloženo, da mora nemudoma po prejemu odredbe prenehati izvajati ukrep pridržanja za pritožnika, morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe namreč ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede posega v svobodo gibanja. Iz enakih razlogov pa se pritožnikov pravni položaj ne bi izboljšal tudi v primeru morebitne spremembe odločitve o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se zavržeta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep toženke, št. 2142-4125/2022/24 z dne 13. 10. 2023, s katerim je ta tožniku omejila gibanje zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti [v nadaljevanju ZMZ-1]) na prostor Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od 13. 10. 2023 od 12:10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 13. 1. 2024 do 12:10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Prav tako je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se stanje uredilo tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa o začasni odredbi prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je po svoji pooblaščenki 13. 11. 2023 vložil pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, 21. 11. 2023 pa še pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi tožbe.

3. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Sodišče prve stopnje je z odredbo I U 1728/2023-7 z dne 11. 12. 2023 toženki naložilo, da mora nemudoma po prejemu te odredbe prenehati izvajati ukrep pridržanja za pritožnika in o izvršitvi te odredbe čim prej, najkasneje pa v 24 urah, obvestiti sodišče. 5. Vrhovno sodišče je pritožnika pozvalo, naj se v roku treh dni izjavi, ali vztraja pri pritožbah in da, v primeru, da pri pritožbah vztraja izkaže pravni interes kot eno od procesnih predpostavk za nadaljnji postopek.

6. Pritožnik na ta poziv ni odgovoril. 7. Pritožbi nista dovoljeni.

8. Po tretjem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporablja, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. To pomeni, da mora vsakdo v upravnem sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo: tako mora verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si ob ugoditvi izboljšal pravni položaj.1

9. V obravnavani zadevi ni razvidno, da bi imel pritožnik pravni interes za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje (več). Glede na to, da je bilo toženi stranki z zgoraj navedeno odredbo naloženo, da mora nemudoma po prejemu te odredbe prenehati izvajati ukrep pridržanja za pritožnika, morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe namreč ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede posega v svobodo gibanja. Iz enakih razlogov pa se pritožnikov pravni položaj ne bi izboljšal tudi v primeru morebitne spremembe odločitve o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe.

10. Glede na navedeno pravni interes pritožnika za odločanje o pritožbah ni podan, saj se njegov položaj z odločbo Vrhovnega sodišča v ničemer ne bi izboljšal. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožnikovi pritožbi zavrglo kot nedovoljeni.

1 Prim. E. Kerševan v M. Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 416.