Jedro

Iz uvoda sodbe sta jasno razvidna subjekta dolžniško – upniškega razmerja, v izreku pa je najprej navedena opravilna številka sklepa o izvršbi, nato pa tudi njegova vsebina. Čeprav v izreku sodbe ni navedeno sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi (kar je mogoče kadarkoli popraviti), je njegova »identiteta« povsem očitna.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I 1585/2000 z dne 11. 9. 2000, ki v za odločitev o reviziji relevantnem delu toženo stranko zavezuje tožniku plačati 2.470.905 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2000 dalje ter mu povrniti stroške izvršilnega postopka; toženo stranko je zavezalo še, da mora tožniku povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Tožena stranka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

O procesnih kršitvah

6. Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil končan pred 1. 10. 2008 kot dnem uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D)(1), zato je revizijsko sodišče skladno z določbo prvega odstavka 498. člena le-tega uporabilo določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP-C)(2).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da naj bi sodišče druge stopnje kršilo procesna pravila s tem, ko ni sankcioniralo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ker iz izreka njegove sodbe ni razvidno, sklep katerega sodišča je obdržalo v veljavi.

Iz uvoda sodbe sta jasno razvidna subjekta dolžniško – upniškega razmerja, v izreku pa je najprej navedena opravilna številka sklepa o izvršbi, nato pa tudi njegova vsebina. Čeprav v izreku sodbe ni navedeno sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi (kar je mogoče kadarkoli popraviti), je njegova »identiteta« povsem očitna. Izrek sodbe sodišča prve stopnje zaradi tega ni nerazumljiv in pritožbeni preizkus ni bil onemogočen, prav tako pa ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe.

8. V okviru graje procesnih kršitev tožena stranka trdi, da je bilo spregledano, da je tožnik zoper njo predlagal izvršbo v dveh zadevah in da je v eni od zadev predlog zaradi zgrešene pasivne legitimacije umaknil. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo stranke (371. člen ZPP), ki mora biti zato obrazložena – v njej mora biti jasno navedeno, katera ravnanja ali opustitve so v nasprotju s procesnimi predpisi. Konkreten očitek je tožena stranka opredelila kot »nasprotje med izrekom in listinami v spisu oziroma razlogi sodbe«. Smiselno torej uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa bi bila podana le, če bi izrek nasprotoval sam sebi ali razlogom sodbe. Nasprotje med izrekom (torej odločitvijo) in listinami v spisu (vsebino dokaznih sredstev) bi, če bi bil očitek utemeljen, kazalo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Neutemeljeno tožena stranka uveljavlja tudi, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker je v drugem odstavku na drugi strani sodbe kot podlaga tožnikovega zahtevka naveden račun, izdan 25. 3. 1998, ta pa se nanaša na izvršilno zadevo, v kateri je tožnik predlog za izvršbo umaknil, medtem, ko podlago v konkretni zadevi predstavlja račun z dne 23. 6. 2000; meni, da zato ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerega računa je bilo zahtevku ugodeno.

Tudi v tej povezavi tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi tokrat neutemeljeno: tisti del sodbe prvostopenjskega sodišča, na katerega se nanaša obravnavani revizijski očitek, namreč vsebuje le povzetek navedb tožene stranke in ne zaključkov sodišča. O zmotni uporabi materialnega prava

10. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno v zvezi s presojo zastaranja in sicer zato, ker sodba nima razlogov o tem, na podlagi katerega računa je bilo razsojeno, zato ni mogoče ugotoviti, katera terjatev je zastarala – ali tista iz prvega ali iz drugega računa.

Ta trditev pomeni očitek odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih in s tem kršitve procesnih pravil (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in ne zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče jo zavrača kot neutemeljeno: predmet spora je bila le terjatev iz računa, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi I 1585/2000 z dne 11. 9. 2000. V sodbi prvostopenjskega sodišča in v izpodbijani sodbi sicer res ni izrecno navedeno, da gre za račun številka 4 z dne 23. 6. 2000, je pa ta račun naveden v predlogu za izvršbo, s katerim je bil določen predmet spora.

Ob pravilni presoji sodišč prve in druge stopnje, da za tožnikovo terjatev do tožene stranke velja petleten zastaralni rok (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), je odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja materialnopravno pravilna (kar bi glede na čas vložitve predloga za izvršbo veljalo tudi v primeru, če bi terjatev izvirala iz računa, izdanega v letu 1998).

11. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS 45/2008 Op. št. (2): Uradni list RS 26/99