Jedro

Posojilodajalec je upravičen zahtevati vrnitev posojila in (dogovorjene) pogodbene obresti v višini kogentno prepisane višine obrestne mere. Za ugotovitev višine obresti, do katerih bi bil upravičen, bi moral tožnik navesti podatke, ki omogočajo njihovo določitev. Navajati bi moral, kdaj točno je toženki dal posojilo v višini 9.000 DEM. Temu trditvenemu bremenu tožnik ni zadostil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 4.770,21 EUR (prej 1.143.134,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 1997 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 275,40 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, drugemu sodniku. Ne strinja se z neživljenjsko odločitvijo sodišča prve stopnje. Prisiljen je sprejeti stališče, da mu ne gredo pogodbeno dogovorjene obresti od posojenega zneska, ki so bile višje kot bančne, ne sprejema pa nerazumljivih razlogov sodišča, da mu ne gre niti glavnica z obrestmi, ki jih je zakon dopuščal. Zaključki sodišča prve stopnje ne dopuščajo zavrnitve tožbenega zahtevka, saj je tožnik na naroku za glavno obravnavo 29. 5. 2009 specificiral tožbeni zahtevek tako, da je navedel znesek glavnice v višini 3.504,64 EUR kot protivrednost 9.000 DEM in znesek obresti v višini 1.265,65 EUR, pa tega sodišče ni upoštevalo. Zato je napačno presodilo, da „tožnik ni zmogel kriti trditvenega in dokaznega bremena“ oziroma „da takšna specifikacija zahtevka ni pravilna“. Iz vseh izvedenih dokazov je razvidno, kar je ugotovilo in v izpodbijani sodbi navedlo tudi sodišče, da je bil znesek posojene glavnice 9.000 DEM. Štelo je, da se ničnostna sankcija za obresti od posojila, ki jih predpisi ne dopuščajo, izreče tudi glede glavnice posojila. Nobene podlage ni za odstop od stališča sodne prakse, da se ne nudi sodnega varstva le obrestim, ki so po zakonu prepovedane. Znesek 12.250 DEM, zapisan v zadolžnici, ni vseboval nobenih prepovedanih zamudnih obresti, temveč pogodbeno dogovorjene obresti v znesku, ki je bil na obravnavi specificiran in je razviden tudi iz predložene listine (dogovora). Na podlagi nesporno ugotovljenega zneska glavnice je mogoče izračunati, kolikšen znesek obresti je v skupnem znesku dolga, navedenem v zadolžnici. Nadalje tožnik opozarja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali je sodišče prve stopnje glede na napotilo Višjega sodišča v Ljubljani upoštevalo ali ni upoštevalo kot pravočasno predloženo listino „Dogovor o prevzemu dolga in novem posojilnem razmerju“. Sodišče prve stopnje je na naroku 29. 5. 2009 zavrnilo izvedbo tega dokaza, v obrazložitvi sodbe pa navaja, da je listino ocenilo „z rezervnim razlogom“. Nesprejemljiva so stališča in razlogi prvega sodišča o vsebinski zavrnitvi dokazne vrednosti navedene listine. Drži, da z dogovorom ni nastalo novo posojilno razmerje, vendar je iz njega razvidno, da je toženka dolgovala glavnico 9.000 DEM in obresti 3.250 DEM. Listina, ki sta jo podpisali toženka in priča I.K. ima večjo dokazno moč kot dokazno nepodprte izjave toženke in prič, da je bil dolg v celoti poravnan že do podpisa zadolžnice in te listine. Sodišče prve stopnje je nekritično ocenilo neskladne izjave toženke in prič G.Š. in I.K. o tem, koliko posojila naj bi toženka vrnila. Toženka je povedala, da je tožniku dve leti nosila 400 ali 500 DEM mesečno, ta denar pa sta ji dajali priči. Priča G.Š. pa je izpovedala, da sta tožniku nosili 600 ali 700 DEM. Priči nista bili nikoli prisotni, ko naj bi toženka izročala denar tožniku. Toženka je še trdila, da si je denar izposodila za G. Š. in I. K., ki pa sta to zanikali. Toženka pa je imela tudi druge finančne obveznosti do tožnika, ki jih je izpolnjevala. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu, da je toženka s kasnejšim podpisom zadolžnice potrdila, da tožniku dolguje še 12.250 DEM, verjelo toženki, da je tožniku vrnila dano posojilo. Sodišče ni imelo nobene podlage za zaključek, da je toženka s tem, ko je odplačevala mesečno nedopustno visoke pogodbene obresti, tožniku vrnila celotno posojilo.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav iz nekoliko drugih razlogov.

V obravnavani zadevi gre za spor iz posojilnega razmerja. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (1. odstavek 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) (2), ki se pa uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (3). Po 1. odstavku 558. člena ZOR se lahko posojilojemalec zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje obveznost ne nastane z zadolžnico, ki je le dokaz o obstoju dolga, ne pa tudi posojilnega razmerja. Sodišče prve stopnje je, glede na ugovor toženke v odgovoru na tožbo, da so v vtoževani glavnici vsebovane tudi nedovoljene obresti, upravičeno ugotavljalo, kolikšen del predstavlja glavnica (posojilo) in kolikšen obresti. Trditveno in dokazno breme, kolikšen znesek posojila je izročil posojilodajalec, kolikšen znesek prestavljajo obresti in druge pomembne podatke, ki omogočajo izračun obresti, je na tožniku. Pritrditi je treba pritožniku, da je specificiral tožbeni zahtevek, saj je na glavni obravnavni 29. 5. 2009 opredelil vtoževani znesek. Tožnik je zahteval vrnitev „posojenega“ zneska v višini 12.250 DEM, kar je preračunal na dan zapadlosti 22. 9. 1997 v tolarje in tako zaradi preoblikovanja zahtevka v tolarje tožbeni zahtevek predstavlja nepristno valutno terjatev. Pojasnil je, da zahteva glavnico posojila 9.000 DEM (sedaj 3.504,64) in znesek 1.265,00 EUR iz naslova obresti, ki so bile vključene v glavnico 4.770,21 EUR. Glede dejstva, kolikšen znesek posojila je tožnik izročil toženki, je torej zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni zmogel kriti trditvenega in dokaznega bremena (prim. 1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Kljub takšnemu stališču pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik izročil toženki posojilo v višini 9.000 DEM. Pravdni stranki sta se strinjali, da sta ustno sklenili posojilno pogodbo že pred podpisom zadolžnice (z dne 10. 6. 1997), toženka pa je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bila glavnica posojila 9.000 DEM, kar sta potrdili toženka in priči G. Š. ter I. K., razvidno pa je tudi iz „Dogovora o prevzemu dolga in novem posojilnem razmerju z dne 18. 8. 1998“ (v nadaljevanju Dogovor), ki ga tožnik sicer ni podpisal in zato v skladu z 446. členom ZOR nima pravnega učinka in je le dodaten dokaz o višini posojila. Prevzem dolga, v katerega upnik ne privoli, tudi ni konkludentno ravnanje, ki bi pomenilo pripoznavo dolga s strani toženke. To dokazno listino je sodišče prve stopnje, kljub svojemu nestrinjanju s stališčem višjega sodišča (v sklepu I Cp 376/2008 z dne 26. 3. 2008), da zanjo prekluzija ne more nastopiti, upoštevalo in ocenilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sicer (nejasno) zapisalo, „da ga je ocenilo z rezervnim razlogom“, vendar je iz razlogovanja sodišča prve stopnje razvidna njena obširna ocena. Na naroku 29. 5. 2009 glede nje ni odločalo, je pa tožena stranka trdila, da se je zaradi prekluzije ne sme upoštevati. Drugačne pritožbene trditve so protispisne.

Pritrditi je treba tožniku, da dejstvo, da so bile med pravdnima strankama dogovorjene nedovoljeno visoke pogodbene obresti, ne nudi podlage za opustitev sodnega varstva iz naslova glavnice in dopustnih obresti. Pravdni stranki sta se dogovorili za pogodbene obresti, ki presegajo zakonsko dovoljeno mero. Tožnik je potrdil, da so bile dogovorjene obresti višje od obresti, ki so jih priznavale banke za hranilne vloge na vpogled, toženka in priča G. Š. pa sta izpovedali, da so bile dogovorjene 10 % oz. 7,5 % mesečne obresti. Kot je izčrpno in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje je bila v času spornega posojilnega razmerja omejena pogodbena svoboda strank glede obrestne mere pri pogodbenih obresti. Pogodbena obrestna mera ni smela presegati mere, ki se je priznavala za hranilne vloge na vpogled (1. odstavek 399. člena ZOR), sodišča pa niso smela nuditi varstva višjim pogodbenim obrestim. Zaradi nedopustnega dogovora glede višine obresti pogodba ni nična (1. odstavek 105. člena v zvezi s 103. členom ZOR). Na ničnost posojilne pogodbe pa se pravdni stranki tudi nista sklicevali. Dogovora glede obresti, ki je v nasprotju s pravdnim redom, ni mogoče upoštevati. Pravno zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tak dogovor predstavlja nedopustno podlago posojilnega razmerja (52. člen ZOR), ki je zato v celoti nično. Razlogovanje sodišča prve stopnje ne more privesti do drugačnega stališča, ki ga zagovarja večinska sodna praksa, da le dogovor o višjih obrestih (od dovoljene obrestne mere) ni veljaven, da pa je posojilodajalcu treba za posojilo priznati zakonske dopustne obresti. Zaradi neupoštevno visoko določenih pogodbenih obresti v posojilni pogodbi ni mogoče upoštevati zadolžnice za drugačen znesek, ki je bila napisana na podlagi takega dogovora.

Posojilodajalec je upravičen zahtevati vrnitev posojila in (dogovorjene) pogodbene obresti v višini kogentno prepisane višine obrestne mere. Za ugotovitev višine obresti, do katerih bi bil upravičen, bi moral tožnik navesti podatke, ki omogočajo njihovo določitev. Navajati bi moral, kdaj točno je toženki dal posojilo v višini 9.000 DEM. Temu trditvenemu bremenu, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik ni zadostil. Zaradi nezmožnosti izračuna nateklih obresti do zapadlosti denarne obveznosti po posojilni pogodbi (3. odstavek 399. člena ZOR), ni bilo mogoče ugotoviti, ali vtoževani znesek 1.265,65 EUR, iz naslova pogodbenih obresti, predstavlja dopustne obresti ali ne. Drugačno pritožbeno razlogovanje je pravno zmotno.

Po 313. členu ZOR se (delno) plačilo obračuna tako, da se šteje na račun obresti znesek, izračunan po dovoljeni obrestni meri, preostanek pa se šteje kot (delno) odplačilo glavnice in se na ta način ugotovi stanje dolga (prim. odločbi VSRS II Ips 972/93 in VSL I Cp 1803/2004). Ker pa tožnik ni opredelil bistvenega elementa za obračun obresti, obrestni zahtevek na plačilo pogodbenih obresti ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je toženka s plačili na račun dolga (iz naslova pogodbeno nedopustnih obresti), vrnila tožniku posojilo 9.000 DEM oziroma 3.504,64 EUR.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je v okviru proste dokazne ocene zaključilo, da je toženka s tem, ko je odplačevala mesečno nedopustno visoke obresti, tožniku vrnila posojilo 9.000 DEM. Pritožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično ocenilo neskladne izjave toženke in zaslišanih prič G.Š. in I.K.. Pritožbeno sodišče se z pritožbenimi razlogi ne strinja in sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Za odločitev sicer ni pomembno, za koga si je toženka denar sposodila, je pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje razvidno, da si je toženka od tožnika sposodila denar zase in za pričo G. Š.. Slednja je to potrdila, potrdila pa je tudi priča I. K.. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno verjelo priči I. K. (mami G. Š.), da je (dvakrat ali trikrat) dala toženki denar za odplačilo dolga. Ni sporno, da je imela toženka tudi druge finančne obveznosti do tožnika (pravdni stranki sta sklepali več posojilnih pogodb), toda po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožnik ne izpodbija, je te obveznosti toženka izpolnila pred nastankom obravnavanega dolžniško-upniškega razmerja. Priči sicer res nista bili prisotni, ko je toženka vračala posojilo tožniku, vendar je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo toženki, da je tožniku vrnila celotno posojilo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je vračala posojilo (iz naslova obresti) vsaj leto in pol, da je nekaj časa vračala, je potrdil tudi tožnik, ki sicer meni, da ne več kot 2.000 DEM. Glede na naravo njunega odnosa in odnosa prič do pravdnih strank (vsi so bili prijatelji in se družili), spričo česar se ni vodila pisna evidenca plačil na roke, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožniku o plačilu le 2.000 DEM, saj je nasprotno izpoved toženke, da je plačevala mesečno vsaj 400 do 500 EUR, podprla tudi priča G.Š., ki je tudi povedala, da je toženka nosila tožniku denar na roke. Priči sta izpovedovali skladno o bistvenih okoliščinah glede odplačevanja posojila, zaradi časovne oddaljenosti pa je povsem logično, da se niso povsem skladale pri vseh podrobnostih. Res je, da je toženka podpisala zadolžnico, v kateri je potrdila, da dolguje znesek 12.250 DEM, česar ni mogoče upoštevati, ker vsebuje nedovoljene obresti, ki jih je toženka plačevala do datuma njenega podpisa (kasneje ne več). Posledično tudi kasnejši Dogovor (tožnik ga ni podpisal) ni dokaz, da toženka posojila 9.000 DEM ni vrnila.

Pritožbeno sodišče je, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne kršitve, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in št. 45/08. (2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.