Jedro

S posebnimi napravami so v prvi vrsti mišljene naprave, ki s svojim delovanjem same neposredno povzročajo imisijske vplive.

Regionalna cesta in lovilec olj sta kot del njene infrastrukture nedvomno v splošnem interesu oziroma sta del splošno koristne dejavnosti. Ker je torej njuno delovanje oziroma obstoj sam po sebi splošno koristen, opustitveni (odstranitveni) zahtevek ne pride v poštev.

Dejstvo, da izvedenec strank ni povabil na ogled, ki ga je opravil, ne predstavlja upoštevne procesne kršitve. Nikjer ni predvideno, da mora izvedenec na ogled, ki ga opravi, zato da lahko sestavi mnenje oziroma odgovori na zastavljena vprašanja, vabiti tudi stranke. Ogled je le predpogoj za to, da mnenje lahko sestavi, strankina pravica pa je v tem, da se lahko do mnenja opredeli, nanj poda pripombe oziroma da lahko zahteva njegovo dopolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.9.2012 zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka), v skladu s katerim: - se toženki prepoveduje vsako odvajanje meteornih vod in ostalih odpadnih vod iz parcele št. 1233/2 k.o. X. na parcele št. 331/37 in 331/38 k.o. X., zlasti pa vod, ki se zbirajo v oljnem lovilcu, - je toženka dolžna preprečiti vsako rušenje ali odplavljanje peska in kamenja z regionalne ceste R, odsek ab,. s parcele št. 1239/2 in 337/38 na parcele št. 331/37 in 331/38 k.o. X.., - je dolžna toženka s parcele tožnika št. 331/37 in 331/38 k.o. X. odstraniti ves pesek in kamenje, - je dolžna toženka na parceli 331/38 k.o. X. vzpostaviti prejšnje stanje s preplastitvijo s prstjo in izravnavanjem, utrditvijo ter zatravitvijo in na ta način preprečiti rast močvirskih plevelov, - je dolžna toženka preprečiti nevarnost škode na javni poti parc. št. 331/30 z erozijo te poti in preprečitvijo izlivanja meteornih vod na to javno pot, in od tod na parceli št. 331/37 in 331/38 k.o. X., s položitvijo betonskih kanalet za izliv meteornih vod v reko K., - je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v znesku 33.360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter pravdne stroške.

V okviru II. točke izreka je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 150,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2007 do plačila. V presežku glede teka zamudnih obresti pa je zahtevek zavrnilo (vse II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je dolžan tožnik toženki povrniti pravdne stroške v znesku 3.122,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (1) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (s stroškovno posledico). Navaja, da toženka pri rekonstrukciji ceste ni izvedla odvodnjavanja meteornih vod v skladu s pravili stroke, zato se le-te (pa tudi siceršnje vode s ceste parc. št. 1239/2 k.o. X.) stekajo v lovilec olj, od tod pa prosto derejo po brežini, to je po tožnikovih parcelah 331/37, 331/38 (prej 331/24) in 333/1. Razlogovanje sodišča o namenu oljnega lovilca je nerelevantno. Ta in razbremenilnik za visoko vodo z iztokom na tožnikovo zemljišče predstavljata posebno napravo po drugem odstavku 75. člena SPZ. Gre za direktno imisijo, ki je (če se izvaja brez pravnega naslova) vedno prepovedana. Sodna praksa naj bi že davno zavzela stališče, da lastnik (ki nima služnostne pravice) ni upravičen usmerjati odtekanja vode s svojega zemljišča tako, da se zliva na sosedovega. Ker toženka služnostne pravice nima, mora preprečiti odvodnjavanje, tudi če je to z vidika projekta urejeno ustrezno (pritožnik se sklicuje tudi na določbo 35. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah). Zaključek sodišča, da se meteorne vode zaradi gravitacije od nekdaj iztekajo na tožnikove parcele, je napačen (to naj bi zgolj povzelo pavšalne in neizkazane toženkine trditve, zaradi česar je bil bistveno kršen 7. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe). Teh težav namreč na tožnikovem travniku nikoli ni bilo, saj bi glede na dokazan obseg škode zagotovo ukrepal že pred rekonstrukcijo ceste (v nadaljevanju opisuje, kako je bilo pred obnovo ceste in kako po njej). Stanja, ki ga je povzročila obnova (za kar je sam predložil fotografije in videoposnetke), si sodišče ni ogledalo (zato so njegovi zaključki o stanju v naravi napačni). Ker je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 75. člena SPZ, je relevantno dejansko stanje ugotovilo nepopolno. V zvezi z zahtevano odstranitvijo škodne nevarnosti in plačila škode (133. člen OZ) pritožnik poudarja, da zaključek sodišča glede vzročne zveze med obnovo regionalne ceste oziroma sedanjim načinom odvodnjavanja meteornih voda in škodo na njegovih zemljiščih ne drži. Podlaga odgovornosti v primerih iz 133. člena OZ je objektivna, kar je bilo sprejeto v sodni praksi (sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 191/98 z dne 23.12.1998). Vzročna zveza se tako domneva, zaradi česar je dokazno breme glede njenega neobstoja na toženki, ki pa ga ni zmogla. Ker ni upoštevalo, da se vzročna zveza domneva (napačna uporaba 133. člena OZ), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kljub njegovim številnim pomanjkljivostim, se je sodišče pri ugotavljanju vzročne zveze v celoti oprlo na izvedensko mnenje. Tako npr. izvedenec ni ugotavljal obsega območja, iz katerega skozi prepust vodijo meteorne vode, in je svoje mnenje podal brez upoštevanja podatka o količini vode, ki se vodi na prepust (tožnik je že v vlogi z dne 23.3.2012 opozoril, da območje, iz katerega se zaledne vode zbirajo, obsega 1,5 – 2 ha površine). V nadaljevanju opisuje, kako na prepust in zaledni jarek ob dežju pridrejo ogromne količine vode z veliko udarno močjo (vsako odlašanje z deli pomeni potencialno ogromno materialno škodo kot tudi kršitev Zakona o gozdovih, na katerega določbo šeste alineje tretjega odstavka 37. člena se sklicuje). Zaradi tožnikove odsotnosti ob ogledu (in zaradi listja na cesti) naj bi izvedenec prezrl, da voda odnaša samo cesto in izpodjeda asfalt. Sodišče je spregledalo izvedenčevo ugotovitev, da je mulda (ki ni primerna rešitev, boljša bi bile kanalete) zaradi erozije poškodovana. Tožnik že ves čas opozarja, da so kanalete predvidene tako v osnovnem kot dopolnjenem projektu rekonstrukcije regionalne ceste. Stanje na terenu naj bi bila posledica direktne opustitve Hidrotehničnega poročila, ki ga je sam večkrat izpostavil. Sodišče tudi napačno zaključuje, da vse nastaja le ob izrednih dogodkih, ko vode močno narastejo in presežejo običajen način izlivanja. Do škode prihaja že pri običajnih plohah in ob majhnem deževju, kar naj bi bilo razvidno iz predloženih posnetkov, do katerih se sodišče ni opredelilo (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob obnovi ceste je izgubil tudi del parcele št. 331/37 k.o. X., sedaj nova parcela št. 331/38, ki jo zaseda novozgrajeno postajališče, na parceli št. 331/37 pa je del oljnega lovilca in kamnita koritnica za odvod vode iz oljnega lovilca in razbremenilnika. Toženka je brez njegovega dovoljenja in sprožitve ustreznih postopkov z njihovo postavitvijo protipravno posegla v njegove nepremičnine. Ker se sodišče do njegovih v tej smeri podanih navedb ni opredelilo, je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi problemov s kamenjem (ki jih pred obnovo ni bilo) in posledične prisilne opustitve turistične dejavnosti, mu je nastala ogromna škoda (zaradi česar je njegov zahtevek tudi v tem delu utemeljen). V nadaljevanju navaja, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke A. J. z dne 16.2.2011 pomanjkljivo, protislovno, vsebuje pretežno navajanje njegovega osebnega mnenja o predmetnem postopku, izvedenec pa naj bi se spuščal tudi v obravnavanje materialnopravnih vprašanj. Čeprav je v vlogi z dne 16.3.2010 predlagal dopolnitev mnenja, v vlogi z dne 23.3.2012 pa obrazloženo opozoril na napake v mnenju (do katerih se sodišče ni opredelilo in je zato podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ter predlagal njegovo dopolnitev (oziroma postavitev novega izvedenca), sodišče temu ni sledilo (s čimer mu je bila odvzeta možnost dokazovanja in je prišlo do kršitve določb 5. in 254. člena ZPP ter 22. člena URS). Ker je izvedenec ogled napravil brez, da bi o njem obvestil stranke, mu je bilo onemogočeno sodelovati v dokaznem postopku (kljub temu, da je sodišču dne 10.10.2012 poslal vlogo, da zahteva ogled v prisotnosti strank, do tega ni prišlo). Opustitev vabljenja strank ima za posledico, da je izvedensko mnenje deloma nepopolno (zmotna naj bi bila ugotovitev, da na tožnikovih zemljiščih ni večjega kamenja, nenatančna naj bi bila geodetska ocena poti, zmotno ugotovljene dimenzije platoja na tožnikovi parceli, izvedenec pa tudi ni ugotavljal obsega območja, iz katerega skozi prepust vodijo meteorne vode, in je svoje mnenje podal brez upoštevanja podatka o količini vode, ki se vodi skozi prepust). Ne drži zaključek sodišča, da tožnikove pripombe zadevajo njegov subjektivni pogled na strokovne zaključke izvedenca. Tožnik je v vlogi z dne 15.3.2010 predlagal, da izvedenec odgovori na vprašanja, ki jih je zastavil v vlogi z dne 2.11.2009, a je sodišče ta vprašanja prezrlo oziroma brez obrazložitve zavrnilo predlog po dopolnitvi dokaznega predloga, prav tako pa tudi predlog za ogled s sodiščem na kraju samem, saj bi bilo le tako dejansko stanje celovito razčiščeno (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljevanju tožnik navaja, da mu je bil kršen položaj stranke v pravdnem postopku (22. člen URS), in pojasnjuje, kakšna je njena vsebina. Kršena naj bi mu bila pravica do izjavljanja v dokaznem postopku (ki zajema tudi kršitev pravice do predlaganja dokazov). Z odločitvijo, da v tej smeri predlaganega dokaznega predloga ne izvede, mu je sodišče (ki samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim mnenjem in ne more presojati, ali je strokovno mnenje pravilno) onemogočilo, da bi odpravil svoj dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Poseg v ustavno pravico izvedbe predlaganega dokaza je vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in sklepa. Ker se je postavilo na stališče, da je nadaljevanje dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja (oziroma postavitvijo drugega izvedenca) nepotrebno, je kršilo prepoved t.i. vnaprejšnje dokazne ocene, kot izhaja iz 22. člena URS. Glede na vsebinska nasprotja v izvedenskem mnenju se glede ocene sodišča, da je to sprejemljivo, pojavlja videz arbitrarnosti, tožnik pa je dejansko ostal brez sodnega varstva, saj mu je sodišče odreklo pravico, da bi preko dokaznega postopka vplival na rezultat sodnega postopka (sklicuje se na prvi odstavek 6. člena EKČP). V vlogi je navedel, da dejstev brez svoje krivde ni mogel navajati ter dokazov predložiti pred prvim narokom za glavno obravnavo (saj se navezujejo na vremenske razmere, do katerih je prišlo spomladi oziroma poleti 2012 v času padavin). Zato dokazi predloženi na naroku dne 18.9.2012 niso bili predloženi prepozno (kršitev 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe). Sodišče ni obrazložilo, katere stroške (postavke) je priznalo in v kakšni višini, zaradi česar se odločitve o stroških ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker je pravni temelj odškodninske odgovornosti podan, bi sodišče razširitev tožbe z dne 18.9.2012 moralo dopustiti, saj je bila sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ne regionalna cesta in ne lovilec olj (enako pa velja tudi za razbremenilnik za visoko vodo) (2), kot je to tožnik zatrjeval v tožbi, ne predstavljata posebne naprave, ki jih ima v mislih določilo drugega odstavka 75. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) (3). V zvezi s tem je prepričljivo obrazložilo, da so s posebnimi napravami v prvi vrsti mišljene naprave, ki s svojim delovanjem same neposredno povzročajo imisijske vplive, pa tudi kakšen je na drugi strani namen oljnega lovilca (pritožbeno navajanje, da naj bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje o namenu oljnega lovilca nerelevantno, zato nikakor ne drži). Tožnik zaključkom sodišča prve stopnje sicer nasprotuje, a ker obenem ne ponudi nobenega prepričljivo podanega konkretnega razloga, ne vzbudi nobenega dvoma v njihovo pravilnost. Na drugi strani pa občasnega teka meteornih voda na tožnikovo parcelo (tako v preteklosti kot sedaj), do katerega prihaja v posledici dežja in delovanja same sile težnosti (torej naravnega dogajanja) (4), prav gotovo ni moč opredeliti kot imisijo, zaradi katere bi toženka potrebovalo ustrezno služnostno pravico (5). Glede pritožbenega očitka, da naj bi sodišče prve stopnje pri zaključku, da se meteorne vode zaradi gravitacije od nekdaj iztekajo na tožnikove parcele, zgolj povzelo pavšalne in neresnične toženkine trditve, gre poudariti, da je slednja te (povsem konkretne) navedbe podala v odgovoru na tožbo (glej l. št. 20), a jih ni tožnik ne v (sledeči) prvi in ne nikoli kasneje v postopku na prvi stopnji ustrezno (pravočasno) prerekal (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato predstavljajo vse v tem oziru podane pritožbene navedbe nedopustno in posledično neupoštevno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz tega razloga sta neutemeljena (tudi sicer nekonkretizirana) pritožbena očitka, da je zaključek sodišča prve stopnje o stanju v naravi napačen, ker si ga ni ogledalo samo, oziroma da je relevantno dejansko stanje ugotovilo nepopolno, ker naj bi bil napačno uporabljen drugi odstavek 75. člena SPZ. K razlogom sodišča prve stopnje velja zgolj pripomniti, da sta regionalna cesta in lovilec olj (6) kot del njene infrastrukture nedvomno v splošnem interesu oziroma sta del splošno koristne dejavnosti (7). Ker je torej njuno delovanje oziroma obstoj sam po sebi splošno koristen, opustitveni (odstranitveni) zahtevek iz 75. člena SPZ(8) že glede na določbo tretjega odstavka 133. člena OZ (tudi sicer) ne pride v poštev (9).

6. Neutemeljeno je (pavšalno) pritožbeno grajanje, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se vzročna zveza med obnovo regionalne ceste oziroma sedanjim načinom odvodnjavanja meteornih voda in škodo na tožnikovih zemljiščih domneva (oziroma da je napačno uporabilo 133. člen OZ), zaradi česar naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tudi tukaj pritožnik ne pojasni, v katerem delu točno naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ne glede na to velja poudariti, da je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivo podanih ugotovitev v tem postopku postavljenega izvedenca gradbene stroke A. J. povsem utemeljeno lahko zaključilo, da takšne vzročne zveze ni. Kljub vztrajnemu ponavljanju, da naj bi imelo to mnenje številne pomanjkljivosti, tožnik z razlogi, ki jih v tem okviru navaja, še zdaleč (kot bo to ponovno omenjeno tudi v nadaljevanju) ne prepriča. Takšna po njegovem mnenju podana »pomanjkljivost« naj bi bila v tem, da izvedenec ni ugotavljal obsega območja, iz katerega skozi prepust vodijo meteorne vode, oziroma da naj bi svoje mnenje podal brez upoštevanja podatka o količini vode, ki se vodi na prepust. A pri tem tožnik ne pojasni, zakaj oziroma kako naj bi poznavanje teh okoliščin vplivalo na drugačne zaključke izvedenca, ki si je stanje na terenu pogledal in v mnenju navedel, da težav, ki jih je tožnik navajal v tožbi, ni opazil. Enako velja za pritožbeno trditev, češ da je izvedenec zaradi tožnikove odsotnosti ob ogledu (in zaradi listja na cesti) prezrl, da voda odnaša samo cesto in izpodjeda asfalt (10). Pritožbeno navajanje, kako na prepust in zaledni jarek ob dežju pridrejo ogromne količine vode z veliko udarno močjo in kako vsako odlašanje z deli pomeni potencialno ogromno materialno škodo kot tudi kršitev Zakona o gozdovih, zato ni prepričljivo. Tudi sicer gre v prvi vrsti za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob tem, da je izvedenec v mnenju z dne 16.2.2011 poudaril, da bi bila vgradnja kanalet slabša rešitev kot je mulda (11), in da vprašanje, katera od obeh omenjenih rešitev naj bi bila ustreznejša (in še manj katera je bila v projektu najprej predvidena), za ta postopek samo za sebe ni pomembno, je popolnoma nerelevantno tudi pritožbeno »ponovno« opozarjanje, da so bile kanalete predvidene tako v osnovnem kot dopolnjenem projektu rekonstrukcije regionalne ceste. Neprepričljivo je tudi (prav tako povsem splošno) pritožbeno navajanje, da naj bi bilo stanje na terenu posledica direktne opustitve Hidrotehničnega poročila. Da v tem oziru tudi sicer nič ni bilo »opuščenega«, pa nenavsezadnje v svojem mnenju ugotavlja izvedenec (in sicer da je obstoječi sistem odvodnjavanja v celoti usklajen tako s pravili stroke kot tudi v skladu z zahtevami varovanja naravnega okolja (voda reke Krke), ki jih je v Hidrotehničnem poročilu za idejni projekt iste rekonstrukcije določilo podjetje V.).

7. Pritožbeno navajanje, da (v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje) do škode prihaja že pri običajnih plohah in ob majhnem deževju, je novo in posledično nedopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se do posnetkov, ki jih je tožnik predložil s pripravljalno vlogo z dne 17.9.2012 na naroku za glavno obravnavo naslednjega dne, vsebinsko seveda ni opredeljevalo, saj je šlo (kot je to ustrezno pojasnilo v okviru 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) za prepozen in posledično nedopusten dokaz (zaradi česar so očitane procesne kršitve neutemeljene). Tožnikova obrazložitev, da dejstev, glede katerih so bili ti dokazi predloženi, brez svoje krivde ni mogel navajati ter dokazov predložiti pred prvim narokom za glavno obravnavo, ker se navezujejo na vremenske razmere, do katerih je prišlo spomladi oziroma poleti 2012 v času padavin, je neprepričljiva. »Tri kratke plohe«, ki naj bi jih posnel, naj bi bile (glede na takšno pojasnilo) očitno posebnost poletja leta 2012 (da so bile »ustrezne« padavine že prej, je razvidno iz tožnikovega zaslišanja dne 13.1.2009, ob katerem je omenjal stanje ob velikih deževjih). Obravnavanje trditev, da naj bi ob obnovi ceste izgubil tudi del parcele št. 331/37 k.o. X oziroma da naj bi toženka brez njegovega dovoljenja in sprožitve ustreznih postopkov s postavitvijo avtobusnega postajališča ter lovilca olj protipravno posegla v njegove nepremičnine, ni stvar tega postopka (v njem se presoja utemeljenost v zvezi z zatrjevanimi imisijami in posledično škodo povezanih tožnikovih zahtevkov). Zakaj ni utemeljeno tožnikovo navajanje težav s kamenjem (zaradi katerih naj bi po lastnih navedbah opustil turistično dejavnost), je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje (12). »Golo« pritožbeno vztrajanje tožnika pri svojih trditvah ne vzbudi nobenega dvoma v ustreznost s strani sodišča prve stopnje podanih razlogov. Enako velja glede trditev o domnevnih nepravilnostih izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke A. J. z dne 16.2.2011. Okoliščina, da se je izvedenec »spustil« tudi v obravnavanje materialnopravnih vprašanj, nima nobenega vpliva na njegove siceršnje ugotovitve oziroma prepričljivost odgovorov na vprašanja, zaradi katerih je bil postavljen. V preostalem pa so v tej smeri postavljeni pritožbeni očitki popolnoma pavšalni.

8. Neutemeljena je pritožbena graja nedopustne opustitve dopolnitve izvedenskega mnenja s strani sodišča prve stopnje (13). Medtem, ko v vlogi z dne 16.3.2010 (v nasprotju s tem, kar navaja v pritožbi) tožnik dopolnitve mnenja ni mogel predlagati (saj takrat mnenja še ni bilo), ampak je le sporočil dodatna vprašanja, na katera naj bi izvedenec odgovoril, pa razlogi, ki jih je podal v vlogi z dne 23.3.2012, dopolnitve mnenja niso terjali. Kot je v izpodbijani sodbi (5. točka obrazložitve) pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, vsebina omenjene vloge izraža predvsem tožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca in ponavljanje lastnega „stališča“ o zadevi. Tisto, kar je v njej omenjal kot domnevne pomanjkljivosti izvedenčevih ugotovitev (npr. nenatančna geodetska ocena lokacije poti oziroma obseg območja, iz katerega skozi prepust vodijo meteorne vode), pa je bilo očitno nerelevantno oziroma ni pojasnil, kakšen vpliv naj bi imele te okoliščine na pravilnost izvedenčevih za ta postopek bistvenih ugotovitev. Prav na koncu omenjene vloge je predlagal, da naj izvedenec odgovori na vprašanja, ki jih je zanj postavil že v vlogi z dne 2.11.2009 in ki naj bi jih sodišče prve stopnje domnevno prezrlo. Ob tem, da ni niti najmanj pojasnil, za katera vprašanja naj bi šlo, je na drugi strani iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 15.12.2011, s katerim je bil izvedenec postavljen, razvidno, da so mu bila v odgovor naložena tudi ta vprašanja (glej tudi dopis sodišča prve stopnje z dne 22.3.2010, s katerim je bila izvedencu v izjasnitev poslana tudi tožnikova vloga z dne 15.3.2010), iz njegovega mnenja pa, da je odgovarjal tudi nanje. Takšnemu pavšalnemu zatrjevanju, da izvedenec na vprašanja ni odgovoril oziroma da jih je sodišče prve stopnje prezrlo (pa pri tem ni obrazloženo, katera), in vztrajanju, da naj izvedenec na njih odgovori (pa tudi pri tem ni obrazloženo, na katera), pač ni moč slediti (14). Katera vprašanja ima v mislih, tožnik ne obrazloži niti sedaj v pritožbi. Sodišče prve je zato pravilno zaključilo, hkrati pa tudi ustrezno obrazložilo (očitek, da naj bi brez obrazložitve zavrnilo predlog po dopolnitvi dokaznega predloga, prav tako ne drži), zakaj dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila potrebna. Zato so povsem neutemeljeni tudi vsi očitki (15), češ da mu je sodišče prve, ker ni sledilo njegovemu predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja, odvzelo možnost dokazovanja in da je prišlo do kršitve določb 5. in 254. člena ZPP ter 22. člena URS (enako velja za očitane kršitve njegovega položaja stranke v pravdnem postopku, pravice do izjavljanja v dokaznem postopku, pravice do izvedbe predlaganega dokaza in prepovedi t.i. vnaprejšnje dokazne ocene). Iz istih razlogov tudi ni moč slediti nadaljnjemu (pavšalnemu) pritožbenemu očitku, češ da mu je z odločitvijo, da v tej smeri predlaganega dokaznega predloga ne bo izvedlo, sodišče prve stopnje (16) onemogočilo, da bi odpravil svoj dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, in da naj bi poseg v njegovo ustavno pravico do izvedbe predlaganega dokaza vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kot je bilo že poudarjeno, so domnevne nepravilnosti, do katerih naj bi prišlo ob ogledu, ker ga izvedenec ni povabil na ogled, bodisi očitno nerelevantne ali pa ni pojasnil, kako in zakaj naj bi vplivale na vsebino ključnih izvedenčevih ugotovitev. Nadalje ni pojasnil, v čem naj bi bila vsebinska nasprotja v izvedenskem mnenju in na katera z njegove strani postavljena vprašanja izvedenec ni odgovoril (oziroma jih je sodišče prve stopnje prezrlo). Ker »zgolj« njegovo vztrajanje pri svojem naziranju in posledično nestrinjanje z zaključki izvedenca ni (posebej) prepričljiv argument, nikakor ni moč govoriti o kršitvah zatrjevanih pravic. S tem, ko spričo njegovih pavšalnih oziroma nerelevantnih pripomb predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja ni ugodilo, mu sodišče prve stopnje prav gotovo ni odvzelo pravico do sodnega varstva (17).

9. Tudi dejstvo, da izvedenec strank ni povabil na ogled, ki ga je opravil, ne predstavlja upoštevne procesne kršitve. Nikjer ni predvideno, da mora izvedenec na ogled (pa naj gre za ogled, kot je bil predmetni, ali ogled stvari oziroma pregled ljudi), ki ga opravi, zato da lahko sestavi mnenje oziroma odgovori na zastavljena vprašanja (18) vabiti tudi stranke. Ogled je le predpogoj za to, da mnenje lahko sestavi, strankina pravica pa je v tem, da se lahko do mnenja opredeli, nanj poda pripombe oziroma da lahko zahteva njegovo dopolnitev (19). Predhodno je bilo že poudarjeno, da so okoliščine, ki naj bi po pritožnikovem mnenju kazale na to, da je izvedensko mnenje deloma nepopolno (kar vse naj bi bila domnevna posledica izvedenčeve opustitve vabljenja strank), tudi sicer očitno nerelevantne oziroma tožnik ni pojasnil, kakšen vpliv naj bi imele na vsebino glavnih izvedenčevih zaključkov (npr. očitana nenatančna geodetska ocena poti in zmotno ugotovljene dimenzije platoja na tožnikovi parceli; okoliščina, da naj izvedenec ne bi ugotavljal obsega območja, iz katerega skozi prepust vodijo meteorne vode). Neprepričljiva je tudi graja izvedenčeve ugotovitve, da na tožnikovih zemljiščih ni večjega kamenja, kar naj bi bila prav tako posledica tega, da na ogled ni vabil strank. Kot prvo izvedenec (glej točko 3 poročila o terenskem ogledu) ugotavlja, da naj bi bilo vidnih nekaj večjih na pobočju ležečih kamnov. Kot drugo pa ni povsem jasno, kako bi lahko izvedenec takšno večje kamenje enostavno spregledal oziroma bi potreboval tožnik, da bi mu ga pokazal. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških, ki jih je priglasila toženka, odločalo na podlagi stroškovnika, ki ga je ta podala na naroku dne 18.9.2012 in ki se nahaja v spisu. Odločitev o stroških je zato povsem preverljiva, pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

10. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku z dne 18.9.2012, je na njem sodišče prve stopnje sklenilo, da s strani tožnika predlagane spremembe tožbe (s katero se toženka ni strinjala) ne dovoli. V skladu z določbo 185. člena ZPP sodišče prve stopnje seveda ni dolžno dovoliti predlagane spremembe. To stori le, če z vidika okoliščine, ki jo omenjeni člen navaja kot relevantno (20), oceni, da bi bilo to smotrno. V kolikor pa oceni, da temu ni tako, izda sklep, kot ga je v predmetnem postopku na naroku dne 18.9.2012 izdalo sodišče prve stopnje in ki je sklep procesne narave (21), zoper katerega ni posebne pritožbe (3. odstavek 270. člena ZPP) (22). Pritožbenim očitkom, da je bila s takšnim sklepom sodišča prve stopnje zagrešena upoštevna procesna kršitev, pa ni bilo moč slediti. Novela ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008 z dne 9.5.2008) je z novim 286. b členom strankam naložila jasno breme, da morajo procesne kršitve grajati takoj, ko je to mogoče. Če stranka tega ne stori do konca glavne obravnave, posledično izgubi pravico uveljavljati to kršitev v pritožbi (23). Tudi v obravnavani pritožbi očitana kršitev sodi med tiste, ki morajo biti v skladu z navedenim členom grajane do konca glavne obravnave (24). Kot je razvidno iz zapisnika o (zadnjem) naroku z dne 18.9.2012, tožnik (25) kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje njegov predlog za spremembo tožbe zavrnilo (oziroma pravilneje spremembe ni dovolilo) tej odločitvi ni kakorkoli ugovarjal niti ni zatrjeval, da je bil z njo kršen postopek (26). Zaradi te opustitve je izgubil pravico uveljavljati omenjeno kršitev v pritožbi (27) in je njegovo (prav tako povsem splošno) pritožbeno navajanje, zakaj bi sodišče prve stopnje spremembo tožbe moralo dopustiti, že iz tega razloga brezpredmetno. A tudi če bi tožnik ustrezno grajal zatrjevano procesno kršitev, o njenem obstoju iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne bi bilo moč govoriti. Glede na to, da tožbeni zahtevek že po temelju ni podan, ni bilo prav nobenega razumnega razloga za dopustitev njegovega povečanja (v delu, v katerem je tožnik uveljavljal plačilo denarne odškodnine).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Slednji sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Posebej se pritožuje tudi zoper sklep o zavrnitvi predlagane spremembe tožbe z dne 18.9.2012, ki pa je (kot bo ponovno poudarjeno v nadaljevanju) sklep procesnega vodstva in zoper katerega ni posebne pritožbe (takšno odločitev je moč izpodbijati le s pritožbo zoper končno odločbo).

(2) Tega tožnik kot takšno posebno napravo sedaj na novo omenja v pritožbi.

(3) Uradni list RS, št. 87/2002

(4) Pri čemer se, kot to ugotavlja v postopku postavljeni izvedenec J., količina vode, ki odteka na nižje ležeča območja, zaradi rekonstrukcije ni spremenila.

(5) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 518/1994 z dne 10.1.1996. (6) Enako velja seveda za razbremenilnik za visoko vodo.

(7) Torej nekaj, kar je namenjeno blaginji vseh.

(8) Oziroma prvega in drugega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ).

(9) Glej tudi Miha Juhart: Zahtevki zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, Podjetje in delo, 2009, št. 7, str. 1302. (10) Glavni predmet izvedenčevega ugotavljanja je bil seveda, ali meteorne vode povzročajo škodo na tožnikovih parcelah, kot je ta zatrjeval v tožbi (in česar ni mogel ugotoviti).

(11) Ugotovitev, da naj bi bila mulda zaradi erozije poškodovana, iz izvedenskega mnenja ni razvidna

(12) Glej npr. 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe

(13) Kdaj naj bi v postopku na prvi stopnji tožnik predlagal postavitev novega izvedenca (in zakaj), iz spisa ni razvidno.

(14) Podobno pavšalno je bil postavljen »poziv« sodišču v vlogi z dne 23.3.2012, da opravi ogled, češ da se bo tako razjasnilo »dejansko stanje«. Tudi v tem oziru zato ni moč slediti pritožbenim navedbam, da naj bi bila (saj sodišče prve stopnje tako slabo opredeljenemu predlogu upravičeno ni sledilo) podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

(15) Ki so s teoretičnega vidika sicer prepričljivo obrazloženi.

(16)

To po mnenju pritožbe samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim mnenjem in ne more presojati, ali je strokovno mnenje pravilno (za razliko očitno od strank samih, ki pa naj bi bile tega zmožne).

(17) S tako podanimi predlogi pač ni moč (preko dokaznega postopka) vplivati na rezultat sodnega postopka.

(18) Skratka ne gre za ogled, ki ga opravi sodišče. (19) Katere izvedba pa je (kot je bilo prej omenjeno) odvisna od obrazloženosti in relevantnosti razlogov, s katerimi utemeljuje takšno zahtevo.

(20) To je dokončna ureditev razmerja med strankama.

(21) Sklep procesnega vodstva.

(22) Tak sklep se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (drugi odstavek 363. člena ZPP). Tožnikovo pritožbo, ki jo je hkrati naperil zoper sklep z dne 18.9.2012 in sodbo z istega dne, je zato pritožbeno sodišče obravnavalo v zvezi s to drugo, torej končno odločbo.

(23) Glej tudi VSK sodbo Cpg 74/2009 z dne 18.6.2009. (24) Ne gre namreč za kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in zaradi česar takšno grajanje ni potrebno (drugi odstavek 286. b člena ZPP).

(25) Ki je bil skupaj s svojo pooblaščenko na naroku prisoten.

(26) To je zatrjeval le iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

(27) Stranka se lahko v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP na kršitev »prvič« sklicuje v šele v pritožbi, če je predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde. Da bi bilo temu tako v tudi konkretnem primeru, tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje.