Jedro

Toženec (voznik tovornega vozila s prikolico) hitrosti in načina vožnje ni prilagodil masi tovornega vozila in razmeram na cesti, kar je imelo za posledico pregretje zavor. Toženec zaradi zmanjšanega zavornega učinka do kritičnega ovinka ni mogel dovolj zmanjšati hitrosti, da bi lahko varno prevozil ovinek in v posledici tega se je priklopljena prikolica zaradi ostrega zavoja, zvrnila na levi bok. Toženec je bil izkušen poklicni voznik (22 let izkušenj). Vozil je na cesti, ki jo je dobro poznal. Zavedal se je, da prevaža tovor, ki je težji od 20.000 kg, kar je skupaj s težo vozila znašalo 37.000 kg. Glede na to, da je poznal cesto in vedel, da gre za dolg spust, a je vseeno vozil v 6 prestavi, čeprav je vedel, da to ni običajno, predstavlja takšno ravnanje tožnika hudo malomarno ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžan povrniti stroške revizije v znesku 320,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Toženec sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 26.677,63 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2005 dalje do plačila, višji zahtevek v višini 17.158,79 EUR pa zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti stroške postopka v višini 158,41 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, tožeči stranki pa naložilo plačilo stroškov postopka. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo odškodnine iz naslova prometne nesreče, do katere je prišlo 6. 5. 2002 in je tožbo vložila 5. 5. 2005 na Okrožno sodišče v Kopru, ki se je s sklepom dne 17. 10. 2007 izreklo na stvarno nepristojno in dne 19. 10. 2007 zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Kopru. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral. Revizijsko sodišče pa je s sklepom VIII Dor 72/2013 z dne 29. 10. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja zastaranja.

Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločilo je, da se revizijski stroški pridržijo za končno odločbo. Vrhovno sodišče je zaključilo, da Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) v 365. členu ne zahteva, da mora biti tožba vložena na pristojno sodišče, zato je mogoče sklepati, da je zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, tudi če je ta bila vložena na nepristojno sodišče. Prav tako 366. člen OZ izrecno določa, kdaj zastaranje ni pretrgano z vložitvijo tožbe in v obravnavanem primeru ne gre za nobenega od navedenih primerov oz. med navedenimi primeri ni vložitve tožbe na nepristojno sodišče. V primeru stvarne ali krajevne nepristojnosti se tožba ne zavrže, pač pa se sodišče s sklepom izreče za nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču (1. odstavek 23. člena ZPP). Vrhovno sodišče je odločilo, da je potrebno izhajati iz smisla 367. člena OZ, ki je v tem, da ne nastopi zastaranje, če je bila prvotna tožba formalno pomanjkljiva, zato je potrebno to določbo uporabiti za vse takšne napake in ne samo za tiste, kjer sodišče tožbo tudi formalno zavrže. Torej ob smiselni uporabi določbe 367. člena OZ, je zastaralni rok varovan tudi, če ne pride do zavrženja tožbe in nato do vložitve nove tožbe, pač pa do odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem.

Ker se pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava o zastaranju ni ukvarjalo z drugimi pritožbenimi očitki glede protipravnosti, se do ostalih pritožbenih očitkov opredeljuje v tej sodbi. Toženec je v pritožbi vztrajal, da ni podana vzročna zveza kot element odškodninske odgovornosti, saj do škodnega dogodka ni prišlo zaradi neustreznega ravnanja toženca. Po njegovem prepričanju je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razloga, ker zavorni sistem ni pravilno deloval. Izvedenec dr. A.A. je v izvedenskem mnenju poudaril, da se glede retarderja ni mogel izjasniti, ker navedeno ne sodi v njegovo področje, zato po mnenju toženca ni razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je njegovo mnenje jasno in prepričljivo, saj je toženec ves čas postopka zatrjeval, da tako zavore kot tudi retarder v času škodnega dogodka nista ustrezno delovala. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede tehnične izpravnosti polpriklopnika in prikolice in meni, da je sodišče neutemeljeno v celoti sledilo izvedenskemu mnenju B.B. in zato napačno zaključilo, da je njegovo mnenje v celoti ustrezno, kljub temu, da je izvedenec vozilo pregledal le na samem kraju nesreče. Izvedenec A.A. je poudaril, da se do mnenja izvedenca B.B. ne more opredeliti, ker ni izvedenec za motorna vozila in tako ne more podati mnenja o delovanju oz. nedelovanju posameznih sklopov motornih vozil. Po mnenju pritožbe je nerazumljivo, da sodišče prve stopnje ni dopustilo izvedbe dokaza z izvedencem mehanske stroke in je sodišče nepravilno opredelilo toženčevo ravnanje in prizadevanje, da prepreči škodni dohodek kot hudo malomarno dejanje. Toženec se ne strinja z zaključkom sodišča, da je odgovoren za nezgodo in v pritožbi navaja, da je po načelu delovnega prava delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če delavec škodo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti, medtem ko se po splošnih načelih odškodninskega prava odgovarja tudi za majhno in navadno malomarnost. Hudo malomarno ravnanje je tisto, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Iz izpovedbe toženca in tudi ugotovitev izvedenca A.A. pa izhaja, da si je toženec v celoti prizadeval, da bi, glede na dane okoliščine, škodni dogodek preprečil. Ker je toženec v nastali krizni situaciji ravnal tako, kot je glede na lastne izkušnje ocenil, da je najustrezneje, mu ni mogoče očitati hude malomarnosti. V pritožbi še poudarja, da sodišče ni ugotovilo vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo ter odgovornostjo toženca, zato bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti. Toženec je tudi ustrezno ugovarjal sami višini tožbenega zahtevka, tako na naroku dne 9. 6. 2011, kot na naroku dne 16. 3. 2009 in dne 14. 1. 2010, zato je ugotovitev sodišča v 13. točki obrazložitve, da toženec ni postavil konkretnih ugovorov glede višine škode na vozilu, napačna. Toženec nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da, ker toženec ni ugovarjal višini škode, le to priznava na podlagi 214. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka v tem sporu vtožuje povrnitev premoženjske škode, ki izvira iz škodnega dogodka (prometne nezgode) z dne 6. 5. 2002. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je dne 6. 5. 2002 na Hrvaškem, na cesti med krajem C. in krajem D. prišlo do prometne nesreče, v kateri je bilo udeleženo motorno vozilo E., reg. št. ... s prikolico reg. št. ..., last tožeče stranke. Vozilo je v ovinku zaneslo s cestišča tako, da se je prevrnilo na levi bok in drselo v smeri proti levemu robu cestišča, tam pa je prednji del vlečenega vozila udaril v odsek. Vozilo je vozil toženec, ki je bil v prometni nesreči tudi sam poškodovan. Ni bilo sporno, da je bil toženec v času nesreče zaposlen pri tožeči stranki kot voznik in da je, v okviru svojih delovnih zadolžitev, vlečno vozilo vozil po nalogu tožeče stranke, kot tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka po nesreči sama popravila poškodovano vozilo in polprikolico.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da morajo biti za odškodninsko odgovornost toženca podani vsi štirje elementi in sicer nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je v konkretnem primeru omejena le na namen ali hudo malomarnost. V spornem času je materialno odgovornost delavca urejal 70. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji), ki je določal, da če delavec povzroči delodajalcu škodo pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti mora le-to povrniti. Vsebinsko enako določa 1. odstavek 182. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in sedaj 177. člen ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013 z dne 13. 3. 2013 - ZDR-1), ki določa, da mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu le-to povrniti. Za ugotovitev odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika, OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in sicer nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode.

Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. A.A. zaključilo, da toženec hitrosti in načina vožnje ni prilagodil masi tovornega vozila in razmeram na cesti, kar je imelo za posledico pregretje zavor. Toženec zaradi zmanjšanega zavornega učinka do kritičnega ovinka ni mogel dovolj zmanjšati hitrosti, da bi lahko varno prevozil ovinek in v posledici tega se je priklopljena prikolica zaradi ostrega zavoja, zvrnila na levi bok. Vozilo je udarilo v vzpetino izven ceste, kjer se je nato ustavilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi toženca in mnenja izvedenca dr. A.A. pravilno ugotovilo, da je toženec pred nesrečo vozil približno 2 uri, da je vozil po klancih navzdol in navzgor, kar kažejo številna in zelo velika nihanja v hitrosti vožnje iz tahografa (list. št. 194) in da je toženec v kritičen ovinek, v katerem se je nato vozilo prevrnilo, pripeljal z hitrostjo višjo od 50 km na uro. Iz nihanj na tahografu je izvedenec ugotovil, da je toženec zaviral predvsem z delovno zavoro, ne pa z motorjem, ter da je po prevozu enega od ostrih ovinkov spet pospeševal, nato pa zaviral. Navedeno pa je bil razlog, da so se zavorne obloge pregrevale že prej, najbolj obremenjene pa so bile zadnjih 1,7 km pred krajem nesreče, kar je imelo za posledico, da so se zavore pregrele in pred šestim ovinkom po klancu navzdol toženec ni več mogel znižati hitrosti toliko, da bi varno prevozil ovinek. Zaradi navedenega je vozilo s polprikolico prevrnilo. Vozilo se je močno poškodovalo, prav tako pa je bil uničen tovor. Tožnik je sam izpovedal, da je vozil v šesti prestavi z pritisnjenim posebnim gumbom (retarderjem) za upočasnjevanje in da ni običajno, da poklicni voznik vozi s hitrostjo 40 km/h v šesti prestavi. Toženec pa je cesto tudi dobro poznal, kar je zapisal že v odgovoru na tožbo in je navedeno tudi izpovedal zaslišan kot stranka. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je bil toženec izkušen poklicni voznik (22 let izkušenj) ter je vozil na cesti, ki jo je dobro poznal, kot je to tudi sam povedal. Prav tako se je toženec zavedal, da prevaža tovor, ki je težji od 20.000 kg, kar je skupaj s težo vozila znašalo 37.000 kg. Glede na to, da je poznal cesto in vedel, da gre za dolg spust, a je vseeno vozil v 6 prestavi, čeprav je vedel, da to ni običajno, predstavlja takšno ravnanje tožnika, ko hitrosti ni prilagodil tem okoliščinam in ni upošteval splošnih pravil za varno vožnjo, vsekakor hudo malomarno ravnanje.

Pravilno se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do trditev toženca, češ da vozilo ni bilo brezhibno in da zavore niso delovale ter da je bilo izvedensko mnenje B.B. neuporabno, ker vozila sploh ni pregledal. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je izvedenec B.B. mnenje izdelal brez pregleda vozil, saj iz mnenja izhaja, da je izvedenec pregled opravil na mestu nesreče, naslednji dan po nesreči, na zahtevo Prometne policije F.. Kot je izpovedal toženec je pred nesrečo vozil približno dve uri in vse do prometne nesreče ni imel težav z zavorami. Prav tako pa je izvedenec dr. A.A. v izvedeniškem mnenju zapisal, da je toženec pred tem na relaciji F. pretežno vozil po klancu navzdol in da je prvih pet ostrih krivin prevozil z zmanjševanjem hitrosti, kar pomeni, da so tedaj zavore delovale, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavorni sistem na vozilu in polprikolici med samo nesrečo ni bil poškodovan in ni bil vzrok za prometno nesrečo. Glede na navedeno so neutemeljene trditve toženca, da izvedenec dr. A.A. ni izvedenec za motorna vozila in ne more podajati mnenja o delovanju oz. o nedelovanju posameznih sklopov motornih vozil kot so npr. zavorni sistemi in da izvedenec B.B. ni ustrezno pregledal vlečnega vozila.

Kot zatrjuje toženec v pritožbi je posebnost odškodninske odgovornosti iz delovnega razmerja predvsem v tem, da je delavec odgovoren le za škodo, ki jo povzroči na delu (pri opravljanju svojih del in nalog) ali v zvezi z delom in ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti (členi 182 do 185 ZDR). Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost tako gre, v kolikor je podana večja nepazljivost. Delavec, ki ravna tako, da njegovo ravnanje pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Delavec torej mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bil toženec izkušen poklicni voznik, ki je cesto, po kateri je vozil, dobro poznal in se je zavedal, da je vozilo težko 37.000 kg ter je vedel, da ga čaka dolg spust, pa je vseeno vozil v šesti prestavi, za kar je tudi sam povedal, da to ni običajno, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od poklicnega voznika.

Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je toženec v nastali krizni situaciji ravnal tako, kot je glede na lastne izkušnje ocenil, da je najustrezneje in da je ravnal v skladu s pravnim standardom skrbnega delavca, zaradi česar mu ni mogoče očitati hude malomarnosti.

Toženec je sodišču prve stopnje tudi očital bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zaključilo, da ugovori toženca v zvezi z višino škode na vozilu in polprikolici, niso bili ustrezno substancirani, ter je zato sodišče štelo, da jih toženec pripoznava. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je sicer napačna in v nasprotju s pisno dokumentacijo. Toženec je tako na naroku dne 9. 6. 2011 kot na naroku 16. 3. 2009 ugovarjal višini tožbenega zahtevka in iz zapisnika z naroka z dne 14. 1. 2010 je razvidno, da toženec ne sprejema cenitve postavljenega izvedenca, vendar pa sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oz. zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oz. zapisnikov tolmači drugače kot stranke, oz. jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno ter za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. V zvezi z dokaznim postopkom ter dokazno oceno sodišča glede višine škode na vozilu in priklopniku, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na prepričljivo izpoved direktorja tožeče stranke, da je tožeča stranka sama popravila vozila, ker je za takšno popravilo tudi ustrezno usposobljena in je bilo takšno popravilo tudi najcenejše. Sicer pa je tožeča stranka predložila cenitev podjetja G. d.o.o., ki je ocenilo vrednost vozila pred nesrečo in po nesreči. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo je toženec tej cenitvi sicer ugovarjal glede višine (narok 9. 6. 2011 in 16. 3. 2009), pri tem pa ni predlagal nobenega dokaza za ugotovitev višine škode oziroma dokaza, s katerim bi cenitev izpodbijal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno, ob procesni neaktivnosti toženca, izhajalo iz trditev tožeče stranke in tako štelo, da je škoda predstavljala razliko med vrednostjo vozila pred prometno nesrečo (25.162,74 EUR) in vrednostjo vozila po prometni nesreči 3.192,69 EUR ter razliko med vrednostjo prikolice pred nesreče (4.439,84 EUR) in po nesreči (542,48 EUR). Pravilno je tudi zaključilo, da je tožeča stranka opredelila škodo kot navadno škodo, ki pomeni zmanjšanje premoženja oškodovanca zaradi škodnega dogodka, torej razliko med vrednostjo pred škodnim dogodkom in po njej. Ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena, ki ga v postopku nosijo stranke 212. člen ZPP, in glede na načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), je sodišče ugotovitev o obstoju in višini škode utemeljeno oprlo na cenitev podjetja G. d.o.o..

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na revizijo. Toženec pa je dolžan tožeči stranki povrniti stroške revizije in sicer 1.050 točk za revizijo (vrednost točke 0,459), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 599,68 EUR in glede na končni uspeh tožeče stranke v sporu (53,48 %) je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške revizije v znesku 320,70 EUR.