Jedro

Tožena stranka je upravičena do izdaje odločbe o odvzemu deklaracije že v primeru, če naprava za proizvodnjo električne energije ne obratuje, in ne samo v primeru, če je v celoti, ne le delno poškodovana. Proizvodna naprava v obdobju od 9. 6. 2017 dalje, vsaj do izdaje izpodbijane odločbe, ni obratovala, tožbeni očitek, da deklaracija ni bila pravilno odvzeta zato, ker sončna elektrarna ni bila popolnoma uničena. Ob takem zakonskem izhodišču ukrep tožene stranke ne more biti nesorazmeren že zato, ker je po tožnikovi oceni po požaru ostalo nepoškodovanih od 25 do 33 % fotovoltaičnih panelov, trije razsmerniki ter povezava med paneli in razsmerniki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku odvzela z odločbo št. 135-05-0353/0522/2013 dodeljeno deklaracijo za proizvodno napravo št. 4279-05-0353/2013-0476, ki se nanaša na proizvodno napravo A. (1. točka izreka). Odločila je še, da se odvzem deklaracije za navedeno proizvodno napravo po dokončnosti te odločbe vpiše v register deklaracij za proizvodne naprave pri toženi stranki (2. točka izreka), da se navedena listina o deklaraciji za proizvodno napravo odvzame po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka), in da posebnih stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je pojasnila, da ji je tožnik 13. 6. 2017 poslal dopis, iz katerega je razvidno, da navedena proizvodna naprava (sončna elektrarna) od 9. 6. 2017 dalje ne obratuje. Prejšnji dan je bil namreč požar v objektu podjetja B.B. d. o. o., na katerega strehi je bila nameščena obravnavana proizvodna naprava. Podjetje C.C. d.d. je toženi stranki 7. 7. 2017 sporočilo, da je transformator, na katerega je bila priklopljena proizvodna naprava, odklopljen od distribucijskega omrežja, zato je od tega omrežja odklopljena tudi proizvodna naprava. Dne 19. 7. 2019 je tožena stranka prejela tožnikov dopis, s katerim navedeno potrjuje. Tožnik je še sporočil, da je po njegovi oceni nepoškodovanih od 25 do 33 % fotovoltaičnih panelov, trije razsmerniki ter povezava med paneli in razsmerniki. Glede na navedeno je tožena stranka ob sklicevanju na peti odstavek 365. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) ugotovila, da proizvodna naprava ne izpolnjuje zahtev iz podeljene deklaracije, zaradi česar jo je z izpodbijano odločbo odvzela.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno in nepravilno uporabljenega materialnega prava ter procesnih kršitev. Navedel je, da je toženo stranko 13. 6. 2017 pisno obvestil, da proizvodna naprava ne deluje zaradi požara dne 8. 6. 2017. Toženi stranki je dne 19. 7. 2017 poslal pojasnila v zvezi z dejanskim stanjem proizvodne naprave, iz katerih je razvidna vizualna ocena o deležu nepoškodovanih panelov (25 do 33 %), in katere odločitve naj bi tožnik sprejel glede na ugotovljeno dejansko stanje, med drugim tudi možnost prestavitve še delujočih panelov na streho sosednje stavbe. Zato meni, da bo lahko sončno elektrarno dogradil v čim krajšem času in jo ponovno zagnal s polno močjo. Ker sončna elektrarna ni popolnoma uničena, dejansko stanje naj ne bi bilo pravilno ugotovljeno. Tožena stranka tako naj ne bi preverila, v kolikšnem delu je sončna elektrarna zmožna delovati, zaradi česar je nepravilno v celoti odvzela deklaracijo.

4. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da je bilo možno šele v začetku avgusta začeti z aktivnostmi v zvezi s ponovno priključitvijo transformatorske postaje in nepoškodovanega dela sončne elektrarne v omrežje. Podjetje B.B. d. o. o., ki je lastnik transformatorske postaje, je družbi C.C. d. d. naročil izredni pregled navedene transformatorske postaje zaradi ponovnega vklopa v omrežje. Pregled je bil opravljen 11. 8. 2017, nakar je bila transformatorska postaja ponovno priklopljena do nizkonapetostne plošče. Podjetje Č.Č. d. o. o. bo skrbni pregled proizvodne naprave končalo 25. 8. 2017. Tožnik je pridobil tudi ponudbo za dograditev sončne elektrarne in njen ponovni zagon, meritve pa so pokazale, da sončna elektrarna (kljub poškodovanosti) še vedno proizvaja četrtino moči. V zvezi z navedenimi dejstvi predlaga zaslišanje več prič. Sodišču predlaga, da odpravi odločbo in o stvari sàmo odloči, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

5. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da ji je tožnik z dopisom z dne 19. 7. 2017 res predstavil dejansko stanje v zvezi z (ne)delovanjem proizvodne naprave. Vendar meni, da navedeno ni pravno pomembno glede na določbe petega odstavka 365. člena EZ-1 in prvega odstavka 13. člena Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (v nadaljevanju Uredba). Bistveno naj bi bilo, ali proizvodna naprava deluje (razlog za odvzem deklaracije nedelovanje proizvodne naprave), in ne ugotovitev, ali je bila v celoti poškodovana. Pojasnjuje še, da deklaracije ni mogoče odvzeti le delno, saj se nanaša na lastnosti posamezne proizvodne naprave. Delovanje proizvodne naprave v zmanjšanem obsegu bi torej pomenilo, da je na njej prišlo do sprememb, ki vplivajo na pogoje in zahteve deklaracije, ki bi jo zato bilo treba odvzeti tudi v tem primeru.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

8. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.1 Za obravnavano zadevo je bistven peti odstavek 365. člena EZ-1, iz katerega je razvidno, da je proizvajalec električne energije dolžan obveščati agencijo o vseh spremembah na proizvodni napravi, ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije (prvi stavek petega odstavka 365. člena EZ-1). Agencija z odločbo odvzame deklaracijo, če naprava za proizvodnjo električne energije ne obratuje ali ni vzdrževana in obnavljana tako, da izpolnjuje pogoje iz deklaracije, ter v primeru, da je bila spremenjena tako, da to vpliva na pogoje in zahteve iz deklaracije (drugi stavek petega odstavka 365. člena EZ-1). Enaka je tudi vsebina 13. člena Uredbe.

9. Že na podlagi same jezikovne razlage navedenih določb je po presoji sodišča mogoče sklepati na upravičenost tožene stranke do izdaje (izpodbijane) odločbe o odvzemu deklaracije že v primeru, če naprava za proizvodnjo električne energije ne obratuje, in ne samo v primeru, če je v celoti, ne le delno poškodovana. Taka ureditev je v skladu z načeli pravne države iz 2. člena Ustave, zlasti z načelom jasnosti in določnosti predpisa, ki zahteva, da so predpis oziroma njegove posamezne določbe razumljive in jasne, tako da jih naslovljenci razumejo. Vprašanje primernosti obravnavanih določb pa po stališču sodišča spada v polje proste presoje zakonodajalca.

10. V obravnavani zadevi odločilna okoliščina ni sporna; proizvodna naprava v obdobju od 9. 6. 2017 dalje, vsaj do izdaje izpodbijane odločbe, namreč ni obratovala. Zato ob upoštevanju navedene jezikovne razlage ni utemeljen na dejansko podlago izpodbijanega upravnega akta nanašajoč se tožbeni očitek, da deklaracija ni bila pravilno odvzeta zato, ker sončna elektrarna ni bila popolnoma uničena. Ob takem zakonskem izhodišču ukrep tožene stranke ne more biti nesorazmeren že zato, ker je po tožnikovi oceni po požaru ostalo nepoškodovanih od 25 do 33 % fotovoltaičnih panelov, trije razsmerniki ter povezava med paneli in razsmerniki. Zaradi neobratovanja proizvodne naprave je tožena stranka torej ravnala pravilno, ko je tožniku odvzela s tem povezano (dodeljeno) deklaracijo.

11. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pri čemer sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožnik pa jih tudi ni določno navedel. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje (neobratovanje proizvodne naprave), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporno je namreč le, ali je tožena stranka pri odvzemu deklaracije (pravilno) upoštevala, da neobratujoča proizvodna naprava ni bila v celoti poškodovana. Glede na navedeno zakonsko izhodišče, iz katerega je jasno razvidno, da je tožena stranka ta ukrep upravičena izreči že v primeru, ko proizvodna naprava ne obratuje, zaslišanje prič, ki bi potrdile le delno poškodovanost (sicer neobratujoče) proizvodne naprave, ni pomembno.

K II. točki izreka:

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, skladno s katero vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014).