Jedro

Če bi dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi, potrjevala, kar navaja vložnik, in sicer, da dejanska zmota po 1. odstavku 20. člena KZ izključuje kazensko odgovornost in da je storilec, če je v zmoti zaradi malomarnosti, kazensko odgovoren za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, samo če zakon tudi za takšno dejanje določa kazensko odgovornost, bi bila podana kršitev iz 2. točke 372. člena ZKP.

Ker pa kršitev kazenskega zakona obsojenčev zagovornik zatrjuje na podlagi lastne presoje dokazov in ne dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče je s tem, ko je na glavni obravnavi takoj, ko je priča povedala osebne podatke, v soglasju s strankami prebralo njeno prejšnjo izpovedbo, prekršilo določbe ZKP o zaslišanju prič na glavni obravnavi, med drugim 1. odstavek 331. člena v zvezi s 1. odstavkom 241. člena ZKP in 1. odstavek 334. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni B.J. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Vrhniki je s sodbo z dne 29.02.2000 obsojenega B.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. odstavku 302. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 302. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki se ne bo izvršila (pravilno bi bilo, ki ne bo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 4. točko 327. člena (očitno mišljeno 372.) ZKP v zvezi z 20. členom ZKP (očitno mišljeno KZ) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi tega, ker da sodišče pri sojenju na prvi stopnji ni pravilno uporabilo določb o zaslišanju prič (2. odstavek 371. člena v zvezi z 241. členom ZKP) in je to moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik zatrjevane kršitve utemeljuje z dejstvi, ki naj bi kazali na dejansko zmoto, so pa v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Že v uvodnem stavku obrazložitve zahteve vložnik navaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje postavili na stališče, da je obsojenec vedel, da ima opraviti z uradnima osebama - inšpektoricama in da inšpektorica s fotografiranjem opravlja uradno dejanje. Poudarja, da taka ugotovitev nima opore v izvedenih dokazih ter da so podane zatrjevane kršitve materialnega in procesnega kazenskega zakona. V nadaljevanju vložnik svoje uvodne navedbe, s katerimi po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje s trditvami, da se inšpektorici obsojencu nista predstavili kot uradni osebi, saj ta ni bil stranka v postopku, da nista povedali, kakšno uradno dejanje naj bi opravili in da ga tudi ne bi mogli več opraviti, ker je bilo to z ogledom terena že dokončano, da sta se pred prihodom obsojenca že napotili proti službenemu vozilu in da je šele na glavni obravnavi priča Z.L. spremenila izpovedbo ter povedala, da sta hoteli z inšpektorico M.K. ugotoviti, kam bo obsojenec stresel material in to fotografirati, samo še podrobneje razčlenjuje. Enako velja tudi za njegove nadaljnje navedbe v zahtevi, da ni vedel, da gre za inšpektorici, temveč da je utemeljeno mislil, da sta novinarki, saj bi ju v nasprotnem napotil k očetu, ki je vodja gradbišča, in pri katerem se mora vsak nepoklican zglasiti. Očitno je, da vložnik ne sprejema dejanskih zaključkov v sodbi sodišča prve stopnje (1. odstavek na strani 7), kjer je sodišče podrobno pojasnilo, da sta oškodovanki M.K. kot urbanistična inšpektorica in Z.L. kot kmetijska inšpektorica na podlagi 1. odstavka 88. člena Zakona o upravi opravili inšpekcijski ogled in nadzorstvo po uradni dolžnosti in zakaj je bilo njuno ravnanje zakonito ter ugotovitve, da inšpekcijskega ogleda še nista opravili, ker sta želeli fotografirati nasipavanje materiala, ki ga je obsojenec na parcele pripeljal, kar jima je obsojenec z uporabo grožnje preprečil, tako da sta morali z zemljišča praktično pobegniti. Sodišče sicer govori o inšpekcijskem ogledu namesto o inšpekcijskem pregledu, vendar ta nenatančnost na zakonitost napadene pravnomočne odločbe ne vpliva. Zahteva izpodbija dejansko stanje tudi v tistem delu, ko je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec inšpektorici poznal, ker sta tidve že dalj časa vodili postopek v zadevi nasipavanja zemljišča, njunemu pogovoru s svojo materjo, lastnico zemljišča, pa je bil prisoten tudi obsojenec, pri čemer sta se inšpektorici na parceli(ah) pred obravnavanim dogodkom že večkrat nahajali in ju je obsojenec že večkrat videl. Na tej podlagi je sodišče druge stopnje zavrnilo obsojenčeva zatrjevanja, da se inšpektoric ni spominjal in da ni vedel, da opravljata uradno dejanje v okviru svojih inšpekcijskih pristojnosti. Obsojenčev zagovornik glede teh odločilnih dejstev v zahtevi ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče, in na ta način izpodbija dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovorniku obsojenega B.J. tudi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, pri čemer se sklicuje na določbo 20. člena KZ. Navaja namreč, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v upravičeni dejanski zmoti, ta pa izključuje kazensko odgovornost in obstoj kaznivega dejanja. Poudarja, da enako velja tudi, če bi bil obsojenec v zmoti zaradi malomarnosti, saj je kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen B.J., mogoče storiti le naklepno.

Drži, kar navaja vložnik, da dejanska zmota po 1. odstavku 20. člena KZ izključuje kazensko odgovornost in da je storilec, če je v zmoti zaradi malomarnosti, kazensko odgovoren za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, samo če zakon tudi za takšno dejanje določa kazensko odgovornost. Če bi dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi to potrjevala, bi bila podana kršitev iz 2. točke 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona pa obsojenčev zagovornik zatrjuje na podlagi lastne presoje dokazov in ne dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodiče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Vložnik, ki kot izhodišče jemlje drugačno dejansko stanje, zato po vsebini tudi v tem delu zahteve pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi ko vložnik zatrjuje, da bi lahko v ravnanju obsojenca šlo kvečjemu za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145. členu KZ ter da je zato sodišče, ko je obsojenca spoznalo za krivega po 1. odstavku 302. člena KZ, zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 1. odstavka 372. člena ZKP, je treba ugotoviti, da vložnik tako kršitev izvaja iz lastnega videnja dejanskega stanja, ki pa ga sodišče v pravnomočni sodbi ni ugotovilo.

Zagovorniku obsojenega B.J. je treba sicer pritrditi, da pričo M.K. sodišče na glavni obravnavi ni zaslišalo v skladu s procesnimi določbami. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je sodnica, takoj ko je priča podala osebne podatke, v soglasju s strankami prebrala zapisnik o pričinem zaslišanju v okviru preiskovalnih dejanj (l. št. 54).

Po 1. odstavku 331. člena ZKP se pri zasliševanju prič na glavni obravnavi smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njihovo zasliševanje med preiskavo, kolikor v tem poglavju ni drugače določeno. Po 1. odstavku 241. člena ZKP se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, pri čemer je treba pričo vselej vprašati, od kod ve to, o čemer priča. Ko priča konča svojo izpovedbo, se ji po 1. odstavku 334. člena ZKP postavljajo vprašanja. Če je priča pri prejšnjem zaslišanju povedala dejstva, ki se jih več ne spominja, ali če spremeni svojo izpovedbo, jo predsednik senata, v skrajšanem postopku pa sodnik posameznik, opozori na prejšnjo izpovedbo in vpraša, zakaj izpoveduje drugače, po potrebi pa prebere njeno prejšnjo izpovedbo ali njen del. Glede na navedene določbe je očitno, da je sodišče s tem, ko je na glavni obravnavi takoj prebralo izpovedbo priče M.K., čeprav je to storilo v soglasju s strankami, prekršilo navedene določbe. Za razveljavitev napadene pravnomočne sodbe pa ne zadošča ugotovitev kršitve same po sebi, marveč mora ta vplivati na zakonitost sodbe. Tega pa zahteva niti ne zatrjuje, temveč navaja zgolj, da je ta kršitev mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zato, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih pravnomočne sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki, vložnik v zahtevi tudi ni konkretiziral. Utemeljenosti te trditve zato ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega B.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni B.J. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.