Jedro

Upoštevajoč čas nastopa izvršljivosti ter tožničine realne možnosti za prisilno uveljavitev terjatve, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je treba veljavnost začasne odredbe podaljšati do poteka 30 dni od nastopa izvršljivosti sodne odločbe o glavni stvari. Ta rok ob njenem dolžnem skrbnem ravnanju tožnici učinkovito omogoča vložiti izvršilni predlog.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu tožnice za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe z dne 11. 7. 2014 delno ugodi ter se veljavnost začasne odredbe podaljša do poteka 30 dni od nastopa izvršljivosti sodne odločbe o glavni stvari, v ostalem pa se tožničin predlog zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je ugodilo predlogu tožnice in podaljšalo začasno odredbo z dne 11. 7. 2014 do pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe z dne 2. 10. 2015. 2. Zoper sklep se pritožuje toženka, ki v laični pritožbi posebej ne navaja pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijani sklep. Navaja, da je odločitev prvega sodišča nezakonita, saj pomeni nedopusten poseg v toženkine pravice. Vložitev morebitnega predloga za izvršbo je v rokah tožnice. Začasna odredba prejudicira, da bo sodišče ugodilo morebitnemu predlogu za izvršbo. V primeru, da sodišče ne bi ugodilo predlogu za izvršbo ali pa tožnica ne bi vložila predloga za izvršbo, bi začasna odredba veljala večno. Takšna časovna neomejenost začasne odredbe ne more biti zakonita. Veljavnost začasne odredbe ne more biti prepuščena izključno volji tožnice. S takšno začasno odredbo sodišče onemogoča morebitno prostovoljno izpolnitev toženke.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Namen začasne odredbe je v zavarovanju možnosti poznejše izvršbe na dolžnikovo premoženje. Prvo sodišče je ugotovilo, da so podane okoliščine za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe. Toženka te ugotovitve obrazloženo ne izpodbija, upira pa se odločitvi prvega sodišča o času podaljšanja veljavnosti začasne odredbe.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem pogledu pritožba delno utemeljena, kolikor se podaljšanje začasne odredbe navezuje na učinke morebitnih bodočih procesnih dejanj tožnice. Čas veljavnosti začasne odredbe (v obdobju po izdaji sodne odločbe o glavni stvari na prvi stopnji) mora biti opredeljen glede na objektivne okoliščine, katerih nastop ne sme biti odvisen od procesnih ravnanj strank. Začasna odredba naj traja toliko časa, da je upniku zagotovljena realna možnost prisilne uveljavitve terjatve.

6. Glede na to zadošča, da se trajanje izdane začasne odredbe v tej zadevi, katere veljavnost je bila s sklepom o začasni odredbi določena do poteka 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari, podaljša glede na nastop izvršljivosti sodne odločbe o glavni stvari. Upoštevajoč čas nastopa izvršljivosti ter tožničine realne možnosti za prisilno uveljavitev terjatve, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je treba veljavnost začasne odredbe podaljšati do poteka 30 dni od nastopa izvršljivosti sodne odločbe o glavni stvari. Ta rok ob njenem dolžnem skrbnem ravnanju tožnici učinkovito omogoča vložiti izvršilni predlog.

7. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo pritožbi ter spremenilo sklep, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

8. Toženka je uspela s pritožbo le v neznatnem delu, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).