Jedro

Ker se pravdni stranki o posledicah naročnikovega odstopa nista dogovorili, ta položaj ureja zakon. Dogovor o odpovednem roku v primeru odstopa in o tem, kdaj ni mogoče odpovedati pogodbe, sam po sebi ne vključuje dogovora, da se prevzemnik odpoveduje pravici, ki mu gre po 648. členu OZ. Tak dogovor odstopa le od zakonske določbe, da ima naročnik vsak čas pred dokončanjem posla pravico odstopiti od pogodbe, ne pove pa ničesar o pravici prevzemnika posla v takem primeru. Neutemeljen je zato toženkin argument, da je odstopno upravičenje uresničil na podlagi 11. člena pogodbe in ne na podlagi 648. člena OZ. Podlage v izvedenih dokazih nima niti njeno stališče, da je bila pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena. Iz besedila pogodbe namreč ne izhaja, da bi se dogovorili o tožnikovem položaju v primeru njenega odstopa od pogodbe. Da bi se o tem dogovorili, pa ne izhaja niti iz njunih siceršnjih dogovarjanj ob sklepanju pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, - da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110481/2013 z dne 8. 7. 2013 v prvem in tretjem odstavku ostane v veljavi v delu, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati 39.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 dalje in stroške izvršilnega postopka v višini 268,04 EUR in - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 1.864,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.953,43 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110481/2013 z dne 8. 7. 2013 v prvem in tretjem odstavku ter zavrnilo zahtevek za plačilo 39.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 dalje in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo. V nasprotju so si tudi razlogi sodbe. Na enem mestu je ugotovljeno, da je 11. člen pogodbe jasen že ob jezikovni razlagi (16., 19. in 21. točka), na drugem mestu pa, da je sporno (16. in 17. točka). V sodbi ni zaključkov o vsebini skupne pogodbene volje pravdnih strank.

Med strankama je bil sporen pomen zapisa v 11. členu pogodbe. Tožnik je trdil, da določba ne predstavlja dogovora o odstopnem upravičenju, ampak ureja le odpovedni rok in primeren čas odpovedi. Ker se o ostalih vprašanjih s toženko nista dogovorila, zanje velja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Da predmet dogovora ni bilo nič drugega, so potrdile tudi vse priče, zaslišanje v postopku.

Da bi bila določba jasna, bi moralo biti določeno, da naročnik ob odstopu iz razlogov na njegovi strani ni podjemniku ničesar dolžan. Toženka je vedela, da tožnik nima interesa odpovedati pogodbe v času njenega trajanja. Če si je sama hotela pridržati to možnost, bi morala ta svoj motiv razkriti ob sklepanju pogodbe. Le tako bi bil mogoč zaključek, da se je tožnik strinjal s takim dogovorom.

Priča V. M., ki je imel toženkino pooblastilo za sklenitev pogodbe, se s tožnikom ni pogovarjal o vsebini 11. člena, vendar je razlog v tem, da nobena od strank ni določbe razlagala na način, kot jo razlaga sodba. Glede na dolgoletno sodelovanje in jasno prakso v zvezi z odpovedmi pogodbe v preteklosti tudi nista imeli nobenih razlogov za take pogovore. Obema je bilo jasno, da je toženka v primeru odpovedi prosta obveznosti le, če gre za odpoved iz krivdnih razlogov. O tem so izpovedali priče R. R., K. B. in tedanji toženkin direktor M. V. V sodbi ni celovite ocene izpovedb zaslišanih prič.

V 19. točki obrazložitve so ugotovljena dejstva, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali.

V nasprotju z zapisano vsebino 11. člena pogodbe je ugotovitev sodbe, da vsebuje jasen dogovor, da odpoved za toženko nima finančnih posledic.

Tožnik je zatrjeval, da bi bil dogovor o vnaprejšnji izključitvi zakonskih posledic za primer enostranske odpovedi pogodbe ničen. Sodba nima razlogov o teh navedbah.

Odločitev o stroških je neobrazložena. Toženka ni izkazala nobenih stroškov, ki bi utemeljevali prisojo pavšalnega zneska za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Člen 648 OZ bi bilo mogoče uporabiti le, če se pogodbeni stranki ne bi bili dogovorili drugače. Drugačen dogovor je vsebovan v 11. členu pogodbe. Neutemeljeno je tožnikovo stališče, da 11. člen pogodbe ne predstavlja dogovora o odstopnem upravičenju. Če dogovora o plačilu ni bilo, je logično, da ga pogodba ne ureja. Drugačnih dogovorov med strankama ni bilo. V primeru uporabe 648. člena OZ bi bil tožnik neupravičeno obogaten. Dobil bi plačilo, ne da bi opravil delo. Sodne odločbe, na katere se v prid svojemu stališču opira tožnik, temeljijo na drugačnih odločilnih dejstvih.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zatrjevana nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter med samimi razlogi sodbe niso podana oziroma niso taka, da ne bi bilo mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti sodbe. Izrek sodbe je skladen z zaključkom obrazložitve sodbe, da tožnikovo stališče o vsebini pogodbe ni utemeljeno. Preizkusa sodbe ne onemogoča niti morebitna premajhna natančnost v uporabljenih izrazih, uporabljenih v delih obrazložitve, izpostavljenih v pritožbi.

6. Tožnik zahteva plačilo pogodbeno dogovorjenih zneskov za čas od izteka odpovednega roka do pogodbeno dogovorjenega zaključka pogodbe, tj. od 20. 5. 2013 do 30. 4. 2014. Med pravdnima strankama nista bili sporni niti toženkina pravica do odstopa od pogodbe, niti višina dogovorjenega plačila, sporno pa je bilo, ali je tožnik upravičen do dogovorjenega plačila za obdobje, ko je pogodba zaradi toženkine odpovedi prenehala veljati. Tožnik je zahtevek utemeljeval na 648. členu OZ, ki za primer prenehanja pogodbe o delu po volji naročnika določa, da lahko naročnik vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Toženka je zatrjevala, da sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili drugače. Sklicevala se je na prvi odstavek 11. člena pogodbe, ki se glasi: "To pogodbo lahko odpove vsaka pogodbena stranka z odpovednim rokom, ki ne sme biti krajši od treh mesecev. Pogodbe po tem členu ni mogoče odpovedati med zimsko sezono, to je od 1. 8. do 1. 2. v posamezni sezoni."

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta pravdni stranki 9. 6. 2011 sklenili pogodbo o opravljanju storitev AD 2011/06 za čas od 9. 6. 2011 do 30. 4. 2014, - da se je tožnik zavezal, da bo za toženko opravil delo odgovornega trenerja svetovnega pokala moške ekipe za tehnične discipline ter organiziral in izvajal program priprav in tekmovanj, - da se je tožnik (med drugim) zavezal izdelati letni program dela, predlagati strokovne sodelavce, izbrati tekmovalce, prevzel je organizacijo treningov, sodelovanja na treningih, organizacijo potovanj, namestitev in dela na terenu, evidenco in analizo rezultatov, - da so bile tožnikove obveznosti usmerjene k čim boljšim rezultatom ekipe za tehnične discipline, - da ni sporno, da se je toženka zavezala, da bo tožniku do 30. 4. 2012 plačala 3.818,18 EUR mesečno, od 1. 5. 2012 do izteka pogodbe pa 3.500,00 EUR mesečno, do petega dne v mesecu, - da je toženka 19. 2. 2013 odpovedala pogodbeno razmerje in da je pogodba prenehala veljati z iztekom trimesečnega odpovednega roka, tj. 20. 5. 2013, - da pogodba ni bila odpovedana iz razlogov osebnega obračunavanja, - da se tožnik o vsebini 11. člena pogodbe ni pogovarjal niti z V. M., ki mu je izročil pogodbo v podpis, niti s tedanjim toženkinim direktorjem M. V., - da je bila vsebina določbe nova v primerjavi s pogodbami, ki so bile med pravdnima strankama dogovorjene v preteklih obdobjih,1 - da je tedanji direktor izpovedal, da če sedaj razlaga sporno pogodbeno določbo, se mu zdi prav, da če prekineš brez krivde, je prav, da plačaš, da ob sklenitvi pogodbe o sporni določbi ni razmišljal in da iz njegove celotne izpovedbe ne izhaja, da je toženka ob sklepanju pogodbe prevzela tako obveznost, - da izpovedbi B. K. Č. in D. B., ki nista bila udeležena pri sklepanju pogodbe, nista pomembni.

8. Zaključek izpodbijane sodbe, da sta se pravdni stranki dogovorili, da enostranska toženkina odpoved nima finančnih posledic, je obrazložen z argumenti, (1) da iz jezikovne razlage določbe izhaja, da definira samo možnost in način odpovedi pogodbe, ne določa pa posledic oziroma obveznosti, ki bi izhajale iz nje, (2) da je vsebina določbe med pravdnima strankama sporna in je zato treba ugotoviti skupni namen pogodbenih strank, (3) da zgolj to, da si je tožnik sporno določbo razlagal drugače, kot je bilo zapisano, toženka pa tako, kot je bilo zapisano, še ne pomeni, da gre za skupno voljo obeh strank, (4) da iz prvega odstavka 11. člena jasno izhaja, da lahko pogodbo odpovesta obe stranki s trimesečnim odpovednim rokom in brez navedbe razloga.

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, da ugotovljeno dejansko stanje in argumenti sodbe ne utemeljujejo zaključka, da sta se pogodbeni stranki dogovorili drugače, kot je za primer naročnikove odpovedi od pogodbe predvideno v 648. členu OZ.

10. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V skladu z drugim odstavkom navedene določbe OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, marveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

11. Med primere spornih pogodbenih določil po stališču sodne prakse sodi tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.2 V takem primeru je za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora treba ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava v smislu drugega odstavka 82. člena OZ. Ob nasprotujočih tezah pravdnih strank o vsebini pogodbenega dogovora je sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, kakšen je bil skupen namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Tudi na prvi pogled jasna določba lahko v luči pogodbenih dogovarjanj dobi drugačno vsebino.3

12. Pravilna je ugotovitev sodbe, da iz jezikovne razlage določbe izhaja, da definira samo možnost in način odpovedi pogodbe, ne določa pa posledic oziroma obveznosti, ki bi izhajale iz nje. Zmoten pa je zaključek, da iz te ugotovitve in ugotovitve, da se pravdni stranki ob sklepanju pogodbe nista pogovarjali o njeni vsebini, izhaja zaključek, da pogodba izključuje uporabo 648. člena OZ.4 Ker se pravdni stranki o posledicah naročnikovega odstopa nista dogovorili, ta položaj ureja zakon. Dogovor o odpovednem roku v primeru odstopa in o tem, kdaj ni mogoče odpovedati pogodbe, sam po sebi ne vključuje dogovora, da se prevzemnik odpoveduje pravici, ki mu gre po 648. členu OZ. Tak dogovor odstopa le od zakonske določbe, da ima naročnik vsak čas pred dokončanjem posla pravico odstopiti od pogodbe, ne pove pa ničesar o pravici prevzemnika posla v takem primeru. Neutemeljen je zato toženkin argument, da je odstopno upravičenje uresničil na podlagi 11. člena pogodbe in ne na podlagi 648. člena OZ. Podlage v izvedenih dokazih nima niti njeno stališče, da je bila pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena. Iz besedila pogodbe namreč ne izhaja, da bi se dogovorili o tožnikovem položaju v primeru njenega odstopa od pogodbe. Da bi se o tem dogovorili, pa ne izhaja niti iz njunih siceršnjih dogovarjanj ob sklepanju pogodbe.

13. Za drugačen sklep ne zadostuje dejstvo, da je bila vsebina pogodbe deloma drugačna od predhodnih. Kot izhaja iz toženkinega odgovora na tožbo, je bilo v predhodnih pogodbah njeno odstopno upravičenje omejeno na obstoj krivdnih razlogov na tožnikovi strani. Razširitev odstopnega upravičenja (na nekrivdne razloge) v obravnavani pogodbi sama po sebi ne sporoča ničesar o posledicah uresničitve tega upravičenja. Neutemeljeno je tudi toženkino stališče v odgovoru na pritožbo, da bi bil ob uporabi 648. člena OZ tožnik neupravičeno obogaten. Navedena določba OZ predstavlja ustrezno uravnoteženje položajev pogodbenih strank v luči splošnega načela pogodbenega prava, da pogodba zavezuje in da so pogodbene stranke dolžne izpolniti svoje obveznosti (9. člen OZ).

14. Pravdni stranki sta v pritožbenem postopku ponovili vse ključne argumente, ki sta jih podali pred sodiščem prve stopnje. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, pomanjkljivost izpodbijane sodbe ni v ugotovitvah o okoliščinah sklepanja pogodbe, ki temeljijo na oceni neposredno izvedenih dokazov, ampak v nadaljnjem sklepanju o vsebini pogodbenega dogovora na podlagi teh okoliščin. Tako gre za položaj iz četrte alineje 358. člena ZPP, ko sme pritožbeno sodišče spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, in hkrati za nobenega od položajev, ko bi to smelo storiti šele po izvedbi obravnave (347. člen ZPP). Ker med pravdnima strankama niso bila sporna dejstva, pomembna za ugotovitev višine terjatve in nastanek zamude, je pritožbeno sodišče po zaključku, da pravdni stranki s pogodbo nista izključili tožnikove pravice, ki izhaja iz 648. člena OZ, imelo dovolj podlage za spremembo sodbe in ugoditev zahtevku.

15. V sodbi je ugotovljeno, da je bila pogodba odpovedana z 20. 5. 2013, da je bila predvidena njena veljavnost do 30. 4. 2014 in da je bilo za to obdobje dogovorjeno mesečno plačilo v višini 3.500,00 EUR. Iz teh navedb izhaja, da bi bil upravičen do enajst zneskov po 3.500,00 EUR in do sorazmernega dela plačila za mesec maj 2013 (11 dni od 31 dni) v višini 1.242,00 EUR, kar skupaj predstavlja zahtevani znesek v višini 39.742,00 EUR. Toženka se ni izrekla o tožnikovi trditvi, da je prejela tožnikov račun, v katerem je bil kot rok plačila določen 15. 6. 2013, ne gre pa za okoliščino, ki ji ne bi bila poznana. Glede na to se tudi to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je toženka v zamudi od naslednjega dne o izteku roka za plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ), gredo tožniku zakonske zamudne obresti od tega dne in ne že od 15. 6. 2013, kot je zahteval s tožbo (378. člen OZ).

16. Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožnik ni uspel le glede zahtevanih zamudnih obresti za en dan, mu je toženka dolžna povrniti celotne stroške, potrebne za postopek. Tožnik je tako upravičen do povrnitve nagrade za postopek (765,70 EUR po tar. št. 3100), nagrade za narok (706,80 EUR po tar. št. 3102), materialnih stroškov (20 EUR po tar. št. 6002) in stroškov kilometrine (48 km x 0,37 EUR x 2 = 35,52 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in kar skupaj znaša 1.864,18 EUR.

17. Po ugotovitvi, da je bilo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da sklep o izvršbi, naveden v izreku, ostane v prvem in tretjem odstavku v veljavi v delu, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati 39.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 dalje in stroške izvršilnega postopka v višini 268,04 EUR, in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.864,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s četrto alinejo 358. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe v priglašeni višini (865,60 EUR po tar. št. 3210) in pavšalni znesek materialnih stroškov (20 EUR po tar. št. 6002), povečana za 22 % davek na dodano vrednost, in strošek za sodno takso za pritožbo (873,00 EUR), ki znašajo skupaj 1.953,43 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila v predhodnih pogodbah dogovorjena toženkina pravica do odstopa od pogodbe le v primeru krivdnih razlogov na tožnikovi strani. 2 Glej npr. sodbi VS RS II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 in II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011. 3 Ker tudi zaključek o jasnosti določbe že vključuje njeno razlago, je pri razlagi bodisi pravnih pravil bodisi pogodbene volje vprašljiva uporabljivost reka "in claris non fit interpretatio". Prim. sklep VS RS II Ips 313/2014 z dne 12. 5. 2016. 4 V sodbi je sicer ugotovljeno, da ima pogodba poleg elementov pogodbe o delu tudi elemente mandatne pogodbe. Ker se sodba o posledicah te ugotovitve ne izreka, med pravdnima strankama pa ni bilo - in tudi v pritožbenem postopku ni - sporno, da gre za pogodbo o delu, in sta obe izhajali s stališča, da 11. člen pogodbe predstavlja dogovor, ki odstopa od 648. člena OZ (sporno je bilo le, ali deloma ali v celoti), se tudi pritožbeno sodišče izreka le o utemeljenosti teh stališč. Sicer pa ima tudi prevzemnik naročila v primeru naročnikovega odstopa od pogodbe pravico zahtevati povrnitev škode v višini ti. pozitivnega pogodbenega interesa (782. člen OZ).