Jedro

1. Določbe od 24. do vključno 33. člena Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja, ki kot procesno predpostavko za vložitev tožbe predvidevajo izveden predhodni postopek pred poravnalnim svetom, se ne nanašajo le na spore o priznanju inovacij, ampak na vse spore o inovacijah - tudi na spore o izplačilih nagrad in višini nagrad, če le-te niso bile prej že dogovorjene s pogodbo med delavcem in delodajalcem.

2. Delavcu je bila s pogodbo priznana inovacija in nagrada za prvo leto uporabe inovacije, za naslednja leta pa se je delodajalec zavezal izdelati izračun letne gospodarske rasti in določiti višino nadomestila za tekoče leto. To pomeni, da višina nagrade s pogodbo ni bila določena in zato ne gre le za pravico, ki jo delavec uveljavlja na podlagi pogodbe, ampak za pravico iz inovacije, ki mu je delodajalec ni priznal.

Izrek

Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep o stroških postopka se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbe zoper sklep o stroških v znesku 16.775,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Stroške pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe krije tožnik sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi pomanjkanja procesne predpostavke predhodnega postopka pred poravnalnim svetom zavrglo tožbo za plačilo nagrade za inovacijo glede na doseženo gospodarsko korist v letih 1993, 1994, 1995 in 1996. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog iz točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo spor zaradi plačila nagrade za spor o inovaciji. Med strankama po njenem mnenju spora o inovaciji ni, saj mu je bila priznana, kakor tudi nagrada, le višino bi bilo treba določiti. Predhodni postopek pred arbitražo oz. poravnalnim svetom interni pravilnik tožene stranke oz. Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (ZPILDR, Ur.l. RS št. 45/95) predvidevata le glede sporov o inovacijskih predlogih oz. inovacijah. Zato navedena določila za ta spor ne morejo veljati. Poleg tega pa pritožba navaja, da bi morala tožena stranka ugovor, da zadeva ne sodi v sodno pristojnost, podati najkasneje na pripravljalnem naroku, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari.

Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških postopka, ki ga je sodišče izdalo kot dopolnilni sklep dne 20.10.2004. Predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Oprlo jo je na 15. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), 24. in 32. člen ZPILDR in 28. člen Pravilnika tožene stranke o inovacijski dejavnosti. Pritožba napačno navaja, da je tožbo zavrglo zato, ker zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj to ne drži. Tožbo je zavrglo zaradi ugotovitve, da ni dopustna. Procesna predpostavka za vložitev tožbe v tej zadevi je bil izveden predhodni postopek pred poravnalnim svetom, na kar napotuje 24. člen ZPILDR, ki se na podlagi prehodnih določb (in ne "predhodnih", kot se je izrazilo sodišče prve stopnje) uporablja tudi za inovacije, ustvarjene pred uveljavitvijo zakona, torej tudi v spornem primeru. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bila pri toženi stranki tožnikova inovacija že priznana in gre torej le za spor zaradi plačila oz. izpolnitve obveznosti tožene stranke iz pogodbe. Določbe 24. do vključno 33. člena ZPILDR se ne nanašajo le na spore o priznanju inovacij, ampak na vse spore o inovacijah - med te pa sodijo tudi spori o izplačilih nagrad in njihovi višini, če le-te niso bile dogovorjene že prej. To izhaja iz 5. odstavka 28. člena ZPILDR, ki govori o pravicah in obveznostih delodajalcev, izhajajočih iz inovacij, ustvarjenih v delovnem razmerju. S pogodbo, na katero se sklicuje pritožba, je bila tožniku priznana inovacija in nagrada v višini 214.456,0 SIT za prvo leto uporabe oz. za gospodarsko korist, ustvarjeno v obdobju od 18.8.1991 do 18.8.1992. Za naslednja leta pa se je tožena stranka zavezala izdelati izračun letne čiste gospodarske koristi in določiti višino nadomestila za tekoče leto. To pomeni, da višina s pogodbo ni bila določena in torej ne gre le za pravico, ki jo tožnik uveljavlja na podlagi pogodbe, ampak za pravico iz inovacije, ki mu je tožena stranka ni priznala. Zato bi moral v skladu z zgoraj citiranimi določbami sprožiti predhoden postopek pri poravnalnem svetu. Brez tega po 32. členu ZPILDR sodno varstvo ni dovoljeno.

Predhodni postopek pred poravnalnim svetom je procesna predpostavka. Sodišče prve stopnje ima prav, da je na obstoj procesnih predpostavk dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. V tem primeru ne gre za tako procesno predpostavko, ki bi bila določena v procesnem zakonu in bi bilo sodišče prve stopnje dolžno paziti nanjo že v pripravljalnem postopku, ampak za predpostavko, ki jo sodišče vzame v pretres na strankin predlog oz. izve zanjo šele, ko nanjo opozorijo stranke. To pa je možno tudi med postopkom in tudi po tem, ko so se stranke že spustile v obravnavanje glavne stvari. Na obstoj procesnih predpostavk je dolžno paziti sodišče ves čas postopka, zato tožena stranka s svojim ugovorom ni zamudila nobenega roka.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo tožnika zoper sklep o zavrženju tožbe zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Utemeljena pa je pritožba zoper sklep o stroških. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo glede na uspeh strank v postopku, pri čemer pa ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka šele 8 let po vložitvi tožbe obvestila sodišče, da postopek pred poravnalnim svetom ni bil sprožen. Dotlej sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v obstoj vseh procesnih predpostavk in je skladno s tem tudi izvajalo dokazni postopek.

Po 1. odstavku 155. člena ZPP se stranki priznajo samo tisti stroški, ki so bili za pravdo potrebni. Ker bi tožena stranka na pomanjkanje procesne predpostavke lahko opozorila že v odgovoru na tožbo oz. prvem naroku za glavno obravnavo, so bili stroški, ki so ji nastali z nadaljnjim postopkom nepotrebni. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo sklep sodišča prve stopnje (ki je toženi stranki priznalo stroške za pristop na dva naroka z dne

3.9.2004 in 1.10.2004) tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik je uspel s pritožbo zoper sklep o stroških, zato je upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 125 točk oz.

13.750,00 SIT, povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov (v priglašeni višini 2.000,00 SIT niso izkazani), kar znese skupaj

16.775,00 SIT.