Jedro

Nosečnost delavke ne pomeni višje sile, zaradi česar bi delavka - zdravnica prenehala s specializacijo, temveč je to zgolj okoliščina, na podlagi katere bi bila upravičena do (začasne) prekinitve specializacije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka x.y., dolžna plačati tožeči stranki x.y. na račun preostalega dela stroškov specializacije znesek 403.165,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1994 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 94.300,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve ZPP, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica v pritožbi navaja, da vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije tožeče stranke, ker je tozadevna obrazložitev sodišča prve stopnje v popolnem nasprotju z ZGD in ker tožeča stranka s predloženimi listinami svoje pravice tožiti ni dokazala. Nadalje prvostopenjska sodba napačno navaja, da je tožena stranka ugovarjala povrnitvi bruto zneskov osebnega dohodka, saj je dejansko ugovarjala povrnitvi bruto zneskov osebnih dohodkov. Sporno je ostalo izplačilo nadomestila osebnega dohodka za delo treh mesecev in regres za leto 1993. Ne iz sodbe ne iz listin tožeče stranke ni razvidno, da tožbeni zahtevek predstavlja razliko od osnovnega, torej neto osebnega dohodka do bruto dohodka ter regres za leto 1993, čemur se pritožnica upira. Meni, da regres za leto 1993 ni dolžna plačati, ker je nekaj mesecev redno delala v zavodu, nekaj mesecev je bila na porodniški, kar se ne more šteti, da je bila na specializaciji. Tudi ni dolžna povrniti osebnega dohodka od 1.8. do 16.8.1993, ker je bila 1.8.1993 poklicana nazaj na delo, vendar je istočasno zbolela in bila v bolniškem staležu od 1.8. do 10.8.1993, potem pa delala vse do 16.8.1993. Pritožnica tudi zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za zneske, ki niso bili valorizirani z rastjo osebnih dohodkov v zavodu, kot predvideva pogodba, ampak so bili valorizirani oz. preračunani na vrednost DEM v letu 1994, za kar tožeča stranka ni imela nobene pravne podlage. Pritožnica še zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je predstavljal razširitev tožbenega zahtevka za obresti od 1.8.1994 dalje do plačila, ki ga je tožeča stranka postavila na poziv sodišča, kar je v nasprotju z ZPP in 214. členom ZOR. Nazadnje se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo stroške za tri obravnave, pri čemer se obravnava dne 22.5.1997 ni izvršila le po krivdi tožeče stranke in sodišča. Razen tega iz izreka o stroških ni razvidno, da bi bili toženi stranki priznani prevozni stroški, ki jih je toženi stranki sodišče priznalo na glavni obravnavi 22.5.1997 kot separatne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo materialno pravno odločitev, ki jo je ustrezno in natančno obrazložilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke je že prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo takšen ugovor tožene stranke in to tudi pravilno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je pri tožeči stranki šlo za preoblikovanje na podlagi predpisov, ki urejajo to področje (in ne le Zakona o gospodarskih družbah, kot pomanjkljivo navaja tožena stranka), kar vse je razvidno iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se torej ne strinja s stališčem tožene stranke, da tožeča stranka s predloženimi listinami ni izkazala pravice tožiti v tem sporu, temveč nasprotno ocenjuje, da je na strani tožeče stranke podano pravno nasledstvo po Zavodu A. Pritožba je prav tako neutemeljena v delu, v katerem napada prvostopenjsko sodbo glede povrnitve bruto zneskov osebnega dohodka.

Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, je za tožečo stranko predstavljal strošek specializacije tožene stranke njen bruto osebni dohodek in ne le neto osebni dohodek, kot zmotno meni pritožnica.

Zneski osebnih dohodkov, ki jih je tožena stranka dejansko dobila izplačane, niso edini stroški njene specializacije, ampak je k njim potrebno prišteti še vse davke in prispevke, ki jih je v zvezi z izplačili toženi stranki na podlagi pogodbe o specializaciji plačala tožeča stranka. Tako ugotovljena obveznost tožene stranke pa je tudi v skladu z 2. odst. 4. člena pogodbe o specializaciji, ki med drugim določa, da "mora specializantka povrniti zavodu vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo ... ". V zvezi z obdobjem od 1.8.1993 do 16.8.1993 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz specifikacije stroškov specializacije za toženo stranko, ki jo je predložila tožeča stranka (dokaz: A/16) izhaja, da osebni dohodek za avgust 1993 ne zajema vračila dela osebnega dohodka za 22 ur rednega dela za čas od 11. do 13.8.1993, tako da toženi stranki ni mogla biti naložena povrnitev tega zneska, kot to zmotno trdi v pritožbi. V zvezi z ugovori zoper obračun regresa za leto 1993 in nastopom porodniške dne 16.8.1993 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ni navedla nobenih novih dejstev ali predložila dokazov, ki bi izpodbijali izračune tožeče stranke, navedene v specifikaciji stroškov specializacije, zato pritožbeno sodišče na takšne pavšalne navedbe ne more odgovoriti.

Brez podlage je tudi pritožbena graja v zvezi z valorizacijo prisojenih zneskov. Iz specifikacije stroškov specializacije (dokaz: A/16), ki jo je predložila tožeča stranka, izhaja, da je bila revalorizacija osebnih dohodkov opravljena na podlagi rasti osebnih dohodkov (na kar kaže stolpec "rast OD", v katerem so po posameznih mesecih navedeni odstotki rasti), kar je vsekakor v skladu z 2. odst. 4. člena pogodbe o specializaciji. Tako (pravilno) izračunan znesek, zmanjšan za vsoto, ki jo je tožena stranka že povrnila, je tožeča stranka zahtevala tudi v tožbi. O preračunu dolgovanih stroškov specializacije v DEM je govora le v "Dogovoru o načinu povračila stroškov specializacije iz fizikalne medicine in rehabilitacije" z dne 22.7.1994, kateremu je tožena stranka, kakor je bilo ugotovljeno, ugovarjala in ga ni podpisala. Takšnega, v DEM preračunanega zahtevka, pa kot že rečeno, tožeča stranka sploh ni uveljavljala, kar pomeni, da ji tudi ni mogel biti prisojen s strani prvostopenjskega sodišča. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo razširjenemu tožbenemu zahtevku s tem, ko je tožeči stranki priznalo obresti od 1.8.1994 dalje do plačila. Tožeča stranka je namreč že v tožbi, vloženi 23.4.1996, zahtevala znesek 403.165,10 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kasnejša konkretizacija tožbenega zahtevka, s katero je tožeča stranka določno navedla, od katerega dne naprej zahteva zakonite zamudne obresti (od 1.8.1994 dalje do plačila), ne predstavlja razširitve tožbenega zahtevka, kakor zmotno meni tožena stranka. Skladno s 3. odst. 191. člena ZPP gre le za dopolnitev posameznih navedb, zaradi katerih tožbeni zahtevek ni spremenjen (oz. povečan).

Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene nepravilnosti pri odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na stroške postopka.

Iz podatkov spisa izhaja, da se je glavna obravnava dne 22.5.1997 izvršila, kar dokazuje zapisnik o glavni obravnavi pri Delovnem sodišču v A. z dne 22.5.1997, vse to pa daje tožeči stranki pravico do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s to glavno obravnavo. O povrnitvi prevoznih stroškov kot separatnih pa sodišče prve stopnje ni odločalo, saj jih tožena stranka ni priglasila v roku 3 dni, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

Zaradi navedenega je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani drugi pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365 člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).