Jedro

V obravnavanem primeru je šlo za obvestilo o vpisu stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v računalniško evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Ta vpis je izvršila upravna enota po uradni dolžnosti. Zato so stroški, ki nastanejo v zvezi z vpisi v evidenco vozniških dovoljenj po uradni dolžnosti, stroški (zaradi) upravnega postopka.

Poleg tega je bila v konkretnem primeru vloga tožnikovega pooblaščenca potrebna za pravilno rešitev zadeve. Po prejemu te vloge je namreč organ na tožnika naslovil dopis o spremenjenem, krajšem datumu ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja. Tožnik je zato po presoji sodišča upravičen do povračila stroškov za vlogo v zvezi s popravkom datuma o ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja, posledično pa tudi do pritožbenih stroškov v zvezi z zavrženjem navedenih stroškov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Krško št. 218- 156/2017/4 z dne 8. 12. 2017 ter odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 3717-25/2018/2-02411138 z dne 21. 3. 2018 se odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Krško v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zahtevek tožnika za povrnitev stroškov v zvezi s popravkom obvestila o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrgel (I. točka izreka) in odločil, da ni bilo stroškov v postopku (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi organ navaja, da je 25. 10. 2017 prejel dopis tožnikovega odvetnika v zvezi s prejetim obvestilom organa z dne 24. 10. 2017, da je 13. 10. 2017 v evidenco vozniških dovoljenj vnesel podatek o prenehanju veljavnosti tožnikovega vozniškega dovoljenja, ki mu je bila izrečena s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. EPVD 49/2016 z dne 29. 7. 2017 ter podatek, da lahko novo vozniško dovoljenje pridobi po enem letu od izvršitve odločbe, ko ponovno opravi vozniški izpit za kategorijo B in ko izpolni druge pogoje po Zakonu o voznikih (ZVoz-1), tj. po 13. 10. 2018. V dopisu je odvetnik navedel, da navedeno ni pravilno, saj lahko tožnik glede na prvi odstavek 64. člena ZVoz-1 pridobi novo vozniško dovoljenje po 6 mesecih od izvršitve odločbe, tj. po 13. 4. 2018. Priglasil je tudi stroške za navedeno vlogo. Organ je po pregledu vloge ugotovil, da je prišlo do napake v navedbi datuma o pridobitvi vozniškega dovoljenja, zato je 21. 11. 2017 tožniku poslal dopis o popravku datuma pridobitve vozniškega dovoljenja, tj. po 13. 4. 2018. Tožnikovega pooblaščenca je z dopisom še pozval, naj specificira priglašene stroške po Odvetniški tarifi, nanj pa se ta ni odzval. Zavzel je stališče, da organ v konkretnem primeru ni vodil upravnega postopka, saj je tožniku le izdal dopis o navedenem popravku in zato ne gre za stroške iz 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je tožnikovo vlogo zavrgel in ugotovil, da v postopku niso nastali stroški.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika z dne 27. 12. 2017 zavrnil (1. točka izreka) in zavrnil tožnikovo zahtevo po povrnitvi stroškov pritožbe (2. točka izreka). V pritožbi je tožnik uveljavljal, da upravna enota vse podatke, povezane z vozniškimi dovoljenji, vnese v evidenco, kar predstavlja vodenje upravnega postopka po uradni dolžnosti, zato so vsi stroški v zvezi s tem stroški upravnega postopka, priglasil pa je tudi stroške pritožbe. Tožena stranka ugotavlja, da je organ tožnika z obvestilom z dne 24. 10. 2017 zgolj seznanil z vpisom podatkov o prenehanju veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj in s pogoji za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja, s čemer pa ni uvedel oziroma pričel upravnega postopka. Strinja se s stališčem organa, da v obravnavanem primeru organ s pošiljanjem obvestila ni odločal o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato meni, da je organ s tem, da je zahtevek tožnika za povrnitev stroškov, ob uporabi določb 129. člena ZUP, zavrgel, ravnal pravilno, saj se po 113. členu ZUP povrnejo le stroški, ki nastanejo zaradi upravnega postopka.

4. Tožnik zoper odločitev upravnih organov vlaga tožbo. V tožbi navaja, da mu je bilo poslano obvestilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v katerem je bilo navedeno tudi, da lahko pridobi novo vozniško dovoljenje po 13. 10. 2018. Ker se s takšno navedbo ni mogel strinjati, je na upravno enoto naslovil vlogo, da je treba datum pridobitve novega vozniškega dovoljenja ustrezno popraviti. Na podlagi podane vloge je bil obveščen, da lahko vozniško dovoljenje pridobi po 13. 4. 2018, vseeno pa je organ njegov zahtevek za povrnitev priglašenih stroškov zavrgel. Tožena stranka pa je odločitev organa potrdila ter zavrnila zahtevek za povrnitev stroškov pritožbe. Ker je šlo za napačno postopanje in napačno obvestilo o tem, kdaj lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje, je pravilno posredoval pri organu in zahteval popravo datuma, da mu ne bi nastale neugodne posledice, čemur je organ tudi sledil. Vsi stroški, ki nastanejo strankam v zvezi z vpisi v evidenco vozniških dovoljenj po uradni dolžnosti, pa so stroški upravnega postopka, ne glede na to, ali je bila v tej zvezi s strani naslovnega organa izdana kakšna odločba ali ne. Zato ni pravilna odločitev tožene stranke, da ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu v upravnem postopku nastali. Glede na navedeno sodišču predlaga, da odloči tako, da se sklep upravne enote kot tudi drugostopenjska odločba odpravita in se zadevo pošlje prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala predmetni upravni spis.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi so sporni stroški tožnika v zvezi z vlogo njegovega pooblaščenca, naslovljeno na upravno enoto, zaradi popravka datuma o ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja ter pritožbeni stroški v zvezi z zavrnitvijo povrnitve navedenih stroškov.

8. Iz obvestila o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, naslovljenega na tožnika 16. 10. 2017, izhaja, da je organ to obvestilo poslal tožniku v skladu s 139. členom ob smiselni uporabi določb 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Določba 139. člena ZIKS-1 določa, da se za izvršitev stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona. Po določbi drugega odstavka 124. člena ZIKS-1 se kazen prepovedi vožnje motornega vozila za potrebe izvrševanja te kazni vpiše v evidenco izdanih vozniških dovoljenj, in sicer podatke vpisujejo sodišča, pri katerih ti nastanejo. Po določbi sedmega odstavka istega člena do vzpostavitve ustreznih elektronskih povezav opravi vpis v evidenco iz drugega odstavka upravna enota v kraju sedeža sodišča, ki je izreklo kazen prepovedi vožnje.

9. Stroškov vpisa podatkov v računalniško evidenco izdanih vozniških dovoljenj ZIKS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o stroških postopka. Stroške postopka ureja 113. člen. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Po določbi drugega odstavka gredo stroški v breme stranke, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in končal za stranko neugodno, če pa se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke.

10. V obravnavanem primeru je šlo za obvestilo o vpisu stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v računalniško evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Ta vpis je, glede na zgoraj navedene določbe ZIKS-1, izvršila upravna enota po uradni dolžnosti. Zato so stroški, ki nastanejo v zvezi z vpisi v evidenco vozniških dovoljenj po uradni dolžnosti, tudi po presoji sodišča stroški (zaradi) upravnega postopka.

11. Poleg tega je bila v konkretnem primeru vloga tožnikovega pooblaščenca potrebna za pravilno rešitev zadeve. Po prejemu te vloge je namreč organ na tožnika naslovil dopis o spremenjenem, krajšem datumu ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja (namesto po 13. 10. 2018 je kot pravilen datum pridobitve navedel po 13. 4. 2018). Tožnik je zato po presoji sodišča upravičen do povračila stroškov za vlogo v zvezi s popravkom datuma o ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja, posledično pa tudi do pritožbenih stroškov v zvezi z zavrženjem navedenih stroškov. Stroški zaradi napake upravnega organa, ki je nastala v postopku in ki bi tožniku (lahko) bila v škodo, tudi ne morejo bremeniti tožnika.

12. Ker torej upravna organa v obravnavanem primeru po presoji sodišča nista odločila pravilno, je sodišče tožbi tožnika na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo, prvostopenjski sklep in drugostopenjsko odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Upravni organ mora v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva po prejemu te sodbe in je pri tem vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

13. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave. Na podlagi prve alineje 2. točke 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez nje, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov (kot v konkretnem primeru) očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravna akta odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Posledično kot nepotrebnega sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika.

K II. točki izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je odločilo tudi, da mora tožena stranka tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, plačati stroške tega postopka. Stroške je sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) odmerilo v pavšalnem znesku 285,00 EUR + 22 % DDV, tj. 347,70 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV.