10. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., na prestajanju kazni v Zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij v Ž., na seji senata dne 1. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 702/2001 z dne 20. 9. 2001 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 173/2001 z dne 5. 6. 2001 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ) in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Pritožnik je navedel, da je na glavni obravnaval predlagal zaslišanje policista B. B., a sodišče tega ni storilo. Sodišče naj bi tudi ne ocenilo prištevnosti prič C. C. in D. D. Sklicevanje na ovadbo - ta naj bi bila vložena na podlagi izjav ustrahovanih prič - naj bi bilo nedopustno. Nadalje pritožnik zatrjuje, da tudi sam zaradi odvisnosti ni bil sposoben spremljati glavne obravnave.

Sodišče naj bi na obstoj krivde ne smelo sklepati na podlagi dejstva, da je bil že dvakrat obsojen. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje pristojnemu sodišču.

V poizvedbi pri Okrožnem sodišču v Mariboru je bilo ugotovljeno, da pritožnik zoper izpodbijani sodbi ni vložil zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

Po 51. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zoper izpodbijani sodbi je po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov razen zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Navedbi, da sodišče ni zaslišalo predlagane priče in da ni bil sposoben slediti glavni obravnavi, bi bilo mogoče opredeliti kot kršitev pravic obrambe. Tako kršitev bi bilo dopustno uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, česar pa pritožnik ni storil. V tem delu torej niso izčrpana pravna sredstva.

Kar zadeva domnevne kršitve v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa je ustavna pritožba ostala nepopolna. Po 53. členu ZUstS je v ustavni pritožbi treba med drugim navesti tudi domnevno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik niti po pozivu k dopolnitvi ustavne pritožbe ni navedel, katera človekova pravica oziroma temeljna svoboščina naj bi mu bila s tem kršena, niti na tako kršitev ni mogoče sklepati iz njegovih navedb.

Ker niso podane procesne predpostavke za obravnavanje ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge in četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer