Jedro

Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje namreč izhaja iz obveznosti države, da jamči za pravno in dejansko varnost. Podlaga dolžnosti do povračila te škode po 26. členu Ustave je obveznost nosilca oblasti, da v razmerju do posameznikov, ko odloča o njihovih pravicah in obveznostih ali kako drugače posega v družbena dogajanja, ravna v okviru pristojnosti in v skladu s pooblastili, opredeljenimi v zakonu in ustavi, ter ob spoštovanju ustavno zajamčenih pravic vseh prizadetih. V konkretnem primeru bi bilo treba opraviti presojo, ali je podana protipravnost tožene stranke v ožjem pomenu, saj je bilo ugotovljeno, da Agencija za plačilni promet za izvršitev začasne odredbe Stalne arbitraže pri GZS ni imela podlage v zakonu.

V omenjeni vlogi je GZS je izrazila pravni interes, da vstopa v pravdo kot stranska intervenientka na strani tožene stranke, ker gre za spor, ki je nastal v zvezi z izdano začasno odredbo v arbitražnem postopku, ki ga je vodila stalna arbitraža pri GZS. Izjava GZS in zbrano procesno gradivo so dajali podlago za odločitev prvostopenjskega sodišča o vstopu stranske intervenientke v pravdo na strani tožene stranke.

Možnost povrnitve škode dolžniku je predpisana v 279. členu ZIZ, ki določa, da ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena ali je upnik ni upravičil. Vendar to pravilo ne izključuje možnosti uporabe inštituta povračila škode in uveljavljanje tožbenega zahtevka proti državi po 26. členu Ustave. Poslovni ugled je tako samostojna premoženjska kategorija, ki se odraža skozi vrednost premoženja pravne osebe kot takšne in je odvisna od sposobnosti pravne osebe za pridobivanje dobička v prihodnje. Zaradi kršitve poslovnega ugleda se namreč zmanjša pripravljenost drugih gospodarskih subjektov sklepati posle z določenim gospodarskim subjektom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "1. Tožena stranka RS je dolžna tožeči stranki M. d.o.o. plačati 67.648.000,00 SIT odškodnine, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki za znesek 23.824.000,00 SIT tečejo od vložitve tožbe (t.j. 23. 10. 1999) dalje do plačila, za znesek 23.824.000,00 SIT od vložitve razširjenega tožbenega zahtevka (t.j. 19. 3. 2004) dalje do plačila in za znesek 20.000.000,00 SIT od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo" (I. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.372.535,00 SIT in stranskemu intervenientu v znesku 548.704,80 SIT, v petnajstih dneh po prejemu pismenega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stranska intervenientka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka in stranska intervenientka sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na 26. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti, ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po praksi Ustavnega sodišča in rednih sodišč morajo biti tudi za odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave podane vse predpostavke po splošnih pravilih odškodninskega civilnega prava. (1) Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije (dalje Stalna arbitraža GZS) je izdala sporno začasno odredbo št. 252.0-5/97 dne 5. 1. 1999 (A/1), izvršila pa jo je tedanja Agencija za plačilni promet. Za presojo, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti države, je treba uporabiti tedaj veljavna določila 154. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po 1. odst. 154. člena ZOR so predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje (v konkretnem primeru nosilca javnih pooblastil, tedanje Agencije za plačilni promet), obstoj škode, vzročna zveza ter krivda. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je menilo, da ni podan že prvi element, ki mora biti podan, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke, torej protipravnost ravnanja nosilca javnih pooblastil, je sodišče druge stopnje zavzelo stališče le do vprašanja, ali je morda obstajala v ravnanju tedanje agencije protipravnost ravnanja nosilca javnih pooblastil. Zato bo v nadaljevanju te odločbe pojasnjeno stališče drugostopenjskega sodišča do vprašanja realizacije začasne odredbe, izdane pri Stalni arbitraži pri GZS.

Družbi M. (tožeča stranka) in E. sta z arbitražnim dogovorom izključili pristojnost državnega sodišča in sta s tem pooblastili Stalno arbitražo pri GZS za izdajo odločbe, ki je imela proti njima moč pravnomočne sodbe (oziroma v konkretnem primeru sklepa o izdani začasni odredbi, A1).

Obseg pristojnosti arbitraže je omejen z dogovorom strank, na drugi strani pa z zakonom. Po ZPP je pooblastilo omejeno na pravico odločanja o utemeljenosti zahtevka stranke. Arbitraža pa nima pooblastila, da bi to zaščito izvršila z uporabo prisilnih sredstev (primerjaj točko 8. sklepa Ustavnega sodišča, opr. št. Up-20/99, z dne 25. 5. 1999, A/2). Prisilna izvršitev zavarovanja po omenjeni začasni odredbi bi morala biti v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami, dalje ZIZ) opravljena enako, kot je to veljalo za izvršbo vseh pravnomočnih odločb kot izvršilnih naslovov v skladu s 1. členom ZIZ.

Sodišče druge stopnje se ne strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka s tem, ko je pristala na možnost izdaje začasne odredbe stalne arbitraže pri GZS, hkrati pristala tudi na blokado sredstev na svojem računu. Stalna arbitraža pri GZS je namreč izdala začasno odredbo v skladu z 32. členom Pravilnika o postopku pred stalno arbitražo pri GZS, Ljubljana 1997 (B/17, dalje Pravilnik). Senat lahko v skladu z 32. členom Pravilnika na predlog stranke, ki izkaže verjetni obstoj terjatve ter nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izda kakršnokoli odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. V skladu s stališčem iz omenjene ustavne odločbe bi za začasno odredbo v arbitražnem postopku zadoščala prepoved razpolaganja družbi M. (tožeči stranki v tem sporu) s sredstvi na žiro računu pri Agenciji za plačilni promet K., do višine 12.632.796,00 SIT (1. točka začasne odredbe). Ker je izvršitev takšne začasne odredbe pridržana le sodišču, saj začasna odredba Stalne arbitraže pri GZS nima pravne narave sklepa o izvršbi, kot je predpisano v 2. odst. 268. člena ZIZ, bi ne bi bilo treba Stalni arbitraži pri GZS v omenjeno začasno odredbo vnesti tudi druge točke izreka, to je izvršilnega sredstva, s katerim je naložilo Agenciji za plačilni promet, da družbi M. ali komur koli drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnih zneskov iz žiro računa, navedenega v 1. točki te odredbe ... . Družba E. kot tožeča stranka v omenjenem arbitražnem sporu bi morala namreč, če bi želela doseči izvršitev začasne odredbe tako, da bi Agencija za plačilni promet odrekla izplačilo denarnih zneskov do višine 12.632.796,00 SIT z žiro računa družbe M., na podlagi začasne odredbe Stalne arbitraže pri GZS kot izvršilnega naslova doseči izvršbo v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pri vprašanju protipravnosti ravnanja Agencije za plačilni promet kot nosilca javnih pooblastil dalo preveliko težo stališču, oblikovanem v točki 10 odločbe US, opr. št. Up-20/99, z dne 25. 5. 1999 (A/2). V omenjeni 10. točki je Ustavno sodišče le pojasnilo, da ima lahko začasna odredba, izdana v arbitražnem postopku, v razmerju med strankama le naravo pogodbene obveznosti, tretjih pa ne zavezuje. Izvršitev takšne začasne odredbe zato lahko upnik uveljavlja le v sodnem postopku, kjer bo odredba, izdana v arbitražnem postopku, lahko učinkovala le kot del procesnega gradiva z močjo njegove prepričljivosti, ne pa morda svoje pravne obveznosti.

Ravnanje tožeče stranke (tožene stranke v arbitražnem postopku) pri spoštovanju začasne odredbe za odločitev o vprašanju, ali je Agencija za plačilni promet ravnala protipravno ali ne, ni pravno odločilno dejstvo. V obligacijskih razmerjih morajo namreč vse stranke ravnati v skladu s predpisanimi načeli pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju svojih obveznosti (glej Temeljna načela ZOR).

Ob trditveni podlagi o odškodninski odgovornosti države za ravnanje nosilca javnih pooblastil ni pravno odločilno dejstvo, kako bi morala ravnati tožeča stranka pri spoštovanju pogodbene obveznosti po začasni odredbi, kot je razložilo Ustavno sodišče v točki 10. omenjene ustavne odločbe. Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje namreč izhaja iz obveznosti države, da jamči za pravno in dejansko varnost. Podlaga dolžnosti do povračila te škode po 26. členu Ustave je obveznost nosilca oblasti, da v razmerju do posameznikov, ko odloča o njihovih pravicah in obveznostih ali kako drugače posega v družbena dogajanja, ravna v okviru pristojnosti in v skladu s pooblastili, opredeljenimi v zakonu in ustavi, ter ob spoštovanju ustavno zajamčenih pravic vseh prizadetih. Kot je bilo razloženo, iz dosedanjega postopka izhaja, da bi bilo treba v konkretnem primeru opraviti presojo, ali je podana protipravnost tožene stranke v ožjem pomenu, saj je bilo ugotovljeno, da Agencija za plačilni promet za izvršitev začasne odredbe stalne arbitraže pri GZS ni imela podlage v zakonu. (2) S pojmom protipravnosti v ožjem pomenu se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je razveljavitveni razlog po 355. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do enega (protipravnosti) od štirih elementov, ki morajo biti podani in jih je treba presojati v smislu zakonskega dejanskega stanu 1. odst. 154. člena ZOR. Zato se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do trditev pravdnih strank o ostalih treh pogojih v zvezi z nastankom morebitne odškodninske obveznosti tožene stranke.

Stranska intervencija GZS Stalna arbitraža pri GZS je bila v skladu s 1. odst. 204. člena ZPP obveščena o pravdi med pravdnima strankama. S tem si je tožena stranka zagotovila morebitni intervencijski učinek izdane sodbe, če se Stalna arbitraža pri GZS pravde ne bi udeležila. Slednja pa je s tem pridobila možnost, da v pravdi intervenira. To je GZS tudi storila z izjavo o vstopu v pravdo kot stranska intervenientka z dne 13. 12. 2001 (list. št. 116). V omenjeni vlogi je izrazila pravni interes, da vstopa v pravdo kot stranska intervenientka na strani tožene stranke, ker gre za spor, ki je nastal v zvezi z izdano začasno odredbo v arbitražnem postopku, ki ga je vodila Stalna arbitraža pri GZS. Iz zbranega procesnega gradiva v spisu pa je bilo do izjave GZS o vstopu v pravdo kot stranske intervenientke razvidno, da je začasno odredbo izdala Stalna arbitraža pri GZS, ter oblikovano stališče v že omenjeni ustavni odločbi, da je mogoče začasno odredbo izvršiti le preko sodišča. Izjava GZS in zbrano procesno gradivo so dajali podlago za odločitev prvostopenjskega sodišča o vstopu stranske intervenientke v pravdo na strani tožene stranke. Pritožbeni očitek, da GZS ni izkazala pravnega interesa, ni utemeljen.

Intervenientka mora sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružila (1. odst. 201. člena ZPP). Intervenientka je le pomočnica stranke, zato lahko opravlja vsa pravdna dejanja le v rokih, v katerih bi jih lahko opravila stranka, ki se ji je pridružila. Zato enako kot za toženo stranko zanjo velja določilo 286. člena ZPP. Iz podatkov v spisu izhaja, da je do njenega vstopa v pravdo prvostopenjsko sodišče opravilo dve glavni obravnavi 24. 10. 2000 (list. št. 61) in 23. 10. 2001 (list. št. 108). Pravdni stranki sta si izmenjali tudi nekaj pripravljalnih vlog. Vse dejanske navedbe, ki jih je podala stranska intervenientka v pripravljalnih vlogah (list. št. 122, 146), bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati le, če so bile zatrjevane pravočasno v rokih, ki veljajo v skladu z 286. členom ZPP.

Povrnitev škode dolžniku po 279. členu ZIZ Možnost povrnitve škode dolžniku je predpisana v 279. členu ZIZ, ki določa, da ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena ali je upnik ni upravičil. Z uporabo omenjenega pravila bi lahko tožeča stranka (kot dolžnik iz začasne odredbe) proti upniku (E.) zahtevala povračilo škode (kar je tudi uveljavljala od tedaj še drugotožene stranke, preden je bila izbrisana iz sodnega registra). Vendar to pravilo ne izključuje možnosti uporabe inštituta povračila škode in uveljavljanja tožbenega zahtevka proti državi po 26. členu Ustave.

Škoda na ugledu, ki naj bi nastala tožeči stranki ob izvršitvi začasne odredbe Sodišče prve stopnje ob trditvah tožeče stranke, ko je ocenila škodo na svoji boniteti in dobrem imenu v višini 20.000.000,00 tedaj veljavnih SIT, slednji ni priznalo zato, ker sodna praksa po 200. členu ZOR pravni osebi nepremoženjske škode ni priznavala. To stališče je sicer pravilno in je šele v 183. členu OZ bila dana zakonska podlaga za presojo o odmeri pravične denarne odškodnine pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena (183. člen OZ) kot nepremoženjske škode.

Tožeči stranki kot pravni osebi pa bi lahko nastala tudi posebna oblika premoženjske škode zaradi kršitve poslovnega ugleda. To škodo je treba razlikovati od nepremoženjske škode zaradi kršitve ugleda pravne osebe, ki je (sedaj) urejena v 183. členu OZ, kar sicer v konkretnem primeru ne pride v poštev. Kot je bilo že razloženo, je treba v konkretnem primeru uporabljati 154. in naslednje določbe ZOR. V okviru presoje pri obsegu povrnitve premoženjske škode po 189. členu ZOR je že ob upoštevanju določil ZOR bila pravna oseba upravičena zatrjevati, da je bil kršen njen poslovni ugled kot premoženjska kategorija, od katere je odvisen končni cilj vsakega gospodarskega subjekta, to je pridobivanje dobička. Večji kot je poslovni ugled na trgu določenega gospodarskega subjekta, večja je verjetnost, da bodo drugi gospodarski subjekti z njim sklepali posle, s čimer bo posredno povečana možnost za pridobivanje dobička. Poslovni ugled je tako samostojna premoženjska kategorija, ki se odraža skozi vrednost premoženja pravne osebe kot takšne in je odvisna od sposobnosti pravne osebe za pridobivanje dobička v prihodnje. Zaradi kršitve poslovnega ugleda se namreč zmanjša pripravljenost drugih gospodarskih subjektov sklepati posle z določenim gospodarskim subjektom.(3) V nakazanem materialnopravnem okviru bo sodišče prve stopnje moralo ovrednotiti tudi trditve tožeče stranke o zmanjšanem ugledu tožeče stranke zaradi blokade žiro računa.

Napotki za novo sojenje so razvidni iz te obrazložitve.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. člena ZPP. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

(1) Več dr. Martina Bukovec, Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave v praksi sodišč, Pravna praksa - priloga z dne 4. 9. 2008. (2) Več dr. Dunja Jadek Pensa, Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave, Podjetje in delo 6-7/1999/XXV, stran 1293. (3) Več glej dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 953 in naslednje.