Jedro

Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. V konkretnem primeru tožnik ni navedel oziroma izkazal, da listine, ki naj bi se nahajala pri državnem organu, ni mogel dobiti.

Za sporno nepremičnino je ključen trenutek uveljavitev ZSpo. Od takrat dalje je namreč začelo teči priposestvovanje sporne nepremičnine, ki pa se do 7. 8. 2006, ko je tožnik po lastnih navedbah ugotovil, da gre za neskladje med katastrsko in posestno mejo (dobrovernost tožnika je takrat prenehala), še ni izteklo.

Posest mora biti navzven vidna na ta način, da lahko povprečni zemljiškoknjižni lastnik ugotovi, da si nepremičnino lasti tretji in da lahko uveljavlja svoja lastninsko pravna upravičenja oziroma da ima možnost preprečiti vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi v drugem ter tretjem odstavku I. točke ter v II. točki izreka v delu, kjer je tožeča stranka zavezana drugi toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 312,10 EUR in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 111/1 k. o. ... do celote ter dela nepremičnine parc. št. 222/5 k. o. ... v obsegu, ki bo razviden iz elaborata parcelacije navedene nepremičnine (I). Sklenilo je, da je tožnik dolžan prvi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 65,36 EUR, drugi toženi stranki pa v višini 312,10 EUR (II).

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je njegova temeljna trditev, da je sporno zemljišče na vzhodni strani naravnega grebena, ki po današnjih podatkih katastra predstavlja zemljišče parc. št. 111/1 k. o. ... (v lasti prve tožene stranke) in del zemljišča parc. št. 222/5 k. o. ... (v lasti druge tožene stranke) dejansko del kmetijskega oziroma gozdnega zemljišča, parc. št. 333/1 k. o. ..., ki je že od nekdaj v lasti in posesti X. Nekdaj se je sporno zemljišče na vzhodni strani grebena s strani X koristilo kot travnik, sedaj pa je to gozd v zaraščanju. Podlaga za tako trditev tožnika je dejstvo, da je tožnik s svojim očetom sodeloval pri letalskem snemanju spornega območja leta 1967, ki je bilo izvedeno za potrebe vrisa v kataster, v okviru katerega sta z očetom označilo mejo po grebenu ter dejstvo, da na grebenu oziroma na s strani tožnika zatrjevani meji obstojijo tudi mejna znamenja (mejni kamni, označba K na drevesu, ki se nahaja na grebenu in tudi oznake za mejo med parcelami, ki se nahajajo na drevesih), kot tudi ostanki žičnate ograje, ki je razmejevala posest X od športnega parka, ki je bila pred nakupom prve tožene stranke v uporabi in upravljanju ŠD. Poleg tega so X na spornem zemljišču ves čas izvajali tudi posest. Ko je bilo sporno zemljišče še travnik, so ga kosili. Po smrti tožnikovega očeta se je zemljišče postopoma začelo zaraščati. Tožnik je prepričan, da je stanje v katastru napačno zaradi naknadnih preslikav in prenosov katastra v elektronsko obliko, kar pa izvedenec geodetske stroke, angažiran v postopku ureditve meje ni potrdil. Sodišče nadalje zaključuje, da naj bi priposestvovanje sporne parc. št. 111/1 začelo teči z uveljavitvijo ZLNDL, to je že dne 25. 7. 1997, sporni del parc. št. 222/5 k. o. ... pa z dnem uveljavitve ZSKZ, to je 11. 3. 1993. Parc. št. 111/1 k. o. ... ni stavbno zemljišče. Glede namenske rabe parc. št. 111/1 k. o. ... je tožnik predlagal poizvedbo na Občini, vendar je sodišče ta dokaz zavrnilo, s čimer mu je onemogočilo dokazovati, da je opredelitev statusa zemljišča, kot ga je ob nakupu s strani prve tožene stranke podala Občina Kranjska Gora, napačna ter da sporno zemljišče glede na sedaj ugotovljeno lego tudi po namenski rabi dejansko predstavlja kmetijsko zemljišče. Zato prva tožena stranka tega zemljišča ni mogla kupiti, ker pri nakupu niso bila spoštovana določila ZKZ. Z opisanim je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Relevantno dejansko stanje pa je posledično ostalo napačno ugotovljeno. Predmetno zemljišče se ni moglo lastniniti na podlagi ZLNDL ali ZSpo, temveč na podlagi ZSKZ, torej z 11. 3. 1993. Po prepričanju tožnika je sodna praksa, po kateri družbena lastnina na nepremičnem premoženju v RS ni bila ukinjena že s sprejemom Ustave RS leta 1991, temveč naj bi bila ta ukinjena šele s posameznim področnim zakonom, ki lastnini nepremično premoženje posamezne vrste oziroma statusa, neustavna. Pričetek teka priposestvovalne dobe zaradi ukinitve družbene lastnine ne more biti različen za različne statuse nepremičnega premoženja. Toženi stranki tekom postopka nista trdili, da naj bi tožnik dobro vero izgubil leta 2006, ko naj bi se ugotovilo, da se meja v katastru ne ujema z dejanskim stanjem v naravi, kot to zaključuje prvo sodišče. Vendar pa tudi ugotovitev, da se formalne meje ne ujemajo z dejanskim stanjem v naravi, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik s tem izgubil dobro vero, ker naj bi bil od tedaj dalje v neopravičljivi zmoti. Tožnik se je namreč takoj po tej ugotovitvi obrnil na GURS ter na prvo toženo stranko ter ju seznanil, da stanje v katastru ne ustreza stanju v naravi in je obe pozval na odpravo napake in uskladitev formalnega stanja z dejanskim. Tožnik sam nikoli ni podvomil v dejansko lastništvo spornega zemljišča. Sodišče zaključuje, da naj bi bila tožnikova posest za parc. št. 111/1 k. o. ... vidna navzven le od leta 2000 do 2006, za sporni del parc. št. 222/5 k. o. … pa naj se posest tožnika navzven sploh ne bi manifestirala. Manifestacija posesti oziroma vidnost posesti navzven je po mnenju tožnika v veliki meri odvisna od same vrste nepremičnine. Zato se manifestacija posesti navzven ne more presojati za vse nepremičnine na enak način, saj je način izvajanja posesti v veliki meri odvisen tudi od same vrste oziroma statusa nepremičnine. V praksi ni nič nenavadnega, če lastnik tudi več let ne obišče svojega gozda, ker za to ni nikakršne potrebe. Priča A. A. je namreč ob priliki ogleda in zaslišanja na kraju samem potrdil, da je sporni gozd lepo vzdrževan in da je to posledica tožnikove skrbi. Tudi sam je namreč ta del gozda kontroliral kot gozd X in ne kot državni gozd ali gozd prve tožene stranke. Nenazadnje je posest tožnika vidna navzven tudi že iz samih mejnih znamenj po drevesih, ki razmejujejo gozd tožnika na eni strani od državnega, na drugi strani pa od zasebnega, in iz oznake drevesa s črko K, kar po besedah gozdarja pomeni, da je od tam dalje zemljišče K. 3. Na pritožbo je odgovorila prva tožena stranka ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik zahteva ugotovitev, da je kot dobroverni lastniški posestnik po preteku 10-letne priposestovalne dobe priposestvoval nepremičnini parc. št. 111/1, v izmeri 1.308 m2, katere zemljiškoknjižna lastnica je prva tožena stranka in del parc. št. 222/5, v izmeri 558 m2, katere zemljiškoknjižna lastnica je druga tožena stranka.

6. Sodišče je pri ugotavljanju pogojev za priposestvovanje pravilno uporabilo prehodno določbo 269. člena SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. Po drugem odstavku 43. člena SPZ je določeno, da je za priposestvovanje potrebna dobroverna lastniška posest in priposestvovalna doba, ki za nepremičnine znaša 10 let. Dobroverna in zakonita posest ter dobroverna posest po določbah ZTLR sta izenačeni z dobroverno lastniško posestjo iz SPZ. Posest je upoštevaje določbi prvega odstavka 27. člena in 28. člena SPZ dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje.

Glede lastninjenja parc. št. 111/1 k. o. ...

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila nepremičnina parc. št. 111/1 ... v družbeni lastnini, katere imetnik pravice uporabe je bilo ŠD. 8. Pravilno je prva toženka v odgovoru na pritožbo tožnika podučila, da mora stranka na podlagi 226. člena ZPP sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. V konkretnem primeru tožnik ni navedel oziroma izkazal, da listine, ki naj bi se nahajala pri državnem organu ni mogel dobiti. Pa tudi sicer se listina, ki jo tožnik predlaga v dokazne namene že nahaja v spisu pod prilogo B3- opredelitev statusa zemljišča št. 350/1 – 9/98 – HO z dne 25. 1. 1999. 9. Ustava obstoja družbene lastnine v prehodnem obdobju do uveljavitve predpisa o njenem preoblikovanju ni prepovedala. Tako datuma preoblikovanja družbene lastnine v zasebno ni mogoče določiti z enotno časovno točko(1).

10. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovanje sporne parcele začelo teči z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, v nadaljevanju ZLNDL, to je z dnem 25. 7. 1997. ZLNDL namreč v drugem odstavku 1. člena jasno določa, da je lastninjenje nepremičnin športnih društev lahko urejeno le s posebnim zakonom. Tako je bil dne 4. 4. 1998 sprejet Zakon o športu, v nadaljevanju ZSpo, ki je uredil lastninjenje tistih športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali lasti razvojnih skladov. Tudi 37. člen Zakona o društvih določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikujejo v skladu s posebnimi zakoni.

11. Za sporno nepremičnino je po mnenju pritožbenega sodišča ključen trenutek uveljavitev ZSpo.(2) Od takrat dalje je namreč začelo teči priposestvovanje sporne nepremičnine, ki pa se do 7. 8. 2006, ko je tožnik po lastnih navedbah ugotovil, da gre za neskladje med katastrsko in posestno mejo (dobrovernost tožnika je takrat prenehala), še ni izteklo. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 111/1 k. o. …

12. Prva tožena stranka se je sklicevala tudi na drugi odstavek 44. člena SPZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Prva tožena stranka se je vpisala v zemljiško knjigo dne 19. 2. 1999. Dobra vera se skladno z 9. členom SPZ domneva, tožnik pa dobri veri prve toženke ni oporekal in je tudi iz navedenega razloga tožbeni zahtevek tožnika v tem delu neutemeljen.

13. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožba v tem delu ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo v tem delu potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede lastninjenja dela parc. št. 222/5 k. o. …

14. Zemljišča, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča in gozdove, so se olastninila po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je začel veljati 11. 3. 1993, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje za parc. št. 222/5. 15. Lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova. V tem delu se predpostavka za priposestvovanje nanaša na zaznavni način izvrševanja posesti. Zunajknjižno priposestvovanje je namreč mogoče le izjemoma ob obstoju navzven jasno vidne posesti in ob obstoju posebnih okoliščin, ki posestnika utrjujejo v njegovem zmotnem prepričanju, da je lastnik. Kot se je izrekla sodna praksa navzven vidno in vsakomur zaznavno posest tretje osebe predstavlja npr. paša konj na ograjeni parceli, prav tako je tudi sečnja v gozdu jasen in navzven viden znak posesti gozda.

16. V konkretnem primeru je tožnik zatrjeval, da je bila njegova posest navzven vidna iz mejnih znamenj na drevesih, ki razmejujejo tožnikov gozd od državnega gozda, s čiščenjem gozda in s potekom bodeče žice, kar je dokazoval z lastnim zaslišanjem, zaslišanjem prič in ogledom. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo dokaze, vendar se do njih ni opredelilo, kar pritožba utemeljeno opozarja. Vse te dokaze je sodišče dolžno v sodbi obrazložiti, saj je v nasprotnem primeru sodba arbitrarna. Šele na podlagi ocene vseh dokazov, ki so jih predložile stranke in ki jih mora sodišče oceniti skrbno in vestno (8. člen ZPP), bo lahko odločilo tudi o tem delu zahtevku. Izvedeni dokazi sicer lahko kažejo na neutemeljenost zahtevka, vendar pa jih mora prvo sodišče oceniti in svojo odločitev tudi jasno obrazložiti. Pritožbeno sodišče pa samo dokazne ocene ne more izvesti, zato je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sodbo v delu, kot je razviden iz izreka odločbe, razveljaviti ter v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo oceniti izpovedbe zaslišanih prič, izpovedbo tožnika ter po potrebi ponovno opraviti tudi ogled na kraju samem.

18. Že sedaj pa pritožbeno sodišče opozarja, da mora tožnik dokazati kontinuirana navzven jasno vidna posestna dejanja v obdobju od leta 1993 dalje. Navedeno pomeni, da se mora tisti del nepremičnine parc. št. 222/5, za katerega tožnika zatrjuje, da ga je priposestvoval, jasno ločiti od preostalega dela nepremičnine parc. št. 222/5. Posest mora biti navzven vidna na ta način, da lahko povprečni zemljiškoknjižni lastnik ugotovi, da si nepremičnino lasti tretji in da lahko uveljavlja svoja lastninsko pravna upravičenja oziroma da ima možnost preprečiti vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Od zemljiškoknjižnega lastnika namreč ni mogoče pričakovati, da bo ves čas preverjal, ali kdo tretji izvaja posest na njegovi nepremičnini, zlasti v primeru obsežnega gozda, zato za priposestvovanje v konkretnem primeru občasna sečnja oziroma pobiranje dračja v gozdu, ne bo zadostovalo.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v četrtem odstavku 165. člena ZPP in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Op. št. (1): dr. Matija Damijan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011, stran 123. Op. št. (2): ZSpo sicer v 64. členu res govori le o športnih objektih, kot to navaja sodišče prve stopnje, vendar pa je treba ta pojem razlagati širše, na kar napotuje določilo 1. člena ZLNDL. Odločba Vrhovnega sodišča RS sodba II Ips 75/2010.