Jedro

Pravilna materialnopravna presoja obravnavanega obrestnega zahtevka, ki temelji na 2. odstavku 55. člena ZRPPN, je odvisna mimo od razumevanja te norme, predvsem od dejanskih, to je odločilnih okolnosti, ki so - vsebinsko gledano - količinske: višina glavnice, ki se obrestuje, čas njenega obrestovanja in obrestna mera. Prvi dve okoliščini sta ugotovljeni in nesporni, tretja pa je v posledici zmotnega materialnopravnega naziranja ostala neugotovljena, ker se je prezrlo dvoje, da gre za obrestovanje realno določene glavnice za nazaj in da so zadnji čas obrestovalne dobe že veljale obresti, ki so opravljale tudi valorizacijsko fukcijo. Ker je bila višina odškodnine za razlaščeno zemljišče določena po razmerah (in cenah) iz novembra 1993, predmet spora pa so obresti od te glavnice za čas pred tem to je od 15.3.1982 (ko je bila nepremičnina odvzeta nasprotni udeleženki iz posesti) pa do 13.6.1990 (ko je postala razlastitvena odločba pravnomočna), revizija utemeljeno opozarja, da ni mogoče priznati valorizacijskega dela obresti za ta čas, ker bi se sicer že valorizirana glavnica (saj so se pri njeni določitvi upoštevale vse spremembe na cenovnem področju od odvzema parcele pa do 16.11.1993, ko je bila določena) še enkrat valorizirala.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se zato razveljavita sklepa sodišč prve in druge stopnje v delu, s katerim je odločeno o plačilu letnih obresti od glavnice za čas od 15.3.1982 do 13.6.1990 in se v tem obsegu vrača zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom naložilo predlagatelju, da mora plačati nasprotni udeleženki odškodnino za razlaščeno zemljišče - parc. št. 843 k.o. , s površino 1148 m2 - v višini 1,123.945,30 SIT, z obrestmi od 16.11.1993 dalje po obrestni meri, kot jo določa zakon o obligacijskih razmerjih, poleg tega pa še letne obresti, kot veljajo v poslovnih bankah za hranilne vloge na vpogled od celotne glavnice za čas od 15.3.1982, ko je bila nasprotni udeleženki parcela vzeta iz posesti pa do 13.6.1990, ko je postala odločba o razlastitvi pravnomočna.

Pritožbo predlagatelja zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo in navedeni sklep v celoti potrdilo, s pojasnilom, da so tudi obresti za čas od leta 1982 pa do 13.6.1990 pravilno določene, ker to niso valorizacijske obresti.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo predlagatelj iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom, da naj se sklep razveljavi. Po izvajanjih revizije je sodišče napačno prisodilo obresti za 8 let to je od 15.3.1982 do dneva, ko je postala razlastitvena odločba pravnomočna, to je 13.6.1990. Upoštevati je treba, da je sodišče določilo odškodnino na dan izdaje sodne odločbe in ne na dan odvzema posesti. Če se vzamejo obresti od prisojene glavnice, bi te zneske 21,000.000 SIT, skupaj z odškodnino pa 22,000.000,00 SIT za zgolj 1148 m2 zemljišča. Glede na tako stanje bi moralo sodišče določiti odškodnino po razmerah na dan odvzema posesti.

Določilo 2. odstavka 55. člena zakona o razlastitvi je potrebno uporabljati v povezavi z 2. odstavkom 23. člena istega zakona. V tem primeru razlastitveni upravičenec ni zahteval odločitev Izvršnega sveta, saj mu je razlaščenka sporazumno izročila parcelo glede na dogovore s Kmetijsko zemljiško skupnostjo, da bo dobila nadomestno zemljišče. Na vročeno revizijo nasprotna udeleženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo .

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je najpreje preizkusilo pobijani sklep glede kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti na podlagi 386. člena ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Prav tako pa ni ugotovilo kršitve materialnega zakona v delu odločitve, ki se nanaša na odmerjeno odškodnino za razlaščeno zemljišče, ki znaša 1,123.945,30 SIT in na zamudne obresti za čas od odmere odškodnine dalje, to je od 16.11.1993 naprej. Navedena odškodnina je določena na podlagi določb členov 33., 38. in naslednjih zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (naprej ZRPPN), pri tem pa so bile upoštevane vse pravno odločilne okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Zamudne obresti za čas od izdaje sklepa sodišča prve stopnje, to je 16.11.1993 pa so odmerjene v skladu z določilom 4. odstavka 122. člena zakona o nepravdnem postopku. Zato revizija zoper ta del odločitve ni utemeljena.

Je pa utemeljena revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu letnih obresti kot veljajo za hranilne vloge na vpogled od glavnice za čas 15.3.1982 do 13.6.1990 in ki jo je predlagatelj tudi obrazložil. Po določilu 2. odstavka 55. člena ZRPPN pripadajo razlaščencu kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti obresti, ki veljajo v poslovnih bankah za hranilne vloge na vpogled, za čas od odvzema iz posesti pa do dneva, ko je postala odločba o razlastitvi pravnomočna. Temelj za ta del odločitve - tako dejanski kot pravni - ni sporen, pač pa je sporna višina obresti. V tej smeri revizija predlagatelja utemeljeno opozarja na monetarno ekonomske razmere, ki so obstajale v zadevnem času in na značaj ter vlogo, ki so jo tedaj imele obresti. Matično področje za urejanje obresti je v obligacijskopravnih predpisih. Ta je pri nas zakon o obligacijskih razmerjih (objavljen v Uradnem listu bivše federacije pod št. 29/78, naprej ZOR), ki je predpisal s členom 277. splošno obrestno mero zamudnih obresti, v višini obrestne mere, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled. Obrestna mera je bila letna in je tedaj, to je leta 1978 predpisana znašala 7,5 %. Zakon o razlastitivi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80) pa je bil objavljen 29.2.1980 in je tako kasnejši od ZOR-a. Letne obresti, predpisane z 2. odstavkom 55. člena ZRPPN, so bile take kot po ZOR-u. V času sprejemanja obeh zakonov so bile ekonomsko monetarne razmere relativno stabilne. V tej dobi so imele obresti svojo klasično vlogo, to je plačila za uporabo denarja (tako imenovanih civilnih plodov) in takšno vlogo v današnjih razmerah sedaj obresti ponovno pridobivajo (in trenutno znaša letna obrestna mera 2 %). V času od leta 1989 dalje pa so zaradi znanih ekonomskih in monetarnih razmer, ki so se med drugim odražale tudi v visoki inflaciji, začele obresti dobivati tudi vlogo korektiva učinkov monetarnega sistema, ki se je odražal tudi v valorizacijski vlogi obresti. Na podlagi takih obresti se je tudi vrednost glavnic valorizirala (tako da bi se ohranila njihova realna vrednost). Na odškodninskem področju so se v posledici povedanega odmerjale odškodnine po cenah (in razmerah) v času zadnjega naroka (odločanja), obresti pa so se dosojale le od trenutka določitve odškodnine dalje (da bi se ohranila njena realna vrednost). Obresti od tako določenih odškodnin pa se za nazaj niso več dosojale (do neke mere so se lahko upoštevale le pri odmeri odškodnine).

Kar je bilo spredaj povedano velja na načelni ravni tudi za obresti, ki se dosojajo na odškodnine odmerjene po določbah zakona o razlastitvi in zakona o nepravdnem postopku.

Ker je bilo spreminjanje cen zaradi inflacije, ko je tekel predmetni postopek za določitev odškodnine, že upoštevano, s tem da je bila določena odškodnina po cenah na dan odločanja (in ne po razmerah v času odvzema parcele), valorizacijske obresti za nazaj ne pridejo v poštev. Sicer bi prišlo do dvojne valorizacije odškodnine. Ker pa gre razlaščencu določeno nadomestilo in sicer v obliki obresti tudi za čas, ko mu je bila nepremičnina odvzeta iz posesti, pa vse do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi in kot je to pojasnjeno že spredaj, ostaja lahko odprto le vprašanje, kakšne obresti gredo nasprotni udeleženki.

Pravilna materialnopravna presoja obravnavanega obrestnega zahtevka, ki temelji na 2. odstavku 55. člena ZRPPN, je odvisna mimo od razumevanja te norme, predvsem od dejanskih, to je odločilnih okolnosti, ki so - vsebinsko gledano - količinske: višina glavnice, ki se obrestuje, čas njenega obrestovanja in obrestna mera. Prvi dve okoliščini sta ugotovljeni in nesporni, tretja pa je v posledici zmotnega materialnopravnega naziranja ostala neugotovljena, ker se je prezrlo dvoje, da gre za obrestovanje realno določene glavnice za nazaj in da so zadnji čas obrestovalne dobe že veljale obresti, ki so opravljale tudi valorizacijsko fukcijo. Ker je bila višina odškodnine za razlaščeno zemljišče določena po razmerah (in cenah) iz novembra 1993, predmet spora pa so obresti od te glavnice za čas pred tem to je od 15.3.1982 (ko je bila nepremičnina odvzeta nasprotni udeleženki iz posesti) pa do 13.6.1990 (ko je postala razlastitvena odločba pravnomočna), revizija utemeljeno opozarja, da ni mogoče priznati valorizacijskega dela obresti za ta čas, ker bi se sicer že valorizirana glavnica (saj so se pri njeni določitvi upoštevale vse spremembe na cenovnem področju od odvzema parcele pa do 16.11.1993, ko je bila določena) še enakrat valorizirala. Torej od realno odmerjene odškodnine za nazaj tudi po presoji revizijskega sodišča ne morejo biti priznane valorizacijske ampak le takoimenovane običajne (to je klasične) obresti. Nazorneje: od obresti, sestavljenih iz elementov r+R, bi bile lahko priznane le obresti z "r". Ker so bile v spornem času le proti koncu obrestovalne dobe v veljavi obresti tudi z valorizacijskim delom (od 1.3.1988 dalje), višina mere osnovnih obresti (r) pa doslej ni bila ugotovljena - to pa je dejansko vprašanje, od katerega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava, je moralo revizijsko sodišče na podlagi določila 2. odstavka 395. člena ZPP, razveljaviti sklepa sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je odločeno o obrestnih obveznostih za čas od 15.3.1982 do 13.6.1990 in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostalem delu, ki se nanaša na odločbo o glavni stvari, pa je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno iz razlogov, ki so navedeni v uvodnem delu obrazložitve te odločbe (393. v zvezi s 4. odstavkom 400. člen ZPP). Vsi potrebni napotki za ponovljen postopek in novo odločanje so razvidni že iz sprednjega dela obrazložitve. Glede na iznešeno materialnopravno naziranje tega sodišča bo potrebno dopolniti postopek predvsem s pribavo podatkov o letnih obrestih, ki so veljale v poslovnih bankah za hranilne vloge na vpogled od 1.3.1988 pa do 13.6.1990, ki bodo vsebovali nevalorizacijski del obrestne mere (r).