Jedro

Pritožbenega postopka in drugostopenjske odločbe ni mogoče šteti zgolj za formalno oviro za vložitev tožbe v upravnem sporu, zato tožnica z golim sklicevanjem na vse, kar je navedla že v pritožbi, ne more izpodbiti obravnavanega gradbenega dovoljenja. Na pritožbene očitke je namreč odgovoril drugostopenjski upravni organ, tožnica pa konkretizirano ne navaja, v čem se ne strinja z njegovimi stališči oziroma zakaj so ta napačna.

Po presoji sodišča pomenijo tožničina prizadevanja za ohranitev razgleda z vidika OPN, ki kot prostorski predpis določa pogoje za gradnjo, uveljavljanje dejanskega interesa (pri tem je irelevantno, ali na njenem zemljišču že stoji objekt ali ne), saj tega vidika gradnje OPN izrecno ne ureja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjem A.A., B.A. in C.A. (v tem upravnem sporu prizadetim strankam) dovolila „legalizacijo neskladne nove gradnje“ stanovanjske hiše na zemljiščih parc. št. *352 in 1111/1 k.o. ... po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 02/11, september 2011, izdelovalca D. d.o.o. z dopolnitvijo vodilne mape – čistopisom, PGD št. 02/11, oktober 2012, z geodetskim načrtom št. 51/2012 z dne 23. 2. 2012 (geodetsko podjetje E.E. d.o.o.,) in z dopolnitvijo III vodilne mape ter dopolnitvijo načrta arhitekture iz septembra 2013. Iz obrazložitve izhaja, da zemljišče načrtovane gradnje leži v območju, ki ga ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 101/2009 in naslednji, v nadaljevanju OPN), to je v območju stavbnih zemljišč (oznaka PNRP-SKs), v EUP z oznako DKR/1 (Dolenje Karteljevo, vas, skupaj z Gorenjim Karteljevim). V tej enoti veljajo splošni PIP iz 69. do 109. člena, podrobnejši PIP za površine podeželskega naselja (SKs) iz 110. člena in posebni PIP za EUP DKR/1 iz 130. člena OPN. Tožnica je v postopku sodelovala kot stranska udeleženka, in sicer kot solastnica sosednjih zemljišč parc. št. 1111/2 in 1110/1 k.o. ... Upravni organ je med drugim zavrnil njen ugovor, da je stavba previsoka za celo etažo in ji zapira pogled. Razgled v konkretnem primeru namreč ni pravno varovana dobrina. V skladu s četrtim odstavkom 74. člena OPN pa je določen tudi najmanj 4 metrski odmik od meje z njenim zemljiščem parc. št. 1111/2 k.o. ..., tako da njeno soglasje ni potrebno. Ta odmik je bil zagotovljen z odstranitvijo vogala garaže. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil (1. točka izreka), prav tako njen zahtevek za povračilo stroškov (2. točka). Navaja, da je upravni organ dolžan paziti na dopustnost in s tem zakonitost gradnje le v okviru določb materialnih predpisov s področja gradenj in prostorskega akta, več od tega pa je predmet odločanja sodišč v civilnem postopku, v katerem se odloča o obstoju prepovedanih imisij (75. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Ker po določbah prostorskega akta razgled ni varovana kategorija v smislu varovane vedute, tožnica v tem postopku ne more zahtevati njegovega varstva. Poudarja, da je predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja presoja gradnje, kot je opredeljena v predloženem projektu (pogoj skladnosti projekta s prostorskim aktom iz 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), ne pa lastnosti v naravi že zgrajenega objekt. Morebitna odstopanja objekta od izdanega gradbenega dovoljenja so predmet inšpekcijskih postopkov, zato je razumljivo, zakaj prvostopenjski organ ni opravil ogleda na kraju samem.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi najprej povzema vsebino svoje pritožbe in drugostopenjske odločbe, nato pa navaja, da se v celoti sklicuje na vse, kar je navedla že v pritožbi in kot je povzeto v II. točki tožbe. Dodatno poudarja, da je napačen zaključek, da je obravnavana gradnja v skladu s prostorskim aktom in z obstoječo tipologijo gradnje v naselju, ker da je v pritožbi podrobno navedla, zakaj to ne drži, svoje navedbe pa podkrepila z dokazi, med drugim z ogledom na kraju samem. Do teh navedb se organa nista opredelila, niti izvedla ogleda. Prav tako nista upoštevala izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke mag. F.F. z dne 15. 7. 2013 in mnenja podjetja G. d.o.o. z dne 25. 7. 2013. Ne strinja se s stališčem, da nima pravnega interesa za izpodbijanje gradbenega dovoljenja, nepomembna pa je tudi okoliščina, da na svojih zemljiščih nima objekta. Pojasnjuje, da gre za podeželsko naselje, ki je zraslo na pobočju, kar po njenem pomeni, da imajo zgradbe v tem naselju ohranjen razgled in da tudi sama lahko zahteva njegovo varstvo. Zato v tem postopku lahko zahteva, da ne pride do imisij, ne pa da jih uveljavlja šele v civilnem postopku.

Predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano gradbeno dovoljenje in zavrne zahtevek prizadetih strank, podrejeno, naj odpravi izpodbijano odločbo in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe, zadevo pa vrne v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

C.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v tožbi pojasnjuje, da tožnica ne živi v Gorenjem Karteljevem, ampak v tujini, tako da so vse pripombe dejansko pripombe tretjega – gospoda H. (enega od tožničinih pooblaščencev v upravnem postopku, op. sodišča). Zavrača njegove trditve, da niso odstranili vogala hiše tudi pod nivojem, saj je bil to eden izmed pogojev za pridobitev z zakonom skladne dokumentacije. Zavlačevanje in pritoževanje, ki se vleče že od leta 2005, vpliva, da ne morejo dokončati svojega doma.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v upravnem sporu preizkuša zakonitost dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), torej upravnih aktov, ki so bili v primerih, ko je zoper prvostopenjsko odločbo dovoljena pritožba, predmet preizkusa na drugi stopnji. Vložitev rednega pravnega sredstva zoper upravni akt je tudi pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena). To pomeni, da sodišče pri preizkusu zakonitosti ne upošteva le argumentov izpodbijane prvostopenjske odločbe, ampak tudi stališča upravnega organa druge stopnje, s katerimi se je opredelil do pritožbenih očitkov in jih zavrnil, pri čemer lahko potrdi prvostopenjski upravni akt celo z drugačnimi razlogi od tistih, ki jih je v svoji odločbi navedel upravni organ prve stopnje (tretji odstavek 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Ker pritožbenega postopka in drugostopenjske odločbe torej ni mogoče šteti zgolj za formalno oviro za vložitev tožbe v upravnem sporu, tožnica z golim sklicevanjem na vse, kar je navedla že v pritožbi, ne more izpodbiti obravnavanega gradbenega dovoljenja. Na pritožbene očitke je namreč odgovoril drugostopenjski upravni organ, tožnica pa konkretizirano ne navaja, v čem se ne strinja z njegovimi stališči oziroma zakaj so ta napačna. Sodišče se tako strinja z njegovimi pojasnili: glede obsega odločanja o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za sicer že zgrajeni objekt in razmejitvijo z inšpekcijskim postopkom (investitorjeva odgovornost je, da poskrbi za skladnost objekta z izdanim upravnim dovoljenjem, nadzor nad tem pa je stvar inšpekcijskega postopka); glede nepotrebnosti ogleda objekta (za gradbeno dovoljenje je pomembna skladnost projekta s prostorskim aktom – 66. člen ZGO-1); glede obsega varstva pravic stranskih udeležencev (konkretno torej tudi tožnice) v tujem postopku, (enako že prvostopenjski organ na 7. strani obrazložitve gradbenega dovoljenja); glede varstva razgleda z vidika uporabljenega OPN (tožnica ne trdi, da katera od njegovih določb neposredno varuje razgled kot urbanistični pojem). Poleg tega se je upravni organ druge stopnje strinjal s stališčem prvostopenjskega organa, da je obravnavana gradnja dopustna oziroma da so zanjo izpolnjeni predpisani pogoji in se pri tem skliceval na njegove razloge, za kar je imel podlago v drugem odstavku 254. člena ZUP. Ker sodišče meni, da se je pritožbeni organ opredelil do vseh bistvenih pritožbenih očitkov, tožnica pa jim le pavšalno oporeka v smislu, da se do njenih navedb o neskladnosti načrtovane gradnje z OPN in o ogledu ni opredelil, se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbo dodaja: Ne drži, da prvostopenjski organ ni upošteval izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke mag. F.F. z dne 15. 7. 2013 in mnenja podjetja G. z dne 25. 7. 2013. Iz obrazložitve na 7. strani izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ investitorje seznanil s pripombami in ugotovitvami izvedenca in geodetskega podjetja, da je projektant na podlagi tega izdelal III. dopolnitev projekta, v kateri je upošteval pripombe in izvedel popravke, to dopolnitev pa je upravni organ obravnaval pri izdaji gradbenega dovoljenja, kar izhaja iz 1. točke izreka (da se gradnja dovoli tudi na podlagi dopolnitve III vodilne mape in načrta arhitekture iz septembra 2013). Zato je neutemeljena tožbena trditev, da prvostopenjski organ, posledično pa tudi drugostopenjski, nista upoštevala obeh mnenj ali se do njih opredelila.

Tožnici v postopku ni bil oporekan pravni interes za izpodbijanje gradbenega dovoljenja. Zoper njega je vložila pritožbo, ki je bila vsebinsko obravnavana. Vendar to ne pomeni, da lahko z vsakršnimi ugovori, tudi če bi bili utemeljeni, doseže odpravo gradbenega dovoljenja. Obravnavanega postopka se je namreč udeleževala omejeno – zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne osebne koristi, temelječe na zakonu ali drugem predpisu (43. člen ZUP) –, konkretno zaradi varstva svoje lastninske pravice na zemljiščih, ki so sosednja zemljišču gradnje, v obsegu, ki je opredeljen s predmetom odločanja (v tej zadevi je to presoja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja). To pomeni, da bi tožnica poseg v svojo pravno korist lahko uspešno utemeljevala s trditvami o kršitvah tistih določb predpisov, ki jih je bilo treba uporabiti pri odločanju v zadevi in ki po svoji vsebini zagotavljajo varstvo njenega položaja kot lastnice sosednje nepremičnine (npr. določbe glede odmikov objekta od sosednjih nepremičnin). Če te povezave ni, ne gre za pravni, ampak za dejanski interes.

Po presoji sodišča pomenijo tožničina prizadevanja za ohranitev razgleda z vidika OPN, ki kot prostorski predpis določa pogoje za gradnjo (38. člen Zakona o prostorkem načrtovanju, ZPNačrt), uveljavljanje dejanskega interesa (pri tem je irelevantno, ali na njenem zemljišču že stoji objekt ali ne), saj tega vidika gradnje OPN izrecno ne ureja. Kolikor pa tožnica razgled povezuje z višino ali etažnostjo obravnavane stanovanjske stavbe, ki je K+P+M, je ta v skladu s 110. členom OPN, ki v 8. točki (podrobnejši PIP za površine podeželskega naselja SKs) za stavbo, ki je postavljena na nagnjenem terenu, zahteva delno vkopano klet, dopustna etažnost je K+P ali K+M ali K+P+M, za stavbo na ravnem terenu pa določa popolnoma ali delno vkopano klet in dopustno etažnost (K) + P + 1 + (M), pri čemer mora biti kolenčni zid objekta s klasično dvo- ali štirikapno streho skrit pod kapjo strehe. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pri čemer je organ poudaril, tožnica pa tega ne izpodbija, da je v postopku zatrjevala, da hiša leži na ravnem terenu, zato bi sporna stavba lahko imela še celo etažo več, kot jo ima. Poleg tega je prvostopenjski organ ugotovil, kar v tožbi prav tako ni izpodbijano, da višina etaž, ki je OPN ne določa, v obravnavanem primeru ni v nasprotju s Pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in objektov. S tem je prvostopenjski organ z vidika višine stavbe dejansko zavrnil tudi tožničine očitke o motenem razgledu, kar pomeni, da ji prostorski akt ne zagotavlja nespremenljivosti stanja (razgleda).

Med strankami ni sporno, da je v izreku določeni odmik stavbe od tožničine parcele št. 1111/2 k.o. ..., ki temelji na PGD in ki znaša 4,10 metra, v skladu s četrtim odstavkom 74. člena OPN, in sicer tudi ob upoštevanju dopustne tolerance ± 0,10 m, navedene v geodetskem načrtu (7. stran obrazložitve odločbe). Ker v tožbi ni drugih trditev, ki bi zahtevale nadaljnje opredeljevanje sodišča do pogojev za gradnjo, pomembnih z vidika varovanja tožničine lastninske pravice, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Posledično je neutemeljena tudi tožba zoper odločitev o tožničinih pritožbenih stroških.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).