Jedro

Upravičenje toženke do nakupa funkcionalnega zemljišča, na katerega naj bi v spornem delu segal nadstrešek, in zaveza tožnice, da bo to zemljišče toženi stranki prodala, za zdaj še ni spremenilo lastninskopravnega statusa nepremičnine niti ni na tej podlagi toženka pridobila kakšne stvarne ali druge pravice, ki bi ji dopuščala poseganje v lastnino tožeče stranke. Gre zgolj za pravni posel, s katerim sta se stranki zavezali, da bosta kasneje odmerili funkcionalno zemljišče in glede tega sklenili prodajno pogodbo. Četudi del, na katerega sega nadstrešek, ustreza pojmu funkcionalnega zemljišča, še ne daje toženki pravice posegati na ta del nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna z dela nepremičnine parc. št. AA (prej parc. št. BB), med objektom s parc. št. CC in potokom M., ki poteka po parc. št. DD, vse k. o. X, odstraniti nadstrešek v roku 15 dni.«

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 1.537,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna z dela nepremičnine parc. št. AA (prej parc. št. BB) k. o. X, med objektom s parc. št. CC in potokom M., ki poteka po parc. št. DD, vse k. o. X, odstraniti nadstrešek (1. tč.) in da je tožena stranka dolžna z dela iste parcele, ob bazenu s hlodovino, stoječem na parc. št. EE, k. o. X, odstraniti ves tam odložen oz. hranjen material (tč. 2). Sodišče pa je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da se je tožena stranka dolžna vzdržati vseh nadaljnjih posegov z odlaganjem oziroma hranjenjem materiala na nepremičnini tožeče stranke parc. št. AA (prej parc. št. BB) k. o. X. (tč. 3). Odločilo je še, da je vsaka stranka dolžna nositi svoje stroške postopka (tč. 4).

2. Zoper 1. (in posledično 4.) točko izreka sodbe se pritožuje tožnica, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za odstranitev nadstreška z njene nepremičnine ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Izpodbijana sodba naj bi bila sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče odločitev sprejelo na podlagi vsebine prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2000 in nekaterih navedb toženke v zvezi s to pogodbo, čeprav na drugem mestu pravilno zapiše, da te okoliščine v obravnavanem primeru sploh niso pravno relevantne. Pomembno je zgolj dejstvo, da do odkupa funkcionalnega zemljišča ni prišlo, zato je tožeča stranka še vedno lastnica nepremičnine s parc. št. AA k. o. X. Nobenega soglasja ali drugega pravnega akta, ki bi odpravljal protipravnost posega toženke ni mogoče najti in tožena stranka zgolj na podlagi nerealiziranega dogovora ni pridobila in tudi ni mogla pridobiti upravičenja za enostranske in samovoljne gradbene posege. Toženka je nadstrešek zgradila leta 2007, torej 7 let po sklenitvi kupoprodajne pogodbe in 3 leta po zaključku postopka denacionalizacije, ko bi lahko realizirala svoje odkupno upravičenje. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka zahtevala odstranitev celotnega nadstreška, saj je zahtevala odstranitev le z dela parc. št. AA k. o. X, in ne kar nadstreška na splošno. Pa tudi, če bi to slednje držalo, bi zahtevek še vedno bil delno utemeljen, in sicer v delu, kjer nadstrešek sega na nepremičnino tožeče stranke.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, sicer ne drži, saj je prvostopenjsko sodišče v povzetku dokaznega postopka v 2. odstavku na 4. strani sodbe, kar izpostavlja tožeča stranka, za nerelevantne štelo le okoliščine, zakaj do izpolnitve dogovora o odkupu funkcionalnih zemljišč ni prišlo, ne pa tudi samega dogovora.

6. Utemeljeno pa pritožba graja uporabo materialnega prava, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in ni zagrešilo relevantnih kršitev določb postopka.

7. Prepovedna tožba, tj. tožba s katero se zahteva prenehanje vznemirjanja oziroma oviranja lastninske pravice, ima podlago v 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnik mora dokazati, da je lastnik (ali domnevni lastnik) stvari in da ga toženec v njegovi posesti protipravno vznemirja.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. AA k. o. X in da je sporni nadstrešek postavila toženka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del nadstreška dejansko leži na parceli AA k. o. X, in sicer je to del železne konstrukcije in del strehe (kot izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 3. 11. 2011 (list. št. 62 in 63), na katerega se sodišče sklicuje. Sodišče je še ugotovilo, da toženka za postavitev nadstreška ni imela dovoljenja tožeče stranke.

9. Kljub tej ugotovitvi je prvostopenjsko sodišče presodilo, da poseg tožene stranke ni protipraven, in se pri tem oprlo na prodajno pogodbo z dne 31. 1. 2000, s katero je toženka postala lastnica (med drugim) poslovne stavbe na parc. št. CC k. o. X, ob kateri je postavljen sporni nadstrešek. S to pogodbo sta se stranki tudi zavezali, da bosta po končanem denacionalizacijskem postopku izvršili odmero funkcionalnega zemljišča oziroma stavbnega zemljišča k nepremičninam, ki so bile predmet pogodbe, in da bosta o prodaji tako odmerjenega zemljišča sklenili aneks k pogodbi, do sklenitve tega aneksa pa nikoli ni prišlo. Sodišče je izpostavilo omenjeni dogovor ter to, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da zemljišče, kamor sega del nadstreška, vsekakor sodi k funkcionalnemu zemljišču, in da bi, če bi bile razmere urejene z najemom ali odkupom, ta del zemljišča vsekakor sodil k njihovemu objektu. Tem navedbam je sodišče sledilo tudi na podlagi položaja nadstreška, kakor ga je označil sodni izvedenec.

10. Na podlagi že ugotovljenih in zgoraj navedenih dejstev pritožbeno sodišče sprejema drugačno materialnopravno oceno, in sicer meni, da ravnanje tožene stranke je protipravno.

11. Upravičenje toženke do nakupa funkcionalnega zemljišča, ki izhaja iz pogodbe z dne 31. 1. 2000, na katerega naj bi v spornem delu segal nadstrešek, tj. del nepremičnine parc. št. AA k. o. X, in zaveza tožnice, da bo to zemljišče toženi stranki prodala, za zdaj še ni spremenilo lastninskopravnega statusa nepremičnine niti ni na tej podlagi toženka pridobila kakšne stvarne ali druge pravice, ki bi ji dopuščala poseganje v lastnino tožeče stranke.(1) Gre zgolj za pravni posel, s katerim sta se stranki zavezali, da bosta kasneje odmerili funkcionalno zemljišče in glede tega sklenili prodajno pogodbo. Četudi del, na katerega sega nadstrešek, ustreza pojmu funkcionalnega zemljišča, še ne daje toženki pravice posegati na ta del nepremičnine.

12. Poseg toženke pomeni torej protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožnice, zato je njen tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen, zato je bilo treba pritožbi tožnice ugoditi in na podlagi 5. al. 358. čl. ZPP spremeniti izpodbijano sodbo in ugoditi tožbenemu zahtevku pod tč. 1, s paricijskim rokom 15 dni. (Ta del zahtevka povsem jasno terja le odstranitev tistega dela nadstreška, ki sega na nepremičnino tožnice.)

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). Tožnica ni uspela le z manjšim delom zahtevka, in sicer v tistem, ki ga je toženka izpolnila že tekom postopka, zato ji je le-ta dolžna povrniti vse njene pravdne stroške (3. odst. 154. čl. ZPP), vključno s pritožbenimi (1. odst. 154. čl. ZPP). Tožeči stranki so nastali naslednji stroški: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 253,50 EUR, nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) v višini 312 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 234 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, kar je skupaj 819,50 EUR, z 20 % DDV pa 983,40 EUR. Temu sodišče prišteva še kilometrino v višini 4 x 50 km x 0,37 EUR/km kar znese 74 EUR (brez DDV, ker tu ni bil priglašen) in sodni taksi v višini 2x240 EUR. Skupaj torej 1.537,40 EUR. Svoje pritožbene stroške krije toženka sama (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2695/2009 z dne 21. 10. 2009.