Jedro

Za preživljanje otroka potrebni in upravičeni stroški niso le tisti, ki pokrivajo njegove osnovne življenjske potrebe, temveč tisti, ki zagotavljajo njegov normalen razvoj v prihodnosti, upoštevaje tudi njegov doseženi življenjski standard ob določitvi preživnine. Položaj otroka se s prenehanjem družinske skupnosti ne sme bolj poslabšati, kot je to neizogibno. Vprašanje ali oče soglaša z dejavnostjo mld. sina, ni odločilno za določitev preživnine. Za to je pomembno le, da takšni stroški v resnici nastajajo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem delu (v 3., 4. in 5. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec dolžan preživnino za mld. hčerko, ki bi jo moral plačati na roke njene matere kot zakonite zastopnice, in sicer od 1.8.1991 do 31.12.1991 mesečno po 5.500,00 SIT, od 1.1.1992 do 31.12.1992 mesečno po 7.000,00 SIT, od 1.1.1993 do 31.12.1993 mesečno po 9.000,00 SIT, od 1.1.1994 do 31.12.1994 mesečno po 11.000,00 SIT, od 1.1. 1995 do 31.12.1995 mesečno po 13.000,00 SIT, od 1.1.1996 do 31.12.1996 mesečno po 16.000,00 SIT, od 1.1.1997 do 31.12.1997 mesečno po 19.000,00 SIT , od 1.1.1998 do 22.11.1998 mesečno po 25.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega mesečnega obroka. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zgornjih zneskov z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačevati mesečne zneske preživnine za mld. sina na roke njegove matere, in sicer od 1.8.1991 do 31.12.1991 mesečno po 3.500,00 SIT, od 1.1.1992 do 31.12.1992 mesečno po 5.500,00 SIT, od 1.1.1993 do 31.12.1993 mesečno po 7.500,00 SIT, od 1.1.1994 do 31.12.1994 mesečno po 9.500,00 SIT, od 1.1.1995 do 31.12.1995 mesečno po 13.000,00 SIT, od 1.1.1996 do 13.6.1996 mesečno po 16.000,00 SIT. Ugodilo pa je zahtevku na plačevanje preživnine za mld. sina na roke njegove matere, in sicer od 13.6.1996 do 30.6.1996 znesek 8.000,00 SIT, od 1.7.1996 do 31.12.1996 mesečno po 16.000,00 SIT, od 1.1.1997 do 31.12.1997 mesečno po 19.000,00 SIT, od 1.1.1998 do 31.12.1998 mesečno po 25.000,00 SIT in od 1.1.1999 dalje mesečno po 33.590,00 SIT do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec. Zapadle obroke mora plačati toženec v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v bodoče zapadle obroke pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Zoper tako sodbo sta se pritožili tožeči (zoper 3. in 5. točko izreka) in tožena stranka (zoper 4.in 5. točko izreka).

Tožeči stranki se pritožujeta zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, tako da tožbenemu zahtevku pod 3. točko v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da bi moralo sodišče preživnino tožeči stranki prisoditi za čas od vložitve tožbe dne 1.8.1991 naprej. Nesporno je, da sta bila oba otroka v letu 1991 v varstvu in vzgoji pri materi. Toženec v stanovanju, kjer živita oba otroka z materjo, ni prebival, saj je življenjska skupnost med partnerjema prenehala že prej. Odločba CSD o dodelitvi otrok, od pravnomočnosti katere dalje je sodišče tožeči stranki priznalo preživnino, ni relevantna. Pomembno je dejstvo, kdo je za mld. sina skrbel. Tožeči stranki se tudi ne strinjata z odločitvijo o stroških.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno postavilo temelj za določitev višine preživnine po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca, vendar je višino potreb in zmožnosti precenilo. Sodišče zanemarja, da se tožena stranka ne strinja z aktivnim ukvarjanjem sina s hokejem. To je grob šport, pri katerem prihaja do poškodb, povezan pa je s stroški, ki si jih zakonita zastopnica in tožena stranka ne moreta privoščiti. Ker je o aktivnem ukvarjanju s hokejem odločila le mati, tožena stranka pa se s tem ni strinjala, bi o tem moral odločiti pristojni organ socialnega skrbstva. Po glavni obravnavi se je 13.6.1999 sin poškodoval, tako da ne bo več smel aktivno igrati hokeja. Zahtevek glede hokeja tudi ni utemeljen po višini. Tožeča stranka ni predložila listin, iz katerih bi izhajalo, da je bila oprema kupljena vsako leto in za takšne zneske. Toženec se je pri prodajalcih športne opreme pozanimal, da je strošek celotne opreme 72.500,00 SIT. Splošno pa je znano, da se oprema menja na več let. Precenjena je tudi postavka za smučarsko opremo. Visoki stroški iz naslova hokeja niso potrebni ne upravičeni v smislu 103. člena ZZZDR, poleg tega so škodljivi za otrokovo zdravje. Glede na to novo dejstvo bi sodišče že zato moralo sodbo razveljaviti. Kot izhaja iz uradnega zaznamka CSD ter navedb tožene stranke, mati za otroka sploh ni skrbela v tej meri, kot se prikazuje v sodbi, saj je plačevala le najnujnejše stroške. Sodišče je nadalje napačno ocenilo prosta sredstva tožene stranke. Brez kakršnekoli osnove je zaključilo, da znašajo stroški preživljanja Tine 55.000,00 SIT mesečno. Njeni stroški se gibljejo v okviru 78.000,00 SIT mesečno, za kar je bila sodišču predložena vsa dokumentacija. Ocena stroškov, ki jih pokriva mati v višini 16.500,00 SIT, je popolnoma zgrešena. Iz izpovedi same matere je razvidno, da je prispevek 10.000,00 SIT za higienske potrebščine, Tina pa je izpovedala, da so to stroški za obe. Od obravnave 6.5.1999 si mora celo toaletni papir kupovati sama. Tudi zaradi tega novega dejstva bi moralo sodišče sodbo razveljaviti. V obrazložitvi sodišče ugotavlja, da so stroški 18 letne deklice višji od stroškov 13 letnega dečka, vendar iz nominalnih zneskov izhaja ravno obratno. Toženi stranki ostane prostih sredstev le 49.543,00 SIT na mesec, kar je bistveno manj, kot ostane materi, ki za preživljanje Tine ne plačuje ničesar.

V pravdi se je izkazalo, da bi bila edina primerna rešitev, da bi si starša razdelila skrb za preživljanje otrok tako, da bi oče v celoti skrbel za hči, mati pa za sina. Glede na uspeh v pravdi bi morala tožeča stranka nositi bistveno večji del stroškov.

Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožečih strank in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko 3 izreka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek na plačevanje preživnine za mld. sina od vložitve tožbe do 13.6.1996. Ker so starši živeli ločeno in med njim ni bilo sporazuma o tem, pri katerem bo otrok živel, je moral o tem na podlagi določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) odločiti center za socialno delo. Odločba centra za socialno delo z dne 5.10.1995, da se otrok dodeli v vzgojo in varstvo materi, je postala pravnomočna dne 13.6.1996, tako je bilo šele odtlej dalje mogoče določiti, da je toženec dolžan plačevati preživnino za mld. sina na roke njegovi materi kot zakoniti zastopnici. Medtem tožnica ni uveljavljala zahtevka za povračilo izdatkov zaradi preživljanja mld. sina v tem obdobju na podlagi določbe 133. člena ZZZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o preživninskem zahtevku od 13.6.1996 dalje ter po uradni dolžnosti naložilo toženi stranki, da plačuje preživnino še po 1.1.1999, in to obrazložilo. Na podlagi določbe 129. člena ZZZDR se določi preživnina po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca. Za preživljanje otroka potrebni in upravičeni stroški niso le tisti, ki pokrivajo njegove osnovne življenjske potrebe, temveč tisti, ki zagotavljajo njegov normalen razvoj v prihodnosti, upoštevaje tudi njegov doseženi življenjski standard ob določitvi preživnine. Položaj otroka se s prenehanjem družinske skupnosti ne sme bolj poslabšati, kot je to neizogibno.

Tako so stroški hokeja po mnenju sodišča prve kot druge stopnje tisti stroški, ki jih je v okviru pravnega standarda 129. člena ZZZDR šteti za potrebne za preživljanje mld. sina. Sodišče prve stopnje je v tem smislu tudi obrazložilo, da v aktivnem igranju hokeja glede na družbene razmere ne vidi ničesar slabega oz. nepotrebnega. Vprašanje, ali oče soglaša s takšno dejavnostjo mld. sina, ni odločilno za določitev preživnine. Za to je pomembno le, da takšni stroški v resnici nastajajo. Glede sklicevanja tožene stranke na poškodbo in zdravstveno stanje, ki naj bi mld. sinu preprečevalo nadaljnje ukvarjanje s hokejem, pa sodišče tega vprašanja v tej zadevi ne more presojati. Glavna obravnava je bila končana 6.5.1999, do spremenjenega stanja pa naj bi prišlo 13.6.1999. Sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob koncu glavne obravnave, zato kasneje nastalih novosti ni mogoče upoštevati pri odločitvi. Tudi ob preostalih pritožbenih navedbah je treba potrditi odločitev sodišča prve stopnje o višini preživnine. Trditev, da je mati plačevala le najnujnejše stroške in ni skrbela za mld. sina v meri, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, ni relevantna. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo potrebe mld. sina Janija, pri tem pa za njihov obstoj ni odločilno, koliko je v času sojenja te potrebe dejansko krila mati, koliko pa so ostale nekrite. Razlika med višino stroškov za hokej in smučanje, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jo navaja tožena stranka v pritožbi, ni tolikšna, da bi odločilno vplivala na oceno o celotnih potrebah mld. sina, še zlasti ne, upoštevaje določeno preživnino in druga ugotovljena odločilna dejstva, na podlagi katerih je le-ta določena. Ne drži tudi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo možnosti tožene stranke, da prispeva k preživljanju mld. sina. Pravilno je ugotovilo prihodke tožene stranke, njeno obveznost, da prispeva k preživljanju hčerke, te potrebe za lastno preživljanje. Pri tem ne drži, da je ugotovitev o stroških za preživljanje hčerke brez kakršnekoli osnove. Sodišče prve stopnje je njene potrebe ocenilo glede na ugotovljene potrebe mld. sina, ob tem pa je upoštevalo razlike med obema otrokoma, in sicer, da se sin intenzivno ukvarja s športom, hči pa ne, zato pa ima kot odraščajoče osemnajstletno dekle, ki obiskuje gimnazijo, več izdatkov na ta račun, potrebuje tudi več za obleko. Ugotovilo je tudi prispevek matere k pokrivanju hčerinih potreb. Sodišče druge stopnje tu ponovno poudarja, da v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati novot, ki so nastale po koncu glavne obravnave. Tako je brez pomena tudi trditev tožene stranke, da mora hči od glavne obravnave 6.5.1999 dalje sama kupovati celo toaletni papir. Kolikor mati ne prispeva k preživljanju polnoletne hčerke, gre za vprašanje razmerja med njima in eventualne posebne pravde. Nadalje tožena stranka sama trdi, da ji po plačilu vseh obveznosti ostane še 49.543,00 SIT mesečno, kar naj bi bilo bistveno manj, kot ostane materi. V vsakem primeru ostane toženi stranki dovolj sredstev za lastno preživljanje, mati pa mora nositi tudi vso skrb za nego, vzgojo in varstvo mld. sina, kar opravičuje njeno manjšo denarno obremenjenost. Razlika med zneskom, ki naj bi ostal toženi stranki po ugotovitvah sodišča prve stopnje, in zneskom, ki ga navaja sama v pritožbi, torej ni takšna, da bi vplivala na pravilno oceno sodišča prve stopnje o prispevku vsakega od staršev k preživljanju mld. sina in na višino določene preživnine.

O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP, da glede na doseženi uspeh vsaka stranka nosi svoje stroške. Zmotna je razlaga, ki bi dopuščala takšno odločitev sodišča le v primeru, kadar bi ena stranka zmagala, druga pa propadla v aritmetično enakem znesku zahtevka.

Zato in ker ni našlo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je odločilo o stroških pritožbenega postopka na podlagi določbe 1. odstavka 166. člena ZPP, in sicer da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške. Nobena stranka namreč ni uspela s pritožbo, odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, pa ni prispeval k presoji in zavrnitvi pritožbe tožeče stranke.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.