Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da klop z rebrasto površino, ki je sicer sestavni del stroja CNC, na kateri je tožniku spodrsnilo, ne predstavlja nevarne stvari, hoja po njej, čeprav v višini 50 cm od tal, pa ne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pri tem je razumljivo, da hoja po rebrasti površini zahteva večjo pazljivost, vendar pa je mogoče z nekaj skrbnosti preprečiti poškodbe in tako ni zadoščeno kriteriju, ki se zahteva za nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 3.800,00 EUR zaradi poškodbe, ki jo je tožnik utrpel na delovnem mestu.

2. Zoper sodbo se je pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP pritožil tožnik. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da CNC stroj ni nevarna stvar, delo na njem pa nevarna dejavnost. Okrog vsakega CNC stroja je „klop“, na katero mora delavec stopiti, če želi doseči in nato položiti na palete končni produkt. Tako imenovana klop je sestavni del navedenega stroja, vendar gre za strojno površino, ki že sama po sebi daje občutek negotovosti, torej gre za nevarno stvar. Tako je pri prelaganju končnega izdelka čez vodila na palete, prišlo do zvina tožnikove noge in posledično padca. Tožnik dela na drug način ne bi mogel opraviti. Odgovornost delodajalca je podana, saj bi delodajalec moral tožnika opozoriti, da se lahko pri prenosu končnega produkta na palete in vzporedno s hojo po klopi stroja pripeti nezgoda. Jasno je, da je hoja po površini, ki ima reže, lahko nevarna. Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom kraja nesreče ter s postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu, ki bi lahko povedal, ali je stroj, na katerem se je poškodoval tožnik, nevarna stvar.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 9/2016 z dne 4.4.2016, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v trditveni podlagi ter zbranem dokaznem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

7. Pravno podlago obravnavanega primera predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ o odškodninski odgovornosti, krivdni in objektivni (prvi in drugi odstavek 131. člena OZ).

8. Kot izhaja iz neprerekanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik prvi del delovnega procesa opravil na računalniško tipkovnico. Ko je stroj že opravil svojo nalogo in izrezal želene izdelke, je tožnik stopil na klop, ki je sestavni del CNC stroja, da bi pobral manjše kose izdelkov. Med hojo po rešetkasti delovni površini CNC stroja se je poškodoval. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru objektivna odškodninska odgovornost ni podana. Objektivna odgovornost je namreč pridržana le za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in iz katerih navadno izvira obsežna škoda. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da klop z rebrasto površino, ki je sicer sestavni del stroja CNC, na kateri je tožniku spodrsnilo, ne predstavlja nevarne stvari, hoja po njej, čeprav v višini 50 cm od tal, pa ne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pri tem je razumljivo, da hoja po rebrasti površini zahteva večjo pazljivost, vendar pa je mogoče z nekaj skrbnosti preprečiti poškodbe in tako ni zadoščeno kriteriju, ki se zahteva za nevarno dejavnost. 10. Če pa postane stvar ali dejavnost nevarna zaradi določenih okoliščin, ki jih je mogoče pripisati krivdnemu ravnanju ali opustitvi določenih oseb, je treba presojati nastanek odškodninske odgovornosti na podlagi krivdne odgovornosti po določbi prvega odstavka 131. člena OZ.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana. Tožnik toženkinemu zavarovancu očita, da ga ni opozoril, da lahko pri prenosu produkta po rešetkasti površini pri hoji pride do nezgode. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delodajalcu ni mogoče naložiti posebne obveznosti, da delavca opozori, da je lahko nepozorna hoja po površini z režami nevarna, saj je to znano vsaki povprečno izkušeni in razumni osebi. V konkretnem primeru je imel tožnik opravljen tudi izpit iz varstva pri delu ter je bil posledično seznanjen z nevarnostmi pri delu ter ukrepi zavarovanja svojega zdravja. Poleg navedenega je tožnik na delovnem stroju CNC opravljal delo že tri leta in je večkrat hodil po rešetkasti površini CNC stroja, pa tudi sicer iz njegove izpovedi izhaja, da mu je jasno, da je hoja po rebrasti površini nevarna. Drugega protipravnega ravnanja zavarovanca toženke ni zatrjeval. 12. Pritožbeno sodišče pa tudi ni spregledalo, da je tožnik med postopkom navedel tri različne načine, kako se je poškodoval. Najprej je navajal, da se je poškodoval pri sestopu s stroja, nato je izpovedal, da je padel potem, ko je sodelavcu že izročil manjše profile in se je odpravil proti stopnicam, da bi sestopil. V pritožbi pa navaja, da je padel, ker je hodil po rebrasti površini stroja in se ni mogel ujeti na roke, ker je v rokah prenašal izdelke.

13. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca s področja varstva pri delu in z ogledom kraja škodnega dogodka, ni utemeljen, saj tožnik dokaznega predloga ni ustrezno substanciral. Presoja o tem, ali hoja po rebrasti površini predstavlja nevarno dejavnost oziroma ali je stroj, na katerem se je tožnik poškodoval nevarna stvar, je pravna presoja, izvedenec pa na pravna vprašanja ne more odgovarjati. O katerem strokovnem vprašanju, pomembnem za presojo, bi bilo potrebno izvedensko mnenje, pa tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ni navedel. 14. Glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ker tudi ni procesnih ali materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila stroškov zanjo ni upravičen (prvi odstavek 165. člena ZPP).