Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da lahko prvi kupec nepremičnine uspe z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki mu bo omogočila vknjižbo lastninske pravice oziroma odpravila oviro za vknjižbo lastninske pravice prvega kupca le v primeru, če izkaže, da je nepremičnino ob sklenitvi pogodbe pridobil v posest in da je bil drugi kupec ob sklenitvi pogodbe nedobroveren, torej da je ravnal v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko na prepoved odtujitve in obremenitve polovičnega solastniškega deleža pri nepremičninah s parc. št. 746/1 in 745, obe k. o. X. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da nična odkupna pogodba ne more privesti do veljavnega prenosa lastninske pravice, kar posledično pomeni, da prvo tožena stranka ni solastnica spornih nepremičnin. Ker tožeča stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine od prvo tožene stranke, ni izkazana verjetnost vtoževane terjatve.

2. Proti sklepu je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zatrjuje, da je odkupna pogodba z dne 4. 5. 2006, sklenjena med toženima strankama, nična, ker je prvo tožena stranka O. J. vedela, da so bile nepremičnine že prodane in izročene v last in posest tožeči stranki. V pritožbi se je tožeča stranka sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 567/2009 z dne 30. 6. 2011, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je dvakratna prodaja iste nepremičnine nemoralna in da je kasnejša pogodba nična ter da ima prvi kupec, ki mu je bila nepremičnina dejansko izročena, tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine proti drugemu kupcu, če je bil ta nedobroveren.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je predmetna tožba nedopustna, ker je tožeča stranka enako tožbo zoper isti stranki in z istim zahtevkom vložila v zadevi z opr. št. I P 609/2010. Tožena stranka se sklicuje na ugovor litispendence, ki ga je podala v odgovoru na tožbo in predlaga zavrženje pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upoštevajoč določilo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, 51/1998 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ) je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter ena izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Tožeča stranka v tožbeni naraciji pojasnjuje, da sta drugo tožena stranka in M. G. 25. 3. 1976 na podlagi pogodbe o odplačnem prenosu pravice uporabe, sklenjene s prvo toženo stranko O. J., pridobili pravico uporabe na nepremičninah s parc. št. 746/1 in 745, obe k. o. X. Obe nepremičnini sta drugo tožena stranka in M. G. prodali tožeči stranki, ki je v letu 1979 poskrbela tudi za parcelacijo spornih zemljišč. Kljub temu, da sta drugo tožena stranka in M. G. prejeli kupnino za obe zemljišči in sta obe zemljišči tudi izročili v last tožeči stranki, pa sta z odkupno pogodbo, sklenjeno 4. 5. 2006, sporni zemljišči ponovno prodali prvo toženi stranki O. J.. Tožeča stranka poudarja, da je prvo tožena stranka O. J. vedela za prodajo in izročitev spornih nepremičnin tožeči stranki. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče prvo toženi stranki O. J. prepove odtujitev in obremenitev njenega polovičnega solastniškega deleža pri spornih nepremičninah, saj bi bila v primeru odsvojitve dobrovernemu pridobitelju tožeča stranka pri uveljavljanju svojih pravic onemogočena.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da morebitna ničnost odkupne pogodbe ne more biti edini razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče se je namreč postavilo na stališče, da tožeča stranka ne more zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine od prvo tožene stranke O. J., ki naj bi sporni nepremičnini pridobila z nično odkupno pogodbo. Prvostopenjsko sodišče meni, da je nična pogodba absolutno neveljavna od začetka in da uveljavljanje ničnosti odkupne pogodbe pomeni, da lastninska pravica na „prodani“ nepremičnini nikoli ni prešla iz sfere drugo tožene stranke na prvo toženo stranko, kar posledično pomeni, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti vtoževane terjatve. Takšno stališče pa je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso (glej sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2007, II Ips 567/2009, II Ips 774/2009). V navedenih zadevah so bili obravnavani primeri dvojnega razpolaganja z nepremičnino. V vseh zadevah se je kot ključno postavilo vprašanje, ali osebi, ki razpolaga z veljavnim pravnim poslom, s katerim se je odtujitelj zavezal nanj prenesti lastninsko pravico na nepremičnini in veljavnim razpolagalnim poslom glede te nepremičnine, zakonodaja daje zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nasproti osebi, ki se je na podlagi zavezovalnega pravnega posla vknjižila kot lastnik te nepremičnine.

8. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče (glej zgoraj citirane odločbe), da lahko prvi kupec nepremičnine uspe z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki mu bo omogočila vknjižbo lastninske pravice oziroma odpravila oviro za vknjižbo lastninske pravice prvega kupca le v primeru, če izkaže, da je nepremičnino ob sklenitvi pogodbe pridobil v posest in da je bil drugi kupec ob sklenitvi pogodbe nedobroveren, torej da je ravnal v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja.

9. Tožeča stranka je v tožbenih navedbah izrecno izpostavila nedobrovernost prvo tožene stranke, o čemer pa se prvostopenjsko sodišče še ni opredelilo, zato naj v ponovljenem postopku presodi utemeljenost predlagane začasne odredbe tudi v luči zgoraj navedenih razlogov.

10. Primarno pa naj se sodišče z vpogledom v spis z opr. št. I P 609/2010 prepriča o utemeljenosti ugovora litispendence, ki ga je v odgovoru na tožbo in pritožbo podala tožena stranka.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.