Jedro

Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika mora sodišče uporabiti najprej merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Če so ta pomanjkljiva, uporabi tudi merila, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je od toženke zahtevala odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2007 dalje do plačila, in ji naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 889,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da toženca nista ravnala protipravno. V članku „Veliko hrupa za prazen nič“ je bila za tožnico izredno žaljiva že sama primerjava Č.l. in tožnice z aretacijami in z milijardnimi oškodovanji države, ker tožnica ni bila nikoli aretirana, še manj pa je oškodovala državo. Ponovno so bile bralcem posredovane neresnične informacije, tako da so bralci ta članek razumeli tako, da so sodišča tista, ki kriminalce izpustijo, saj novinarji posredujejo javnosti nepreverjene informacije. Č.l. avtorica članka primerja z osumljenci v gospodarskem kriminalu, kar pa Č.l. nikoli ni bilo očitano. Nadalje avtorica članka navaja, da so policisti prijeli nekaj prijav, da se v hotelu godijo grozne reči, čeprav je šlo samo za eno prijavo. Tožnico obsodi za najhujša kazniva dejanja, bralcem pa ne ponudi nobene informacije o tem, da tožnica, ne kdorkoli drug ni bil v kazenskem postopku zaradi malomarnega zdravljenja ali odtujitve premoženja. Nepreverjene so tudi navedbe v zvezi z večjim številom ovadb tožnice, pri čemer avtorica ne pove, za koliko ovadb gre, tako da povprečen bralec razume, da gre za veliko število ovadb. V članku je še navedeno, da se bo tožnica na sodišču pojavila tudi v vlogi tožnice, vendar je vprašanje, če bo s tožbami uspela, ker je bila prve dni po izbruhu afere za novinarje nedosegljiva. Prav tako neresnične so navedbe v zvezi s hipoteko P., ki je vknjižena na nepremičnini Č.l., ker dolga ni naredila tožnica, temveč prejšnji lastnik Č.l. M.M.. V članku „L. zmaguje“ avtorica zapiše, da je tožnica bila oproščena zlorab zaupanja starostnikov v množini, tako da bralec razume, da je bila v postopku obdolžena več takšnih kaznivih dejanj, ne le enega. Nadalje zapiše, da je tožilstvo očitke o malomarnem zdravljenju, sumljivih smrtih, jemanju prsnih odtisov in povzročitve smrti 50 ljudi zoper tožnico ustavilo, kar ne drži, saj ne tožnica, ne kdo drug od osebja hotela ni bil nikoli osumljen, niti obdolžen za kakršnokoli kaznivo dejanje zoper človeštvo. Take obtožbe so za tožnico še posebej žaljive, ker jo ljudje še danes obravnavajo kot morilko. V članku piše tudi, da še čaka tožnico sojenje zaradi goljufije, pri čemer pa avtorica članka ne poudari, da gre za domnevno goljufijo, ker tožnica še ni bila obsojena. Pritožba se zavzema za spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in se zavzemata za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Dejansko stanje je popolno ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora sodišče uporabiti najprej merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Če so ta pomanjkljiva, uporabi tudi merila, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju (sodba VSRS II Ips 402/99). Pojma razžalitve časti namreč OZ ne definira. Kazenski zakonik pa ta pojem opredeljuje v 169. in 171. členu KZ. Za delo novinarjev, ki je s predmetno tožbo tudi napadeno, pa velja po tretjem odstavku 169. člena KZ, da dejanje, ki bi sicer pomenilo razžalitev izgubi element protipravnosti, če se je kdo o kom žaljivo izrazil pri izvrševanju časnikarskega poklica, če to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja. Po določilu četrtega odstavka 171. člena KZ pa žaljiva obdolžitev izgubi element protipravnosti, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Poleg opredelitev, ki jih daje KZ, se v sodni praksi in teoriji obravnava ta pravni pojem tudi s pomočjo meril, ki so se oblikovala pri uporabi prvega odstavka 177. člena OZ, čeprav urejajo povrnitev premoženjske škode. Navedena določba določa, da se lahko v čast in dobro ime poseže z razširjanjem neresničnih trditev, pri čemer se storilec zaveda ali bi se moral zavedati, da so trditve neresnične, ali z razširjanjem resničnih trditev z namenom zaničevanja. Poseg v čast in dobro ime je torej podan, če so trditve takšne, da vzbujajo do oškodovanca negativne občutke, če so zaradi takšnih trditev ljudje do njega negativno razpoloženi, ga zaničujejo, prezirajo ali ga imajo celo za kriminalca (sodba VSRS II Ips 402/99). Ob tem je potrebno izhajati iz povprečnega človeka in besedilo spornih člankov presojati iz vidika razumevanja povprečnega bralca.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru navedenega presojalo sporna članka, ki sta bila objavljena tri oziroma štiri leta po izbruhu „afere Č.l.“, sodišče druge stopnje pa se z zaključki sodišča prve stopnje strinja. Iz člankov namreč izhaja, da tožnica očitanih dejanj ni storila, ker večina očitkov ni prišla dalje kot do tožilskih miz, glede tistih, ki pa so prišla dalje, pa je bila obtožb oproščena, kot edini ukrep, ki je bil izveden, pa se v člankih navaja zaprtje hotela Č.l. s strani inšpekcije. Osnovno sporočilu povprečnemu bralcu v članku z naslovom „L. zmaguje“, je torej informacija o zaključku afere, za katero je bila večina očitkov ovrženih, tistih, ki pa so prišli do sodišča, pa jih je bila tožnica oproščena. S tem je povprečni bralec dobil informacijo o tem, kako se je zaključila afera, ki je izbruhnila pred nekaj leti. V članku je podana kronologija dogajanja, ki je, po prepričanju sodišča druge stopnje, tožnico zagotovo spomnila dogodkov izpred nekaj let in v njej znova obnovila občutke, ki jih je takrat doživljala, vendar pa je bila taka kronologija potrebna, da je sicer bralce spomnila na dogajanja izpred nekaj let, hkrati pa jim sporočila, da so bili takratni očitki ovrženi in da je bila dejansko tožnica oproščena obtožb. Po mnenju sodišča druge stopnje je ta članek napisan celo v prid tožnici, ker zavrača vse, kar ji je bilo ob izbruhu afere očitano, razen kaznivega dejanja goljufije, za katerega pa iz članka izhaja, da sojenje še ni zaključeno. V članku sicer ni zapisano, da gre za domnevno goljufijo, vendar pa je v nadaljevanju članka opisana goljufija v pogojniku, s čimer je dosežen enak učinek, kot če bi bila v članku uporabljena besedna zveza domnevna goljufija. Res je, da je ob natančnem branju članka mogoče razbrati, da se navajajo kazniva dejanja v množini n.pr. zlorabe starostnikov in ne starostnika, vendar pa to povprečnemu bralcu ni bistveno oziroma v očeh povprečnega bralca zaradi tega tožnica ni prikazana drugače, temveč zgolj kot nekdo, ki je bil oproščen vseh obtožb, razen že omenjenega kaznivega dejanja goljufije, za katero pa sodni postopek v času objave tega članka še ni bil zaključen.

9. Tudi v članku z naslovom „Veliko hrupa za prazen nič“ sodišče druge stopnje potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost v ravnanju tožencev. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo z vidika povprečnega bralca in članek gledalo kot celoto. Že iz samega naslova izhaja, da se večina očitkov, ki se pojavijo ob izbruhu afer, izkaže za neutemeljene, pod podnaslovom R.k. in Č.l. pa je celo zapisano, da „očitno neutemeljene obtožbe poskrbijo za izgubo zaupanja v organizacijo, ki je odvisna prav od zaupanja ljudi“. Povprečen bralec ne dobi vtisa, da članek meče v isti koš gospodarski kriminal in afero Č.l., ker je le-ta ločena od drugih afer opisana pod posebnim podnaslovom. Tudi slika ob članku je zgolj simbolična. V zvezi s Č.l. pa v članku ni navedeno ničesar v zvezi z aretacijo ali milijardnim oškodovanjem države. Ponovno je podan kratek povzetek dogajanja v zvezi z afero Č.l. izpred nekaj let, nato pa je podana informacija o zaključku afere – to je, da so dom za starostnike, ker je deloval brez ustreznih dovoljen, zaprli in da zakonca L., zoper katera so se ovadbe od tožilstva do sodišča precej skrčile, nista bila obsojena še za nobeno očitano kaznivo dejanje. Takšno poročanje, v katerem členek povzema dogajanje izpred nekaj let z namenom podati informacijo o zaključku posamezne afere, ni žaljivo, ker zgolj povzema dogajanje in k temu doda še epilog, ki ga je na koncu bilo tako dogajanje deležno. V obravnavanem primeru je bil epilog afere Č.l. v prid tožnici in to je v članku tudi zapisano. Bralci so bili tako seznanjeni, da je bilo od vseh očitkov le nekaj takih, ki jih je bilo sploh sposobnih za obravnavanje pred sodiščem, ti pa do objave članke niso prinesli tožnici nobene obsodbe. Dejstvo, da v članku ni navedeno, da je bila tožnica že pred objavo tega članka oproščena kaznivega dejanja zlorabe starostnika, samo po sebi ni žaljivo. Članek navaja le, da za nobeno dejanje tožnica ni bila obsojena, kar zadostuje, da si je povprečni bralec ustvaril drugačno, pozitivno mnenje o tožnici, kot si ga je lahko ustvaril po člankih ob izbruhu afere Č.l..

10. Oba sporna članka se zaključita z informacijo, da se bo tožnica pred sodiščem pojavila tudi v vlogi tožnice zoper novinarje in medijske hiše, s čimer dasta bralcu vedeti, da bo tožnica poiskala zaradi neutemeljenih očitkov pravico na sodišču. Pripomba, da je bila tožnica za vprašanja novinarjev ob izbruhu afere nedosegljiva, zaradi česar je vprašljiv njen uspeh na sodišču, je zgolj mnenje avtorice članka, ki ni žaljivo in ki ne prejudicira odločitve sodišča, prav tako pa pri povprečnem bralcu ne pusti vtisa, da tožnica zgolj zaradi tega na sodišču ne bi uspela.

11. V spornih člankih tako, kot je že pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni podana protipravnost, kot eden izmed elementov civilnega delikta. Članka pri povprečnem bralcu vzbudita pozitivne občutke o tožnici, ker jo prikažeta v povsem drugačni luči, kot so jo prikazovali članki ob izbruhu afere v letu 2003. Avtorici člankov pa tudi ni mogoče očitati, da bi članka napisala z namenom zaničevanja, ker iz obeh člankov, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja ravno nasprotno. Glede na to, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena.

12. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženca sama nosita stroške odgovora na pritožbo, ker z navedbami v odgovoru nista pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in sodišče druge stopnje te stroške v smislu 155. člena ZPP ocenjuje kot nepotrebne.