Jedro

Določila 173. člena ZP, ki omogočajo oškodovancu - lastniku, da uveljavlja svoj premoženjskopravni zahtevek že v postopku o prekršku, po presoji revizijskega sodišča ni razumeti tako, da tega zahtevka ne bi mogel uveljavljati tudi po že končanem postopku o prekršku. Oporo za tako sklepanje daje 174. člen ZP, po katerem se z odločbo o prekršku lahko le deloma ali pa sploh ne ugodi premoženjskopravnemu zahtevku, zaradi česar se v preostalem ali pa v celotnem obsegu prizadeti napoti na pravdo. Zakon o prekrških tako prizadetemu le omogoča, da že v tem postopku uveljavlja svoje zahtevke, kar pa ne izključuje možnosti, da jih uveljavlja pozneje oziroma v posebnem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrača temu sodišču v novo sojenje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 6,773.912,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1994 dalje in mu povrniti pravdne stroške 368.375,00 SIT.

Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, očitno iz razlogov 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP (in ne ZKP kot dosledno pomotno navaja) in predlagal, da naj se pobijani sklep razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je pobijana odločitev, da zadeva ne spada v sodno pristojnost, nepravilna, saj je za izplačilo škode, ki jo povzročijo državni organi, odgovorna država.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik tovornjaka z italijansko registracijo, ki ga je sodnik za prekrške v M. S. z odločbo št. P ... odvzel vozniku R. M., ker je ta točil v avtomobil kurilno olje. Ker je čisti izkupiček za prodani tovornjak 6,773.912,00 SIT prejela država R Slovenija, je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka izročiti tožniku čisti izkupiček za tovornjak, pri čemer se je oprlo na določilo sedmega odstavka 37. člena zakona o prekrških. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da za rešitev spora ni podana sodna pristojnost. Namreč po določbah prvega odstavka 86. člena v zvezi s 168. in 181. členom zakona o prekrških je imel tožnik kot lastnik tovornjaka v vlogi oškodovanca pravico sodelovanja v postopku. Tudi po določilu prvega odstavka 173. člena zakona o prekrških je tožnik imel v istem postopku možnost uveljavljati premoženjskopravni zahtevek glede vrnitve stvari ali povrnitve škode. Če so bile tožniku kršene kakšne pravice, lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek.

Odločilnega pomena za odločitev sodišča druge stopnje je bilo tako njegovo izhodišče, da je smel tožnik kot lastnik odvzetega tovornjaka že v postopku o prekršku, ki je tekel zoper tretjega to je zoper voznika, uveljavljati svoje pravice, med drugim tudi premoženjskopravni zahtevek. Čeprav ni jasno ali je tožnik v navedenem postopku sodeloval, je zaključilo, da odločitev o obravnavani zadevi ne spada v sodno pristojnost. Po presoji revizijskega sodišča navedeno stališče sodišča druge stopnje in v skladu z njim sprejeta njegova odločitev, ni pravilno. Določila zakona o prekrških (ZP), ki jih navaja v svojih razlogih, sicer lastniku odvzetega predmeta omogočajo, da uveljavlja določene pravice že v postopku o prekršku. Toda vsaj določila 173. člena ZP, ki omogočajo oškodovancu - lastniku, da uveljavlja svoj premoženjskopravni zahtevek že v postopku o prekršku, po presoji revizijskega sodišča ni razumeti tako, da tega zahtevka ne bi mogel uveljavljati tudi po že končanem postopku o prekršku. Oporo za tako sklepanje daje 174. člen ZP, po katerem se z odločbo o prekršku lahko le deloma ali pa sploh ne ugodi premoženjskopravnemu zahtevku, zaradi česar se v preostalem ali pa v celotnem obsegu prizadeti napoti na pravdo. Zakon o prekrških tako prizadetemu le omogoča, da že v tem postopku uveljavlja svoje zahtevke, kar pa ne izključuje možnosti, da jih uveljavlja pozneje oziroma v posebnem postopku. Opisani pristop sodišča druge stopnje je imel za posledico, da je nepravilno zavrglo tožbo po predhodni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 16. členom ZPP, ki je revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato moralo nezakoniti sklep razveljaviti (400. člen v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZPP).

Pri odločanju se je revizijsko sodišče omejilo le na tiste procesne predpostavke, ki so bile povezane z odločitvijo sodišča druge stopnje, zaradi česar se ni moglo in ne smelo spuščati v materialnopravne predpostavke, ki zadevajo utemeljenost tožnikovega zahtevka.

Naloga sodišča druge stopnje bo, da pri ponovnem sojenju preizkusi vsa pritožbena izvajanja in v zvezi s tem oceni utemeljenost postavljenega zahtevka iz stališča vseh možnih pravnih podlag, ki jih omogoča ugotovljena dejanska podlaga spora. Tako bo potrebno upoštevati vse pomembne okolnosti zadeve, kar pomeni, da zgolj formalno sklepanje o možnostih stranke v enem postopku, kadar ni izključena možnost drugega postopka, ne bo zadostovalo. Stranka ima v načelu pravico do sodnega varstva (ustavna pravica iz 23. člena ustave RS), ki ga sodišče ne sme ožiti (ali celo odreči v nasprotju z zakonom). Drugo pa je seveda vprašanje utemeljenosti zahtevka, ki pa v tej fazi postopka ni moglo biti obravnavano v revizijskem postopku.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.