Jedro

Tožeči stranki je zakon omogočil, da bi že od začetka z isto tožbo tožila pri istem sodišču več toženih strank (191. člen ZPP), vendar pa te pravice ni izrabila. Nesmotrno obravnavanje istega škodnega dogodka pred dvema različnima sodiščema je tedaj povzročila tožeča stranka sama.

Za delegacijo pristojnosti tudi ne zadošča le dejstvo, da je pravna podlaga obeh pravdnih postopkov isti škodni dogodek. Sama delegacija pristojnosti namreč še ne pomeni, da bi se obe pravdni zadevi obravnavali skupaj. Potrebna bi bila še združitev pravd (300. člen ZPP), o kateri pa odloča zakoniti sodnik (23. člen URS in 14 do 17. člen ZS).

Izrek

Predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 15.10.2002 vložila pri Okrožnem sodišču v Celju proti toženi stranki tožbo zaradi plačila 2.345.850 SIT s pp. V tožbi je predlagala, naj se zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, svoj predlog pa utemeljila s trditvami, da je pri tem sodišču že v teku pravda, ki se je začela prej in ki se nanaša na isti škodni dogodek in isto škodno posledico. V obeh pravdah se bodo izvajali enaki dokazi, zato bi bilo smotrno obe zadevi združiti v enotno obravnavanje.

Predlog ni utemeljen.

Na predlog stranke lahko Vrhovno sodišče po 67. členu Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP) določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Ta določba je izjema od pravil ZPP, ki določajo pristojnost sodišč za odločanje v civilnih sporih. Z njo je zakonodajalec omogočil, da najvišje sodišče v državi določi, naj v zadevi postopa sodišče, ki sicer ne bi bilo pristojno, če gre za razloge smotrnosti ali druge tehtne razloge.

Tožeča stranka zatrjuje, da bi bila delegacija pristojnosti smotrna. Toda tožeči stranki je zakon omogočil, da bi že od začetka z isto tožbo tožila pri istem sodišču več toženih strank (191. člen ZPP), vendar pa te pravice ni izrabila. Nesmotrno obravnavanje istega škodnega dogodka pred dvema različnima sodiščema je tedaj povzročila tožeča stranka sama. Zato ne gre za izjemno situacijo, v kateri bi moralo odločati Vrhovno sodišče. Za delegacijo pristojnosti tudi ne zadošča le dejstvo, da je pravna podlaga obeh pravdnih postopkov isti škodni dogodek. Sama delegacija pristojnosti namreč še ne pomeni, da bi se obe pravdni zadevi obravnavali skupaj. Potrebna bi bila še združitev pravd (300. člen ZPP), o kateri pa odloča zakoniti sodnik (23. člen Ustave RS in 14 do 17. člen Zakona o sodiščih - ZS, Uradni list RS, št. 19/94 do 28/2000).

Razlogi, ki jih navaja predlog tožnice, tedaj niso takšni, kot jih predvideva 67. člen ZPP. Zato Vrhovno sodišče predlogu ni ugodilo.