Jedro

Tožnik je vložil tožbo zaradi diskriminacije pri zaposlovanju z odškodninskim zahtevkom. Ker obravnavani spor ni spor o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, temveč gre za spor o pravici v zvezi z delovnim razmerjem ter premoženjski spor, se v takšnem postopku takse plačujejo (tožeča stranka je vložila tožbo za varstvo pravic pri izbiri na delovno mesto v vzgojno-izobraževalnem zavodu). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke z dne 12. 6. 2014 ter odločilo, da plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 30. 5. 2014 ostane v veljavi.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov kršitve procesnega in materialnega prava. V pritožbi navaja, da gre v predmetni zadevi za spor premoženjske narave, zato sklicevanje sodišča prve stopnje na opombo k členu 2.2. ZST-1 ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo, da gre za nepremoženjski delovni spor. Tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo na podlagi 5. odstavka 205. člena ZDR, ki neizbranemu kandidatu, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, daje pravico zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009, v katerem je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče glede opredelitve narave tožbenega zahtevka. Po stališču Ustavnega sodišča RS mora sodišče pri opredelitvi narave tožbenega zahtevka upoštevati celoto in ne samo tožbeni zahtevek. Sklicuje se na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 455/2011 in Pdp 727/2011, po katerih ne gre za zadevo iz sodne pristojnosti. Zato tudi ni dolžnosti plačila sodne takse. Nadalje se sklicuje na stališče VDSS v zadevi opr. št. Pdp 166/2013, da pritožba zaradi neplačila sodne takse ne more biti zavržena, ter na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. IV Ips 31/2013, da pravilen pravni pouk omogoča učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva. Zato ni pravilen pravni pouk v pritožbi, da se bo štela pritožba za umaknjeno, če sodna taksa ne bo plačana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 1. odstavka 366. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da gre za spor, v katerem ni taksne obveznosti in da zato ni dolžan plačati sodne takse za vloženo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe opr. št. opr. št. I Pd 1252/2012 z dne 8. 5. 2014. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožnik vložil tožbo zaradi diskriminacije pri zaposlovanju z odškodninskim zahtevkom v skupni višini 92.634,82 EUR. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami) v 2. točki 2. člena določa, da se v postopku o delovnih in socialnih sporih plačujejo takse, razen če za posamezne vrste postopkov o delovnih in socialnih sporih zakon ne določa drugače. Opomba 2.2 Taksne tarife, ki je priloga ZST-1, pa določa, da takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in tudi ne dijak ali študent v individualnih delovnih sporih zoper organizacijo ali delodajalca v zvezi s kadrovsko štipendijo ter začasnim ali občasnim opravljanjem dela. Že zgolj iz takšne določbe Taksne tarife ZST-1 je razvidno, da se taksna opustitev ne nanaša na tožečo stranko. Tožeča stranka ni delavec, temveč neizbrani kandidat na razpisu za prosto delovno mesto pri toženi stranki, taksna oprostitev iz opombe 2.2 Taksne tarife pa se nanaša samo na delavce, dijake in študente. Ker obravnavani spor ni spor o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, temveč gre za spor o pravici v zvezi z delovnim razmerjem ter premoženjski spor, se v takšnem postopku takse plačujejo (tožeča stranka je vložila tožbo za varstvo pravic pri izbiri na delovno mesto v vzgojno-izobraževalnem zavodu). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso.

Sodišče prve stopnje je skladno s 34. členom ZST-1 tožeči stranki pravilno izdalo plačilni nalog glede na to, da je dne 27. 5. 2014 vložila pritožbo, za kar bi morala plačati sodno takso. ZST-1 v 5. členu določa, da je takso potrebno plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, to je ob vložitvi pritožbe. Sodna taksa je bila pravilno odmerjena v znesku 8,00 EUR po tar. št. 3008 ZST-1. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za spor v smislu določbe 2. točke 2. člena ZST-1, ko se taksa ne plačuje, niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilno opredelitev narave tožbenega zahtevka oziroma na sklicevanje na stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbi opr. št. Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009. Za odločitev o plačilu sodne takse tudi ni odločilno pritožbeno navajanje o nepravilnem pravnem pouku v sklepu o zavrženju tožbe z dne 8. 5. 2014, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zakonito izdalo izpodbijani sklep.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).