Jedro

Zakonsko besedilo ne podpira stališča tožeče stranke, da pridobitev delnic s fiktivnimi posli vodi do končne posledice lastnih delnic, iz katerih ne izvirajo glasovalne pravice.

Tožeča stranka svojemu stališču, da gre pri pridobitvi delnic s fiktivnimi posli za lastne delnice, v podporo zmotno navaja teorijo, ki sicer podpira „široko interpretacijo“ določila 1. odstavka 248. člena ZGD-1, vendar le v smeri, da naj sodišče široko razlaga termin „zagotovi“ oziroma „pravni posel“ s katerim bi družba lahko ekonomsko podpirala nakup delnic ciljne družbe. Široke razlage pa teorija ne širi na sam koncept „lastne delnice“.

Za pravne učinke prodaje delnic in status ter opredelitev lastnih delnic pa so ključni zakonski znaki 247. člena ter 251. člena ZGD-1 in ne 248. člena ZGD-1, slednjih pa tožeča stranka v prvem sklopu trditev, ki se nanašajo na pridobitev delnic tožene stranke s strani W., ni zatrjevala.

Glede na zasledovani namen splošne prepovedi pridobivanja lastnih delnic, to je ohranjanje substance osnovnega kapitala družbe, pritožbeno sodišče meni, da z odsvojitvijo po zakonskih rokih iz 243. člena ZGD pride do ponovne vzpostavitve zakonitega stanja in delnice, ki so bile odsvojene, ponovno pridobijo svojo osnovno funkcijo, morebitno poprejšnjo lastnost „lastnih delnic“ pa z odsvojitvijo izgubijo, saj je realni substrat delniške družbe kot pravne osebe ponovno vzpostavljen (družba ni več svoj lasten delničar).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v 15 – ih dneh, v znesku 2.912,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi prvič izdalo sodbo opr. št. V Pg 44/2006-30 dne 13. 06. 2007, s katero je primarni in podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. I Cpg 1008/2007 z dne 29. 01. 2008 sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov 12. redne skupščine tožene stranke z dne 28. 06. 2006 (I. točka izreka sodbe), kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov 12. redne skupščine tožene stranke z dne 28. 06. 2006 (II. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, v višini 15.003,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 – dnevnega plačilnega roka (III. točka izreka sodbe). S popravnim sklepom z dne 12. 10. 2009 je sodišče prve stopnje popravilo opravilno številko zadeve z napačne V Pg 44/2006 na pravilno V Pg 204/2008. Tožeča stranka je vložila pritožbo, z novim pooblastilom (A28 - 29), zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da (primarnemu oziroma podrednemu) tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške pa šteje za nadaljnje stroške postopka, o katerih bo odločeno s končno sodbo. Stroškov za pritožbo ni priglasila.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo najprej kot nedovoljeno zavrže (vprašanje pooblastila) ter nato podredno, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, pritožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje, s katero je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je pravilna iz naslednjih razlogov.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki na 12. redni skupščini tožene stranke dne 28. 06. 2006 sprejeli več skupščinskih sklepov (notarski zapisnik, opr. št. SV 506/06 (v nadaljevanju notarski zapisnik); A4), za nekatere od njih je tožeča stranka tudi na skupščini napovedala izpodbijanje (str. 6 – 7 notarskega zapisnika). Med strankama je bilo sporno, ali je bilo glasovanje družbe W. z delnicami 29.892 veljavno, ker naj bi po mnenju tožeče stranke šlo za lastne delnice. Družba W. je leta 2005 pridobila delnice od družbe O. d.o.o., ki je po prodaji ostala delničar s tremi delnicami. Tožeča stranka je manjšinski delničar in je imetnica 1.389 navadnih delnic, kar med pravdnima strankama ni sporno.

V predmetnem sporu vtožuje tožeča stranka ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov tožene stranke z dne 28. 06. 2006 ter podredno izpodbojnost teh sklepov. Tožeča stranka je v podporo svojemu primarnemu tožbenemu zahtevku ponudila dva sklopa trditev. Pri prvem je trdila, da je družba W. GmbH ki je bila 28. 06. 2006 imetnica 29.892 delnic, nezakonito glasovala na omenjeni skupščini, njen delež pa je predstavljal kar 69,98 % navzočega in glasujočega kapitala. Navajala je, da je družba W. v letu 2005 od družbe O. d.o.o. pridobila delnice tožene stranke s fiktivnimi posli (posojilo za nakup predmetnih delnic je družbi W. dala od tožene stranke odvisna družba K. H. B., namenskemu posojilu je tožena stranka ugovarjala). Tako pridobljene delnice s strani družbe W. po njenem mnenju tvorijo lastne delnice. Drugi sklop trditev se je nanašal na prodajo delnic družbi O. d.o.o., ki naj bi kupila delnice v svojem imenu, a za račun družbe (tožene stranke), s prepovedano ekonomsko podporo tožene stranke pri pridobivanju lastnih delnic. Ker tožena stranka delnic, ki jih je pridobila na nedovoljen način družba O. d.o.o. ni odsvojila v zakonsko določenem roku (250. člen ZGD-1), so delnice tudi s prenosom na družbo W. obdržale lastnost »lastnih delnic«, tožena stranka pa jih mora umakniti.

Pritožbeno sodišče se bo v nadaljevanju obrazložitve sklicevalo na določbe ZGD-1 (247. člen – 252. člen ZGD-1), ki so vsebinsko enake določilom ZGD (240. člen – 245. člen ZGD), ki je v času sporne transakcije veljal. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka tožbenega zahtevka na podlagi določil o prepovedi pridobivanja lastnih delnic (247. – 251. člen ZGD-1) ne more uspešno utemeljiti.

Ad 1) Nakup delnic s strani družbe W. in umestitev dejanskega stanu v določila o prepovedi pridobivanja lastnih delnic (247. – 251. člen ZGD-1) Pritožbeno sodišče je na ključno vprašanje za rešitev tega spora, to je ali štejejo delnice, ki so pridobljene s fiktivnimi posli (248. člen ZGD-1) za lastne delnice ali ne, odgovorilo negativno, s tem pa je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zavrnilo.

Zakonsko besedilo ne podpira stališča tožeče stranke, da pridobitev delnic s fiktivnimi posli vodi do končne posledice lastnih delnic, iz katerih ne izvirajo glasovalne pravice (249. člen ZGD-1). Fiktivni posli so prepovedani s 248. členom ZGD-1, ki pa v drugem odstavku določa tudi dopustno izjemo. Zaradi splošne prepovedi pridobivanja lastnih delnic s strani družbe, ki bi pri slednji ogrozilo realni substrat (osnovni kapital družbe) in s tem poseglo v samo bit družbe, so prepovedani tudi pravni posli (sankcija je ničnost), s katerimi družba zagotovi (nudi) ekonomsko podporo pridobivanju njenih delnic, da predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom (1. odstavek 248. člena ZGD-1). Zakon tako določa najstrožjo sankcijo za pravne posle, ki bi imeli ekonomsko enak učinek za družbo, kot če bi le-ta sama pridobivala lastne delnice. Obligacijsko pravni posel – primeroma posojilo, je zaradi nasprotovanja določilom ZGD-1 tako ničen in iz njega ne izvirajo nikakršne pravno veljavne pravice ali obveznosti. Vendar pa je posojilo (ali drug pravni posel s primerljivim učinkom) treba ločiti od pravnega posla za prenos delnic (tako zavezovalnega, kot razpolagalnega pravnega posla) (1).

Tožeča stranka svojemu stališču, da gre pri pridobitvi delnic s fiktivnimi posli za lastne delnice, v podporo zmotno navaja teorijo, ki sicer podpira „široko interpretacijo“ določila 1. odstavka 248. člena ZGD-1, vendar le v smeri, da naj sodišče široko razlaga termin „zagotovi“ (1. odstavek 241. člena ZGD oziroma 1. odstavek 248. člena ZGD-1) oziroma „pravni posel“ s katerim bi družba lahko ekonomsko podpirala nakup delnic ciljne družbe (2). Široke razlage pa teorija ne širi na sam koncept „lastne delnice“.

„Lastna delnica“ je tako delnica, katere neposredna ali posredna imetnica je ciljna družba (3). ZGD-1 tako priznava situacije, ko ima tretja oseba v svojem imenu, vendar pa za račun družbe v posesti delnice ciljne družbe. Tako zakonsko besedilo izrecno kot tudi teorija (4) enotno priznavata „posredno imetništvo“ lastnih delnic. Slednje izhaja iz določila 251. člena ZGD-1, ki pridobivanje lastnih delnic preko tretjih oseb ureja in podvrže istim pravilom za pridobivanje lastnih delnic, kot veljajo tudi za ciljno družbo (251. člen v zvezi s 247. in 250. členom ZGD-1) (5).

Zakonsko materijo, kot je urejena v 1. odstavku 248. člena ZGD-1 je treba ločiti od materije, ki je urejena v 251. členu ZGD-1, kjer je zakonodajalec izrecno zapisal: „Po izračunu skupnega deleža delnic v skladu z drugim odstavkom 247. in 250. člena tega zakona veljajo te delnice za delnice družbe.“ (6) Teorija na tem mestu tudi izrecno podpira stališče, da gre za lastne delnice (7). Zakonodajalec je za primere iz 251. člena ZGD-1 (pridobivanje lastnih delnic preko tretjih oseb) lastnost „lastnih delnic“ izrecno določil v samem zakonskem besedilu. Izpustitev takega besedila iz določila 1. odstavka 248. člena ZGD-1 vodi v nasprotno sklepanje (argumentum a contrario), da zgolj izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz 1. odstavka 248. člena ZGD-1 ne zadostuje za ugotovitev, da so delnice pridobljene s fiktivnimi posli, lastne delnice.

Ekonomska podpora družbe pri nakupu njenih delnic je tako prepovedana po 1. in 3. odstavku 248. člena ZGD-1, sankcija, ki je določena za kršitev, pa je ničnost obligacijsko pravnega posla, s katerim se financiranje omogoči. Učinki za pravni posel prodaje in status delnic pa so urejeni samo za primere pridobivanja preko tretjih oseb, a na račun družbe (251. člen ZGD-1). Takšne ureditve za prodajo delnic tretjim osebam za njihov račun pa v ZGD-1 ni. Tako bi prepoved uveljavljanja pravic, kot jo želi doseči tožeča stranka za družbo W. (za primer glasovanja na skupščini tožene stranke dne 28. 06. 2006) veljala tudi za tretjega, ki ima lastne delnice, vendar le, če ima slednje za račun družbe in to ne glede na to ali so bile delnice pridobljene skladno s ali v nasprotju z določilom 247. člena ZGD-1, enako pa velja tudi za odvisne družbe ali družbo v večinski lasti, ki imata delnice družbe (8).

Trditvena podlaga, ki jo je tožeča stranka podala v podporo zaključku, da štejejo delnice, katerih imetnica je bila dne 28. 06. 2006 družba W. za lastne delnice, to je da naj bi šlo za lastne delnice, ker so bile slednje pridobljene s fiktivnimi posli, tako glede na obrazloženo ne vodi do zaključka, da je bilo na skupščini dne 28. 06. 2006 glasovano z lastnimi delnicami in bi bil tako izpolnjen zakonski dejanski stan iz 3. alineje 390. člena ZGD-1. Ob ugotovitvi, da so trditve tožeče stranke utemeljene zgolj na 1. odstavku 248. člena ZGD-1, pri čemer tožeča stranka ni zatrjevala, da bi družba W. pridobila delnice v lastnem imenu a za račun družbe (tožene stranke; 251. člen ZGD-1) ali da je družba W. odvisna družba od tožene stranke; je njen tožbeni zahtevek neutemeljen, saj zgolj nezakonito financiranje, brez elementa pridobivanja delnic »za račun družbe« ne vodi do posledice »lastnih delnic«, temveč do pravne sankcije ničnosti posla financiranja. Zakonodajalčev namen, da je treba „onemogočiti, da bi se načelo prepovedi pridobivanja lastnih delnic iz 247. člena ZGD-1 izigralo s pravnimi posli, ki bi imeli za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi sama pridobila lastne delnice“ je po mnenju pritožbenega sodišča zagotovljen preko instituta absolutne neveljavnosti „fiktivnega“ posla – sankcija ničnosti. Za pravne učinke prodaje delnic in status ter opredelitev lastnih delnic pa so ključni zakonski znaki 247. člena ter 251. člena ZGD-1 in ne 248. člena ZGD-1, slednjih pa tožeča stranka v prvem sklopu trditev, ki se nanašajo na pridobitev delnic tožene stranke s strani W., ni zatrjevala.

Ad 2) Vprašanje relevantnosti trditev o pridobitvi delnic tožene stranke s strani družbe O. d.o.o. (vprašanje statusa »lastnih delnic« po njihovi odsvojitvi tretji osebi) Pri presoji drugega sklopa trditev, ki jih je tožeča stranka podala v utemeljitev svojemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov z dne 28. 06. 2006 in ki predstavljajo tudi večino pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba odgovoriti najprej na prvo vprašanje, to je ali so delnice s prenosom na W. izgubile lastnost lastnih delnic (a); ter samo v primeru negativnega odgovora na slednje, je treba v nadaljevanju raziskati ali so delnice, prodane v letu 2003/2004 družbi O. d.o.o. štele za lastne delnice zaradi odnosa „obratne odvisnosti“ družbe O. d.o.o. od tožene stranke, kot to poskuša vzpostaviti tožeča stranka (b).

Tožeča stranka, ki zahtevka na ničnost posojilnih pogodb v tem postopku ni uveljavljala, je v podporo stališču, da je bilo na 12. redni skupščini tožene stranke dne 28. 06. 2006 glasovano z lastnimi delnicami, katerih delničar je bila W., poleg zmotnega pravnega stališča, ki temelji na določilu 1. odstavka 248. člena ZGD-1, uveljavljala tudi pravno podlago iz 251. člena ZGD-1. Vztrajala je na stališču, da so bile delnice, pridobljene v letu 2003/2004 s strani družbe O. d.o.o. lastne delnice, ker jih je za toženo stranko pridobila od nje odvisna družba, to je O. d.o.o. ter da te lastnostni lastnih delnic slednje s prenosom na W. niso izgubile, saj niso bili spoštovani roki o odsvojitvi nezakonito pridobljenih delnic (1. odstavek 250. člena ZGD-1), zaradi česar bi jih zato morala družba (tožena stranka) umakniti (3. odstavek 250. člena ZGD-1). Slednje pa je po oceni pritožbenega sodišča napačno pravno stališče. Ad a) Glede na zasledovani namen splošne prepovedi pridobivanja lastnih delnic, to je ohranjanje substance osnovnega kapitala družbe, pritožbeno sodišče meni, da z odsvojitvijo po zakonskih rokih iz 243. člena ZGD (250. člen ZGD-1) pride do ponovne vzpostavitve zakonitega stanja in delnice, ki so bile odsvojene, ponovno pridobijo svojo osnovno funkcijo, morebitno poprejšnjo lastnost „lastnih delnic“ pa z odsvojitvijo izgubijo, saj je realni substrat delniške družbe kot pravne osebe ponovno vzpostavljen (družba ni več svoj lasten delničar) (9). Zavezanec za odsvojitev in odtujitev delnic po 243. členu ZGD je v tem primeru družba, katere delnice je tretja oseba pridobila na njen račun. Družba si namreč lahko zagotovi delnice od tretje osebe in samo ona (družba) lahko izpolni obveznost umika lastnih delnic, kot je določena v 243. členu ZGD (10).

Ker pritožbeno sodišče na tej točki ni sledilo argumentaciji tožeče stranke, so se izkazale njene trditve o »obratni« in dejanski« odvisnosti družbe O. d.o.o. od tožene stranke za brezpredmetne, pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje pa za neutemeljen. S tem, ko so delnice bile odplačno prenesene na družbo W., bi izgubile lastnost »lastnih« delnic, četudi bi slednjo imele ob pridobitvi delnic tožene stranke s strani družbe O. d.o.o. Ad b) Ob upoštevanju odgovora na vprašanje pod točko a pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe tožeče stranke v smeri, da je bila družba O. d.o.o. dejansko od tožene stranke odvisna družba (529. člen ZGD-1) in da so bile delnice pridobljene s strani družbe O. d.o.o., pridobljene za račun tožene stranke (251. člen ZGD-1), za rešitev spora v konkretnem primeru brezpredmetne. Ker med strankama ni sporno, da so bile delnice odsvojene in da družba O. d.o.o. ni bila njihova imetnica v času 12. redne skupščine tožene stranke, slednje ni relevantno za presojo statusa „lastnih delnic“ v času odločanju na skupščini dne 28. 06. 2006, ko je bila imetnica delnic družba W. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti domneve iz 2. odstavka 529. člena ZGD-1, saj niti ni izkazala korporacijsko pravnih upravičenj, ki bi jih tožena stranka nad O. d.o.o. imela, sama kreditna pogodba in finančna odvisnost pa ne zadostuje za odvisno razmerje po 529. členu ZGD-1 (11). Domneve pa tožeča stranka niti ni uspela izpodbiti s svojimi obširnimi navedbami o osebni povezanosti in o statusu družbe O. d.o.o. kot „družbe palček“, saj tožeča stranka ni zatrjevala ali dokazala dejanskega koncerna (istovetnost članov upravljanja) ali spregleda pravne osebnosti (8. člen ZGD-1).

Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zakonito delovanje nadzornega sveta (12) družbe, pritožnik ni podal konkretnih pritožbenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker naj bi slednje napačno odločilo o prekluziji glede dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila prepozno (2. odstavek 286. člena v zvezi s 2. odstavkom 362. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, saj je tožeča stranka imela možnost predložiti dokaze že pred drugim narokom v ponovljenem postopku, saj je za obstoj kreditnih pogodb vedela že ob vložitvi tožbe, četudi ni vedela za natančno ujemanje zneskov po posojilnih pogodbah. Slednje pa se je tudi sicer izkazalo za brezpredmetno ob pravnem stališču, da četudi bi bili posli, s katerimi je družba W. pridobila ekonomsko podporo za nakup delnic tožene stranke spoznani za fiktivne, slednje ne vodi do posledice lastnih delnic in posledično do utemeljenosti tožbenega zahtevka na ničnost sklepov 12. redne skupščine tožene stranke z dne 28. 06. 2006. Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijana sodba ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Sodba sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik stroškov pritožbe ni priglasil, je odločanje o njih odpadlo. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo 3750 OT za sestavo odgovora na pritožbo, 20 odvetniških točk za materialne stroške ter 1% od presežka nad 1000 odvetniških točk (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife) ter 20% DDV. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo tudi sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 821,00 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih 50 odvetniških točk za poročilo stranki, saj je slednje že zajeto v tarifi za sestavo odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 2.912,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) Enako: VSL sodba I Cpg 780/99 z dne 23. 02. 2000: ločenost pravnih poslov – posojilno razmerje na eni strani ter prodajna pogodba za delnice na drugi strani.

(2) Komentar ZGD, str. 730 - 731: „Pojem „zagotovi“ se zato najširše razlaga. Ni nujno, da da družba sama predujem ali posojilo kot posojilodajalec oziroma kot kreditodajalec, ampak lahko da posojilo, predujem oziroma kredit tudi tretja oseba, če je takšno kreditiranje v ekonomskem pogledu zagotovila in omogočila ravno družba, ki je konkretnega pravnega posojilodajalca oziroma kreditodajalca zavarovala s svojim premoženjem, bodisi v obliki varščine bodisi v obliki zastave v katerikoli pojavni obliki bodisi v obliki poroštva in drugače.“ … „Konkretna pojavna oblika pravnega posla je torej v najširši možni obliki, npr. kot posojilo ali kredit s strani družbe in tretje osebe, če je zavarovan s strani družbe, akceptiranje menice, poroštvo, zastava v kakršnikoli pojavni obliki in drugo ...“; enako v prof. dr. M. Kocbek: VELIKI KOMENTAR ZAKONA O GOSPODARSKIH DRUŽBAH (ZGD-1), 2. knjiga (168. – 470. člen), GV Založba, Ljubljana (2007), str. 268: „Določbo prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je treba široko interpretirati, zlasti pri interpretaciji konkretnega pravnega posla, ki je v tem primeru ničen.“.

(3) Primerjaj komentar k 2. odstavku 250. člena ZGD: „Za izračun odstotka lastnih delnic v osnovnem kapitalu je treba k delnicam, ki jih je družba pridobila neposredno, prišteti delnice, ki jih ima na račun družbe druga oseba, odvisna družba ali družba v večinski lasti ali druga oseba na račun teh družb.“ (Komentar ZGD, str. 733).

(4) dr. M. Kocbek: Možnosti in prepovedi pridobivanja lastnih delnic s strani delniških družb, PID št. 8/1995; enako tudi dr. H. M. Pivka: Pridobitev lastnih delnic, PID št. 5/1994. (5) Stališče je podprto tudi z besedilom 3. odstavka 241. člena ZGD (enako 3. odstavek 248. člena ZGD-1), kar teorija sprejema: „Določba 3. odstavka prepoveduje, da bi družba pridobila lastne delnice s tem, da jih pridobi druga oseba na njen račun, na račun od nje odvisne družbe ali na račun družbe v večinski lasti. Pravni posel med družbo in drugo osebo, po katerem naj bi druga oseba pridobila delnice na račun družbe, je veljaven, če je pridobitev veljavna po 240. členu ZGD. Kršitev prepovedi povzroči, da velja za pridobitelja delnic in za delničarja v razmerju do družbe oseba, ki je v svojem imenu pridobila delnice, medtem ko je pravni posel med družbo in drugo osebo ničen.“ (Komentar ZGD, str. 731).

(6) Enako besedilo 244. člena ZGD: „Po izračunu celotnega nominalnega zneska v skladu z 2. odstavkom 240. člena ZGD in 2. odstavka 243. člena tega zakona, veljajo te delnice za delnice družbe.“, ki je enako določilo kot sedaj 250. člen ZGD-1, z le manjšo nevsebinsko redakcijo; Komentar ZGD-1, str. 275. (7) Komentar ZGD, str. 734: „Pridobitev delnic družbe, ki jih na račun družbe pridobi tretja oseba ali odvisna družba ali družba v večinski lasti ali tretja oseba na račun teh družb, je treba zaradi zavarovanja kapitala obravnavati enako kot pridobitev lastnih delnic.“.

(8) Komentar ZGD-1; str. 270. (9) „Da bi se s sklenitvijo odsvojitev presežka delnic na tretjo osebo le vzpostavilo zakonsko dopustno stanje iz 250. člena ZGD-1“ VSK sklep Cpg 240/2007, z dne 28. 09. 2007. (10) dr. K. Zajc in S. Zver: Nekateri vidiki pridobivanja lastnih delnic; PP št. 401/1998. (11) Komentar ZGD-1 k 529. členu; str. 240 – možnosti vplivanja morajo izvirati iz statusnega prava.

(12) VSL sklep I Cpg 709/2005, z dne 22. 12. 2005: za zakonito delovanje nadzornega sveta zadostujeta dva člana nadzornega sveta, ki odločitve sprejemata s soglasjem; podobno tudi VSL sklep I Cpg 1151/2006 z dne 21. 03. 2007.