Jedro

V primeru, da dolžnik zapadlo obveznost upniku ne izpolni, jo je dolžan izpolniti na podlagi poroštvene pogodbe porok.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke napram toženi stranki v višini 178,973.131,03 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19.2.1980 dalje do plačila.

toženi stranki pa je še naložilo, da ji povrne pravdne stroške v višini 1,140.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici navedenega nepravilne uporabe materialnega prava. Opozarja, da ima tožeča stranka kot upnik pravnomočna izvršilna sklepa pred Okrajnim sodiščem v Brežicah za isto terjatev zoper oba poroka. Zato po njeni oceni ne more terjati navedene terjatve od toženca, saj bo v tem primeru prišlo do neupravičene obogatitve tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da obstaja obveznost tožene stranke napram tožeči stranki tako na podlagi pogodbe o izdaji garancije (priloga A4) kot tudi na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu (pogodba A5). Tožena stranka namreč ni oporekala vnovčenju garancije zaradi neizpolnjevanja obveznosti tožene stranke do Z.s.z., niti ni navajala, da je tožena stranka tožeči stranki dolgoročni kredit že vrnila. Zgoraj navedeni listini predstavljata podlago, po kateri je dolžna tožena stranka tožeči stranki vtoževano terjatev vrniti. Ugovor tožene stranke, ki ga ponavlja v pritožbi, da terjatev tožeče stranke napram toženi ne obstaja, ker ima tožeča stranka na razpolago že pravnomočna izvršilna sklepa zoper oba poroka (K.M. in K.D.) ni utemeljen. Iz obeh priloženih izvršilnih spisov Okrajnega sodišča v Brežicah I 9/97 in I 13/97 sicer res izhaja, da sta oba izvršilna sklepa pravnomočna, vendar je iz obeh spisov tudi razvidno, da sodna prodaja nepremičnin zaenkrat še ni bila opravljena. Ne drži torej, da bi bila tožeča stranka za vtoževano terjatev s strani obeh porokov že poplačana. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožena stranka kot glavni dolžnik iz osnovnega razmerja še vedno ostaja v zavezi napram tožeči stranki. Prvostopno sodišče se povsem pravilno sklicuje na določila: 997. čl. ZOR, 2. in 4. odst. 1004. čl. ZOR in na 1. odst. 1007. čl. ZOR. Bistveno je, da tožeča stranka kljub pravnomočnima izvršilnima sklepoma zoper oba poroka od njiju poplačila do tega trenutka še ni prejela. Zato lahko plačilo iz osnovnih pogodb še vedno terja od glavnega dolžnika.

Pritožbeni razlogi tako niso podani. Prvostopno sodišče je v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo določbe materialnega prava, ni pa podana tudi kršitev postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno njeno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.