Jedro

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da ni relevantna cena, za katero je tožeča stranka kot leasingodajalec vozilo nadalje prodala (dejanska prodajna cena), temveč najboljša cena, za katero bi lahko vozilo prodala (kot jo je ugotovil izvedenec avtomobilske stroke). V kolikor je tožeča stranka sporno vozilo dejansko prodala tretji osebi po višji ceni, kot jo je ugotovil izvedenec avtomobilske stroke, bi bila z izpodbijano sodbo okoriščena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v znesku 2.651,35 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 01. 2002 dalje, - v 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožene stranke njene pravdne stroške v višini 2.917,25 € v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 296,60 € v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se dopolnitev pritožbe tožene stranke z dne 15. 02. 2009 zavrže. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.651,35 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 01. 2002 dalje; kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo (1. tč. izreka). Sklenilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 917,53 € (2. tč. izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pravilno vročene pritožbe ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 15. 12. 2009 toženi stranki pravilno vročena po njenem pooblaščencu 29. 01. 2010, in ne 29. 12. 2010, kot je napačno ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu (gl. vročilnico na l. št. 221). Petnajstdnevni pritožbeni rok je v skladu z določbo 2. odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pričel teči prvi naslednji dan po vročitvi, to je 30. 01. 2010, iztekel pa se je v soboto, 13. 02. 2010. Ker je bil zadnji dan roka sobota, se je pritožbeni rok, v skladu z določbo 4. odstavka 111. člena ZPP, iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, to je v ponedeljek, 15. 02. 2010. Tožena stranka je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila 10. 02. 2010, njeno dopolnitev pa 15. 02. 2010, kar pomeni, da je bila tako pritožba, kot njena dopolnitev, vložena pravočasno, znotraj pritožbenega roka. Zaključek prvostopnega sodišča, da je bila dopolnitev pritožbe vložena prepozno, se tako izkaže kot nepravilen, v posledici česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo (3. tč. 365. čl. ZPP). V nadaljevanju je zato presojalo tako pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, kot njeno dopolnitev z dne 15. 02. 2010. Glede pritožbe zoper sodbo Pritožba pravilno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje o pripombah tožene stranke na utemeljitev izračuna tožeče stranke nima razlogov. Ne le, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do teh pripomb tožene stranke, po ugotovitvah pritožbenega sodišča tudi ni postopalo po navodilih pritožbenega sodišča, danih v razveljavitvenem sklepu z dne 17. 07. 2008, saj ni pojasnilo razhajanja med vsebino listin tožeče stranke in izvedenskim mnenjem izvedenke finančne stroke G. o stanju terjatev na dan 30. 08. 2001 in to kljub dejstvu, da je tožeča stranka svoj izračun konkretizirala v vlogi z dne 02. 10. 2009. V skladu s pooblastilom, danim pritožbenemu sodišču v tretji alineji 358. člena ZPP, slednje tako ugotavlja, da je tožeča stranka v ponovljenem postopku 02. 10. 2009 vložila vlogo (l. št. 193-198), s katero je v IX. točki (podtočke a - e) podrobno pojasnila posamezne postavke plačilne obveznosti tožene stranke, kot tudi zakaj, oziroma v čem, se le-te razlikujejo od ugotovitev izvedenke finančne stroke G.. Tožena stranka je v odgovoru na vlogo tožeče stranke v svoji vlogi z dne 20. 10. 2009 (l.št. 204 -206) opozorila, da tožeča stranka še vedno ni konkretno pojasnila, kaj natančno predstavljajo vtoževani „dodatni stroški zaradi izterjave oz. drugi stroški“ v višini 8.531,33 ATS, čeprav je tej postavki že večkrat izrecno ugovarjala. Prvostopno sodišče se po ugotovitvah pritožbenega sodišča, do omenjenih navedb pravdnih strank ni opredelilo, iz precej skope obrazložitve prvostopne sodbe pa izhaja zgolj, da je prvostopno sodišče kot višino dolga tožene stranke upoštevalo znesek, ki ga je izračunala izvedenka finančne stroke G..

Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega ugotavlja, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 02. 10. 2009 konkretizirala svoj izračun tako, da ga je utemeljila s konkretnimi zneski in na razumljiv način, s čimer je uspela dokazati višino vtoževanega dolga tožene stranke, kot ga je izračunala izvedenka finančne stroke, v vsem, razen v delu „dodatni stroški zaradi izterjave oz. drugi stroški“ v višini 8.531,33 ATS. Tej postavki je tožena stranka v svoji vlogi z dne 20. 10. 2009 namreč konkretno ugovarjala ter opozorila, da tožeča stranka še vedno ni pojasnila, kaj točno predstavlja znesek 8.531,33 ATS. Ker tožeča stranka v nadaljevanju postopka te postavke ni obrazložila, pritožbeno sodišče zaključuje, da svojega zahtevka v tej višini ni uspela dokazati.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru ni relevantna cena, za katero je tožeča stranka vozilo nadalje prodala (dejanska prodajna cena), temveč najboljša cena, za katero bi lahko vozilo prodala (kot jo je ugotovil izvedenec avtomobilske stroke). Tožena stranka v pritožbi namreč utemeljeno opozarja, da v kolikor je tožeča stranka sporno vozilo dejansko prodala tretji osebi po višji ceni, kot jo je ugotovil izvedenec avtomobilske stroke, bi bila z izpodbijano sodbo okoriščena. Ugotovitev dejanske prodajne cene je po prepričanju pritožbenega sodišča glede na določbo 2. odstavka 13. člena Splošnih pogojev za finančni leasing (B3) bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, saj je le tako mogoče ugotoviti dejansko višino dolga tožene stranke. Kot je opozorilo že pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 17. 07. 2008, je dokazno breme o dejanski prodajni ceni spornega vozila na tožeči stranki. Tožeča stranka je v ponovljenem postopku sicer predložila račun, s katerim je sporno vozilo prodala tretji osebi in s katerim je želela dokazati njegovo dejansko prodajno ceno (A13), vendar pa ni navedla, zakaj le-tega, brez svoje krivde, ni mogla predložiti v dotedanjem postopku (2. odst. 362. čl. ZPP). Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, omenjenega računa zato ni mogoče upoštevati, iz česar sledi, da tožeča stranka dejanske prodajne cene predmetnega vozila ni uspela dokazati. Ker je dejansko višino dolga tožene stranke mogoče ugotoviti samo s poznavanjem dejanske prodajne cene vozila, in posledično njenim odštetjem od dolga, je v predmetni zadevi višina tožbenega zahtevka ostala nedokazana, posledično pa tožbeni zahtevek neutemeljen.

V skladu s povedanim je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi še nezavrnjen del zahtevka v višini 2.651,35 € s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. alineja 358. čl. ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pravdne stroške, dolžna pa je toženi stranki v celoti povrniti njene stroške pravdnega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče se je pri izračunu pravdnih stroškov tožene stranke oprlo na neizpodbijan izračun prvostopnega sodišča ter je v skladu z njim toženi stranki priznalo 4100 odvetniških točk (1.881,90 €), 2% materialnih stroškov, 20% DDV, 26,70 € sodne takse za ugovor, 142,72 € sodne takse za pritožbo zoper sodbo ter 451,92 € stroškov izvedenskega mnenja, kar skupaj znaša 2.917,25 €.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. v povezavi z 2. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 300 točk za sestavo pritožbe, 20% DDV ter 131,36 € sodne takse za pritožbo, kar skupaj znaša 296,60 €.