Jedro

Tudi če so izpolnjeni drugi formalni pogoji za uvedbo obnove denacionalizacijskega postopka, se ta ne dovoli, če predlagatelj nima pravnega interesa za obnovo, to pa je tudi tedaj, ko si z odločanjem v obnovljenem postopku ne more izboljšati položaja, ker so vrnjene nepremičnine že prešle v last tretjih oseb.

Izrek

1. Reviziji se zavrneta. 2. Revidenti A.A., B.B., C.C. in D.D. so dolžni tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške revizijskega postopka (odgovora na revizijo) v višini 279,99 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, do tedaj brez obresti, od tedaj dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 95/05-odl. US in 45/06-odl. US) ugodilo pritožbama tožečih strank ter odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.11.2005, ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom pa je združilo v skupno obravnavanje in odločanje zadevi, ki sta se vodili pred prvostopnim sodiščem, in sicer opr. št. U 2607/2005 in U 2674/2005, s tem, da je vodilna številka postala U 2607/2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa); naložilo toženi stranki, da povrne tožečima strankama stroške postopka (3. točka izreka sodbe in sklepa) in zavrnilo zahtevo tožene stranke in stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka (4. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbam prizadetih strank (A.A., B.B., C.C. in D.D.) ter odpravila sklep Upravne enote Ljubljana z dne 20.4.2005 (1. točka izreka), in njihovim predlogom za obnovo postopka, končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 26.5.1998, ugodila ter dovolila obnovo v obsegu, da se predlagateljem - prizadetim strankam prizna položaj stranke v postopku in se jim omogoči udeležba v postopku (2. točka izreka). S prvostopnim sklepom pa je prvostopni organ zavrnil predlog prizadetih strank za obnovo prej navedenega denacionalizacijskega postopka.

Prvostopno sodišče je odločbo tožene stranke odpravilo kljub temu, da je ugotovilo, da so sicer izpolnjene formalne predpostavke za odobritev obnove postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB 2, Uradni list RS, št. 24/06), vendar je ugotovilo tudi, da vlagatelji ne izkazujejo pravnega interesa za obnovo postopka. S pravnomočno delno odločbo o denacionalizaciji je bilo namreč upravičencema (pok. V. in H.R.) vrnjeno nepremično premoženje, med drugim tudi zemljišče, na katerem imajo prizadete stranke legalno postavljene garaže, vendar je po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji te nepremičnine dedoval pravni naslednik upravičencev P.R. (drugotožnik) in jih prodal družbi P.(prvo tožnica). Prvostopno sodišče je namreč ocenilo, da si prizadete stranke svojega pravnega položaja tudi v obnovljenem postopku ne bi mogle izboljšati, saj niti z odpravo niti z razveljavitvijo denacionalizacijske odločbe ne bi bilo mogoče vzpostaviti stanja kot je bilo pred denacionalizacijo, ker je medtem lastnica sporne nepremičnine postala tretja oseba. Ker si torej prizadete osebe z obnovo postopka svojega pravnega položaja ne bi mogle izboljšati, je prvostopno sodišče odločbo tožene stranke odpravilo ter ji v tem delu zadevo vrnilo v ponoven postopek z napotilom, da je treba v takem primeru, ko ni pravnega interesa stranke, zahtevo za obnovo postopka zavreči. Pojasnilo je tudi, da prizadete stranke pravno varstvo glede lastništva garaž na tem zemljišču lahko uveljavljajo le v postopku pred rednim sodiščem. Posledično tej odločitvi je toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka tožečima strankama, zavrnilo pa je zahtevek tožene stranke in prizadete stranke za povračilo stroškov postopka.

Prva revidentka A.A. vlaga revizijo (glej 2. odstavek 107. člena ZUS-1), zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 70. (pravilno 72. člena) ZUS in vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi tožnikov kot neutemeljeni zavrne in jima naloži povrnitev njenih stroškov postopka. Sklicuje se na svoje navedbe v predhodnem postopku. Meni, da upravni organ nima pravne podlage za to, da poleg pogojev, ki jih mora ob vložitvi predloga za obnovo postopka preverjati, ugotavlja tudi pravni interes stranke za obnov postopka. Sama ima pravni interes za obnovo postopka. Denacionalizacijska odločba, s katero so bile vrnjene nepremičnine, ki so v lasti fizične osebe, to je garaže s pripadajočimi zemljišči, ni izvršljiva. Odločba, ki je ni mogoče izvršiti, je nična. Zoper tako odločbo je mogoča tudi obnova postopka, ne glede na to, ali je bila odločba že izvršena v zemljiški knjigi ali ne. Ker niti prejšnji upravičenec niti njegov pravni naslednik nista mogla pridobiti več pravic kot prejšnji lastnik, nista mogla pridobiti lastninske pravice na garažah in prav tako ne na pripadajočih zemljiščih, ki so postala last lastnikov garaž na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Vračilo zemljišča brez objekta pa ni bilo možno niti glede na Zakon o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (ZTLR) niti glede na Stvarnopravni zakonik (SPZ). Meni, da je torej sporno denacionalizacijsko odločbo v obnovljenem postopku mogoče odpraviti, zato je podan tudi njen pravni interes za sprožitev obnove postopka, saj si z odpravo denacionalizacijske odločbe lahko izboljša svoj položaj. Zato bi moralo prvostopno sodišče tožbo zavrniti. Posledično je napačen tudi zaključek v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, ko je prvostopno sodišče zavrnilo njen stroškovni zahtevek. Uveljavlja tudi stroške revizije.

Drugo revidenti (B.B., C.C. in D.D.) vlagajo revizijo (glej drugi odstavek 107 člena ZUS-1) iz vseh razlogov iz 72. člena ZUS in predlagajo, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi ter samo odloči tako, da tožbi prve in druge tožeče stranke zavrne. Menijo, da prvo tožeča stranka, to je družba P., nima položaja stranke z interesom v smislu 20. člena v zvezi s 3. točko 17. člena ZUS. Ta stranka namreč v denacionalizacijskem postopku ni bila udeležena kot stranka, zato ji odprava ali sprememba odločbe o denacionalizacije ne more biti v neposredno škodo. Prvostopno sodišče ni navedlo določbe ZUS, po kateri bi bilo treba v tem primeru zavreči obnovo postopka. Njihov pravni interes temelji na zakonu in je opredeljen v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, na kar se sklicujejo tudi v reviziji. Zmotno je namreč prvostopno sodišče presodilo, da si v tem primeru revidenti niti z odpravo niti razveljavitvijo odločbe o denacionalizaciji ne morejo izboljšati svojega pravnega položaja. Če bo odpravljena prejšnja odločba, se bodo odpravile tudi pravne posledice, torej se bo vzpostavilo prejšnje stanje, to je njihova lastninska pravica na garažah in pripadajočih zemljiščih. Ne glede na to, da je bila denacionalizacijska odločba izvršena v zemljiški knjigi, se je v dejanskem pogledu ne da izvršiti, saj bi vsak poseg na nepremičnino, na kateri so njihove garaže, pomenil tudi motenje posesti. V njihovo lastnino je bilo že poseženo formalnopravno z zemljiškoknjižno izvedbo dokončne upravne določbe. Tožnika nista dobroverna. Napačen je sklep prvostopnega sodišča, da si z odpravo oziroma z razveljavitvijo delne denacionalizacijske odločbe ne bi mogli izboljšati svojega pravnega položaja in da pravno varstvo za svoje pravice na vrnjenem zemljišču, ki po njihovem mnenju izhaja iz lastništva garaž na tem zemljišču, morajo uveljaviti v civilnem postopku. Posestno varstvo pa imajo neodvisno od siceršnjega uveljavljanja odškodnine za poseg v lastninsko pravico. Kršena je bila njihova lastninska pravica.

Na reviziji sta tožnika odgovorila po svoji odvetnici. Predlagata, da vrhovno sodišče revizijo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep ter revidentom naloži, da so nerazdelno dolžni plačati tožnikoma pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obresti v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča druge stopnje, pod izvršbo. Strinjata se s prvostopno sodbo in sklepom. Navajata, da je bila zveza z upravnim postopkom prekinjena s tem, ko so bile nepremičnine, ki so bile vrnjene prejšnjima lastnikoma, dedovane, sklep o dedovanju zemljiškoknjižno izveden, in nato prodane, kar je bilo tudi zemljiškoknjižno izvedeno. Sedanji lastnik je torej pridobil lastninsko pravico izven upravnega postopka denacionalizacije. Glede na to bi bilo vsakršno drugačno odločanje v obnovljenem postopku v korist revidentov nično, saj takšne odločbe glede na zemljiškoknjižna načela ne bi bilo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. Z odpravo oziroma z razveljavitvijo denacionalizacijske odločbe si prizadete stranke svojega položaja ne bi mogle izboljšati, ker je nepremičnina sedaj v lasti tretjih. Prerekata revizijske navedbe, da ne moreta izvrševati svoje lastninske pravice na nepremičnini, saj se zaradi tega vodijo postopki pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in je to sodišče dne 20.6.2006 že ugodilo tožbi na odstranitev montažne garaže. Predlagata tudi, da sodišče zaradi objestnega in poklicno žaljivega navajanja njenega osebnega stanja na podlagi 11. člena ZPP prizadete stranke opozori in jim izreče primerno sankcijo, le podredno pa naj bi navedbe odmerilo pri stroških. Prerekata, da bi šlo v tem primeru za kršitev 32. člena ZDen, saj gre po ugotovitvi izvedenca v pravdnem postopku in pravdnega sodišča za premične stvari, ki so postavljene na sporni nepremičnini in ne za nepremičnine. Poleg tega pa namen obnove postopka ni poprava materialnopravnih napak, ampak napak v dejanskem stanju. Sklicevanje na ZTLR v tem primeru ni na mestu, saj na družbeni lastnini dobroverni posestnik ni mogel pridobiti lastninske pravice. Navedbe glede priposestvovanja družbenih zemljišč pa ne spadajo v odločanje upravnega organa, ampak v odločanje sodišč splošne pristojnosti. Tudi sklicevanje na ZLNDL je v tem primeru neutemeljeno, saj je ta zakon v razmerju do ZDen le lex generalis in se ne more uporabljati v denacionalizacijskih postopkih.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in druge prizadete stranke na revizijo niso odgovorile.

K 1. točki izreka: Reviziji nista utemeljeni.

Ker je po vložitvi pritožb začel veljati ZUS-1, je moralo pritožbeno sodišče najprej presoditi, ali gre v obravnavanem primeru za pritožbi ali za reviziji (2. odstavek 107. člena ZUS-1). Ker gre v obravnavanem primeru za presojo akta o dovolitvi obnove postopka, torej procesnega akta, niso izpolnjeni pogoji, da bi se sicer vloženi pritožbi obravnavali kot pritožbi, temveč se obravnavata kot reviziji (2. odstavek 107. člena ZUS-1). To pa hkrati pomeni, da sta v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 prvostopna sodba in izpodbijana odločba z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007, postali pravnomočni.

Po 85. členu ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Glede na to revizijsko sodišče kot nedopusten zavrača revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po presoji revizijskega sodišča v upravnem sporu pred prvostopnim sodiščem niso bile storjene kršitve določb postopka iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1. V 2. odstavku 75. člena ZUS-1 je določeno, da je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona oziroma Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 3. odstavku 75. člena pa je določeno, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4. ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz 1., 2. ali 3. odstavka 78. člena ZUS-1. Ni utemeljena navedba revidentov, da družbi P. ni mogoče priznati položaja stranke v upravnem sporu, saj ji je to pravico dajal prav 20. člen ZUS. Po 1. odstavku navedene določbe je imela v upravnem sporu položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Družbi P. bi bila odprava denacionalizacijske odločbe v škodo, saj bi bilo s tem poseženo v njeno lastninsko pravico, ki jo je pridobila s pravnim poslom, torej z nakupom nepremičnine, ki je bila vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjemu lastniku, in jo je podedoval njegov pravni naslednik, ki jo je prodal tej družbi.

Po presoji revizijskega sodišča pa v obravnavanem primeru ni bila storjena nobena od drugih v ZUS-1 navedenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo v revizijskem postopku razveljaviti. Sodišče prve stopnje je bilo pravilno sestavljeno (1. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), izločitveni razlogi niso bili in niso uveljavljani (2. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ni bilo odločeno o zahtevku, ki ne bi spadal v sodno pristojnost (3. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ni bilo odločeno o zahtevku, o katerem bi moralo odločiti drugo stvarno ali krajevno pristojno sodišče (4. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), sodišče prve stopnje je izčrpno in pravno korektno pojasnilo razloge, zaradi katerih je odpravilo odločbo tožene stranke (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), prav tako ni bila storjena nobena izmed kršitev iz 78. člena ZUS-1. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru predlagatelji revizije nimajo pravnega interesa za obnovo denacionalizacijskega postopka in za ponovno odločanje v denacionalizacijskem postopku, saj si, tudi če bi bila obnova dovoljena in bi se ponovno odločalo v denacionalizacijskem postopku, svojega pravnega položaja ne morejo izboljšati. Nepremičnina, na kateri imajo postavljene garaže, je namreč med tem bila predmet denacionalizacije in posledično dedovanja ter prodaje, kar vse je izvedeno v zemljiški knjigi. Tudi če bi bila odločba o denacionalizaciji odpravljena ali razveljavljena, s tem ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja glede navedene nepremičnine, saj je med tem ta nepremičnina postala last tretjih oseb, ki v denacionalizacijskem postopku niso sodelovale kot stranke. Svoje pravice bi revidenti lahko uveljavljati v postopkih pred sodiščem splošne pristojnosti. Da bi to storili kot aktivne stranke, iz spisov ni razvidno. Iz spisov pa je razvidno, da je prvo tožnik v pravdnem postopku uspel s tožbo in dosegel, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 20.6.2006, revidentom naložilo, da odstranijo montažne garaže z njegovega zemljišča. Na drugačno odločitev v stvari ne vplivajo niti revizijske navedbe, da sedanji lastnik nepremičnine glede na osebe, ki so ga zastopale, ne more biti dobroveren posestnik in tudi ne navedbe, da ta tretja oseba ne more uresničevati lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je kupila, ki so protispisne. Tudi sicer pa take navedbe ne morejo biti predmet odločanja v upravnem postopku oziroma v upravnem sporu, temveč pravdnega oziroma nepravdnega postopka pred sodiščem splošne pristojnosti.

Glede na sedanje lastninsko stanje spornih nepremičnin po presoji revizijskega sodišča revidenti neutemeljeno navajajo, da imajo pravni interes za obnovo denacionalizacijskega postopka in za drugačno odločitev glede denacionalizacije, ker jim je bilo z denacionalizacijsko odločbo v nasprotju z ZTLR in ZLNDL poseženo v njihovo lastninsko pravico na garažah in pripadajočih zemljiščih. Tudi če bi bilo temu tako, se tega z drugačno denacionalizacijsko odločbo ne da zakonito popraviti, saj je medtem lastnik zemljišča postala tretja oseba. Zato revizijsko sodišče meni, da z izpodbijano sodbo niso bile kršene določbe ZTLR, ZLNDL in ZDen, pa tudi drugih materialnih zakonov ne, kar je v skladu s 86. členom ZUS-1 revizijsko sodišče ugotavljalo po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče zavrnilo reviziji kot neutemeljeni, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).

Skupaj z zavrnitvijo revizij je revizijsko sodišče zavrnilo tudi zahtevek revidentov za povračilo stroškov revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 22. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Ker revidenti z revizijama niso uspeli, tožečima stranka pa so nastali stroški, jima morajo te stroške revidenti nerazdelno povrniti. Sodišče priznava stroške v upravnem sporu po tarifni številki 30 Odvetniške tarife, in sicer za odgovor na reviziji v višini 500 točk (točka 2a), kar se poveča za 20% DDV in znese 600 točk, in 2% materialnih stroškov, kar pomeni 10 točk, kar znese skupaj 610 točk pri vrednosti točke 110 SIT ali 0,459 EUR, ali 279,99 EUR. Sodišče ni priznalo stroškov sodnih taks, ker se te v postopkih denacionalizacije ne plačujejo (71. člen ZDen) in tudi ne 20% DDV na materialne stroške.

O naknadnem zahtevku tožečih strank za povračilo stroškov postopka z dne 3.10.2006, pa bo odločilo prvostopno sodišče (ker se ta zahtevek nanaša na stroške upravnega spora na 1. stopnji).