Jedro

V postopku ni bila ugotovljena dobroverna posest tožnikove posestne prednice. Ker je tožnik izvajal posestna dejanja šele od l. 1978 dalje, ni moglo priti do priposestvovanja, za katero je potrebna 20 letna dobroverna posest.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik parcele, ki je v naravi delno gozd, delno pa košenica, in na izstavitev listine za vknjižbo tožnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči nepravilno šteli celotno parcelo kot gozd, čeprav je v naravi delno travnik in sadovnjak. Zato nista ugotavljali, kako je bilo z uživanjem travnika in sadovnjaka. Ker je sodišče druge stopnje preveč poenostavljeno odgovorilo na zadevne tožnikove pritožbene navedbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Posledica te kršitve in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP ni podan. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Vsebuje tudi stališča o bistvenih pritožbenih navedbah. Zato ni kršena niti določba 1.odst. 375.čl. ZPP, ki bi predstavljala le bistveno kršitev določb postopka po 1.odst. 354.čl. ZPP.

Večina tožnikovih pritožbenih navedb se nanaša na ugotovitve dejanskega stanja na prvi in drugi stopnji. S temi revizijskimi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je tako na ugotovljeno dejansko stanje vezano.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik kupil celo posestvo od x, katere pravna prednica je bila y. Ta je od toženkinega očeta kupila le parcelo št.2504/2, ne pa tudi parcele št.2504/3. Za parcelo št.2504/2 si je izposlovala listino za zemljiškoknjižni vpis v pravdni zadevi, v kateri je nastopala kot tožena stranka sedanja toženka. Kupna pogodba med tožnikom in x (z dne 14.8.1978) sporne parcele št.2504/3 ne vsebuje. Tako bi tožnik lahko pridobil lastninsko pravico na parceli št.2504/3 le na podlagi priposestvovanja ob dobroverni posesti, ki bi morala trajati najmanj dvajset let. Kot sta sodišči ugotovili, y sporne parcele ni uživala v dobri veri. Ugotovljeno pa je bilo uživanje toženke, ki je tudi zemljiškoknjižna lastnica. Tožnikova posestna dejanja na sporni parceli od leta 1978 dalje niso mogla privesti do priposestvovanja. Ob takih ugotovitvah so bili pri odločanju o zavrnitvi tožnikovega zahtevka pravilno uporabljeni določbe o priposestvovanju Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90) in prej veljavna pravila civilnega prava.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).