7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž. Ž., ki jo zastopa direktor B. B., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 835/2002 z dne 14. 7. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnico je prvostopenjski davčni organ štel za davčno zavezanko po Zakonu o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in nasl. – v nadaljevanju ZPD). Zato ji je za čas od 1. 1. 1997 do 31. 12. 1997 naložil plačilo prometnega davka od gozdnih lesnih sortimentov po 10 % stopnji (tar. št. 2 Tarife davka od prometa proizvodov ZPD). Ker pritožnica s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper naloženo obveznost, ni uspela, je vložila še ustavno pritožbo. V njej navaja, da je imela s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) od leta 1994 sklenjeno pogodbo o izvajanju del v gozdovih, na podlagi katere je od Sklada kupovala les na panju in izvajala zakonsko določena gozdno gojitvena dela. Po prenosu kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na državo je imela namreč po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 in nasl. – v nadaljevanju ZSKZ) pravico nadaljevati z uporabo in upravljanjem teh nepremičnin, za kar je morala skleniti ustrezno pogodbo. Ker sama na pogoje iz koncesijskega akta ni pristala, je sprožila nepravdni postopek. Kljub odprtemu sporu je davčni organ štel, da je po 30. 6. 1996, ki je bil zakonsko določen rok za sklenitev pogodb, v koncesijskem razmerju s Skladom, čeprav je imela pravico do sklenitve enega izmed možnih pogodbenih razmerij. Vsebina medsebojnega razmerja naj bi bila tako določena z Uredbo o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 34/96 in nasl. – v nadaljevanju Uredba), po kateri les na panju ni bil vključen (drugi odstavek 1. člena). Zato zatrjuje pritožnica poseg v pravico do svobodnega sklepanja pogodbenih razmerij, saj je davčni organ njeno leta 1994 sklenjeno pogodbo nadomestil s koncesijskim razmerjem ter jo razglasil za davčno zavezanko in ji naložil plačilo davka od prometa gozdnih lesnih sortimentov. S tem naj bi, ker je prometni davek skoraj celotno obdobje v skladu s pogodbo plačeval Sklad, posegel v njeno pravico do (zasebne) lastnine iz 33. in 67. člena Ustave. Ker naj bi se z nezakonito obremenitvijo (kot posledico napačne razlage materialnopravnih predpisov, ki ni združljiva s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami) zmanjšala tudi njena konkurenčna sposobnost, zatrjuje še poseg v 74. člen Ustave. Podrejeno pritožnica izpodbija še višino davčne stopnje, saj naj bi bila ta določena brez jasne zakonske podlage; medtem ko naj bi bil promet lesa na panju med Skladom in pritožnico obdavčen po 5 % stopnji (kot drva po 22. točki tar. št. 3 Tarife davka od prometa proizvodov ZPD), naj bi bila po spremembi davčnega zavezanca stopnja prometnega davka 10 %.

B.

Pritožnica zatrjuje v ustavni pritožbi kršitev ustavnih pravic iz 33., 67. in 74. člena Ustave. Ker so njene navedbe po vsebini predvsem očitki zmotne uporabe materialnega prava, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) presoja Ustavno sodišče le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V tem okviru lahko Ustavno sodišče v obravnavani zadevi preizkusi, ali temelji izpodbijana odločitev na kakšnem, z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno.

Glede na to, da člena 67 in 74 Ustave ne vsebujeta človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je Ustavno sodišče preizkusilo le pritožničin očitek o kršitvi 33. člena Ustave.

Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Te kršitve tudi ni mogoče utemeljiti z očitkom, da odločitev sodišč temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v neskladju z Ustavo. Tega pa pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazala. Kot je razumeti njene navedbe, naj bi ji bila davčna obveznost iz naslova prometa proizvodov naložena, ker je bilo njeno razmerje s Skladom, ki je temelj njenega poslovanja, opredeljeno kot koncesijsko razmerje.

Podlaga za urejanje pritožničinega razmerja s Skladom je ZSKZ, ki je v prvem odstavku 17. člena določil obveznost Sklada, da dosedanjim upravljavcem gozdov podeli koncesijo ali sklene zakupno pogodbo. Ustavno sodišče je za navedeno določbo ZSKZ ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo, kolikor se razume tako, da sta Sklad oziroma občina dolžna v skladu z zakonskimi pogoji in v skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi odločbe, skleniti z dosedanjimi upravljavci zakupno oziroma drugo ustrezno pogodbo oziroma jim dodeliti koncesijo (odločba št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, Uradni list RS, št. 68/95 in OdlUS IV, 104). Hkrati je Ustavno sodišče še ugotovilo, da ZSKZ ni v skladu z Ustavo, kolikor ne ureja časa trajanja prehodnega obdobja do sklenitve zakupnih oziroma drugih ustreznih pogodb oziroma do dodelitve koncesij ter načina reševanja sporov v zvezi s tem (4. točka izreka). V obrazložitvi je pojasnilo, da je treba urediti vprašanje, kako naj se konča prehodno obdobje, vzpostavljeno s 17. členom ZSKZ, kadar med prizadetimi podjetji in Skladom oziroma občino ni ali ne bo prišlo do vzpostavitve pogodbenega ali koncesijskega razmerja, ter kako naj se rešujejo morebitni spori v zvezi s tem. Ker lahko država zakupnino oziroma odškodnino za koncesijo zaračunava šele od vzpostavitve takega razmerja naprej, bi bila namreč lahko podjetja zainteresirana, da prehodno obdobje do vzpostavitve takih razmerij traja čim dlje (39. točka obrazložitve).

Posledično je bil tako z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/96 – v nadaljevanju ZSKZ-A) drugi odstavek 17. člena ZSKZ spremenjen; določil je rok 30. 6. 1996, do katerega morajo upravljavci oziroma dejanski uporabniki in zakupniki gozdov s Skladom skleniti koncesijsko oziroma drugo ustrezno pogodbo. Prav tako je bil z ZSKZ-A dodan nov šesti odstavek 17. člena ZSKZ, po katerem se v primerih, ko pogodbe niso sklenjene do predpisanega roka, šteje, da je pogodbeno razmerje nastalo po samem zakonu, nerešena vprašanja pa na predlog Sklada ali dejanskega uporabnika oziroma zakupnika rešuje sodišče v nepravdnem postopku.

Glede na navedeno pristojni organi z opredelitvijo razmerja med Skladom in pritožnico kot koncesijskega razmerja zakona niso uporabili tako, da bi mu dali vsebino, ki bi bila v neskladju z Ustavo. Koncesijsko razmerje namreč ni zgolj eden izmed možnih načinov ureditve zatečenega stanja, temveč je hkrati tisti način urejanja, na katerega ZSKZ prvenstveno odkazuje. Zato je tudi predmet podrobnejšega urejanja (z Uredbo).

Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Prav tako Ustavno sodišče ni posebej preizkušalo pritožničinih zatrjevanj o nejasni zakonski podlagi za določitev davčnih stopenj, saj ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podredno predlagal presojo ustavnosti zakona. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, odločilo o njegovi ustavnosti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan