Jedro

Sklep o tem, da je posamezno zemljišče pripadajoče, je treba vedno utemeljiti z dveh vidikov: dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, in sicer gre za tisto zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Pravni vidik pa odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. In le dejanski vidik se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča dokazuje upoštevajoč merila, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1. Povedano drugače: ugotovitev, da je določeno zemljišče, ob upoštevanju zakonskih meril, bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, samo po sebi še ne pomeni, da je last lastnika stavbe. Zakon je sicer, upoštevajoč tipične primere in tipično (pričakovano) pogodbeno voljo ter običajen namen pogodbe o prenosu lastninske pravice na stavbi (da se prenese skupaj z zemljiščem, potrebnim za njeno redno rabo), v prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 določil zakonsko domnevo, da je na pridobitelja stavbe (oziroma posameznih delov v njej) prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču, vendar pa je ta domneva izpodbojna. To pomeni, da lahko tisti, ki v postopku trdi, da je bila volja strank drugačna, to dokaže. Po letu 1997 je bilo mogoče (in dopustno), da si je lastnik stavbe, ki še ni bila v etažni lastnini, ob njeni odtujitvi, v lasti zadržal del pripadajočega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je točki IX izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: v točki **A.** ustavilo postopek glede udeleženke Hranilnice, d. d.; v točki **B.I.** ustavilo postopek glede parcel, za katere je ugotovilo, da so v naravi cestišče obodnih in dovoznih cest ter druge javne površine; v točki **B.II.** zavrglo predlog glede parcel, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot posebni ali splošni skupni del stavb na Ulici A. 5, 7, 9, 11, 13, 15, 17, 19, 21, 23, 25, 27, 29 in 31; v točki **B.III.** ugotovilo individualna pripadajoča zemljišča k že navedenim stavbam, ki v naravi predstavljajo atrije ali komunikacijsko manipulacijsko površino ob posamezni stavbi; v točki **B.IV.** ugotovilo skupno pripadajoče zemljišče stavb, ki v naravi predstavlja igrišča, prostore s smetnjaki, zelene in komunikacijsko manipulativne površine v soseski ter dovoze do nizov parkirnih mest, ki nimajo dostopa z javne ceste; v točkah **B.V.I do B.V.VIII** na v izreku opredeljenih parcelah ustanovilo brezplačno in časovno neomejeno stvarno služnost dostopa in dovoza z Ulice A. do posameznega parkirnega mesta v sklopu posameznih nizov parkirišč v korist vsakokratnih lastnikov v izreku naštetih parcel; v točki **B.VI.** na v izreku naštetih parcelah ugotovilo obstoj neodplačne stvarne služnosti v korist Elektro, d. d.; v točki **B.VII** odločilo, da so sestavni del obrazložitve tudi izrisi nekaterih parcel in preglednica zemljiškoknjižnega stanja z dne 30. 11. 2022; v točki **B.VIII** odločilo o zemljiškoknjižnih vpisih ter v točki **B.IX** zavrnilo predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča glede parcel, za katere je ugotovilo, da v naravi predstavljajo parkirišča. 2. Zoper takšno odločitev so vložili pritožbo predlagatelji. Izpodbijajo odločitev v točkah B.I., B.III. in B.IX. Glede odločitve v točki B.I. navajajo, da je sodišče pri odločitvi izpustilo parcelo 1858/253, k. o. X,1 ki je javno dobro ter opozarjajo na mnenje izvedenca ter preglednico zk stanja. Pri odločitvi v točki B.III je sodišče prezrlo, da tudi parcela 1858/394 predstavlja del atrija stavbe Ulica A. 13. V nadaljevanju povzemajo razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za odločitev v točki B.IX. Menijo, da je sklep v tem delu v nasprotju s samim seboj ter listinami v spisu. Sodišče je v postopku pridobljeno izvedensko mnenje družbe C., d. o. o., sprejelo in se nanj sklicevalo, nato pa predlog glede določitve parkirišč kot pripadajočih zemljišč vseeno zavrnilo. Takšno stališče je nerazumljivo in kontradiktorno, saj je izvedenec ugotovil, da vsako posamično zemljišče, ki predstavlja parkirno mesto znotraj soseske, predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k posameznim delom stavb (točke 40 do 42 sklepa). Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj meni, da je mnenje v tem delu napačno in na podlagi katerih dejstev in dokazov, predvsem pa na podlagi katerih materialnopravnih predpisov je sprejelo drugačno odločitev. Brez teh razlogov je sklep obremenjen s kršitvijo po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP2. Povzemajo del obrazložitve v točki 69 sklepa in menijo, da je nerazumljiva in ne nudi odgovora na vprašanje, zakaj je sodišče predlog v tem delu zavrnilo (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Nerazumljivost povečuje nadaljevanje obrazložitve v točki 70, ki jo deloma povzemajo in je po njihovem mnenju ni mogoče razumeti drugače kot poskus sodišča, da se z zavrnitvijo predloga razbremeni sprejema odločitve, za katero je krajevno in stvarno pristojno. Sodišču nadalje očitajo zmotno uporabo 43. čl. ZVEtL-1.3 Odločitev je oprlo izključno na merilo posamičnih aktov, ostale pa povsem spregledalo. Nekritično se je sklicevalo na sklep VSL I Cp 763/2016, ne da bi upoštevalo njegovo celotno vsebino in ne da bi upoštevalo pravilno razlago meril iz 43. čl. ZVEtL-1 ter razvoj sodne prakse. Citirani sklep je bil izdan na podlagi določb ZVEtL, enako pa je mogoče ugotoviti tudi za sklep VSL I Cp 2794/2017. ZVEtL je merila, za razliko od ZVEtL-1, določal izključevalno. Opozarjajo, da obstoj prostorskega akta še vedno predstavlja poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča (VSL I Cp 1305/2018). Sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče, zato s konkretnim primerom ni primerljiva. Povzemajo merila iz 43. čl. ZVEtL-1 in se glede njihove enakovredne uporabe sklicujejo na sklep VS RS II Ips 118/2021. Menijo, da je za odločitev pomembno, da je sodišče določalo pripadajoča zemljišča v celotni soseski. V delu, ki se tiče parkirišč znotraj soseske, je odločitev oprta izključno na razlago tipičnih pogodb in domnevne volje in namena pogodbenih strank, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stanovanji in/ali individualnimi parkirnimi mesti. Vsebine prostorskih aktov (zazidalnega načrta, lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja) in drugih listin (izvedeniškega mnenja) sodišče ni upoštevalo. To je pomembno zato, ker je VS RS izpostavilo, da je pri presoji kriterija po 1. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 treba upoštevati, ali je zemljišče res bilo namenjeno in načrtovano za parkiranje stanovalcev in obiskovalcev soseske. Tudi, če so površine za parkiranje umeščene na mejo soseske, ni izključeno, da je bil s tem ohranjen prvotni namen. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj je del parkirišč ob meji soseske, vsem pa je skupno to, da so namenjeni za redno rabo stavb v soseski. To jasno izhaja iz 5. čl. zazidalnega načrta 1986, po katerem je moral investitor zagotoviti v povprečju 1,5 parkirišča na eno stanovanje in 20 % parkirnih mest za obiskovalce. Določba se kasneje ni spremenila. S tem, ko je UE v letu 2003 izdala gradbeno dovoljenje, v katerem je naložila zagotovitev skupno 252 parkirnih mest (37 dodatnih), se načrt soseske v delu, ki ureja parkiranje, ni spremenil. Glede na to je zaključek sodišča, da dislocirana parkirišča na južni strani soseske ne predstavljajo pripadajočega zemljišča zato, ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano šele leta 2003, ko investitor še ni bil vpisan kot lastnik zemljišč, napačen. Datum pridobitve zemljišč tudi sicer ni merilo za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Obveznost investitorja, da zagotovi zadostno število parkirišč, je obstajala že v času gradnje. Z njimi ne bi smel samostojno razpolagati in jih kot samostojne prodajati kupcem. V nobenem primeru pa gradbeno dovoljenje iz leta 2003 in pridobitev nepremičnin ni imela vpliva na parkirišča znotraj soseske in bi moralo sodišče v tem delu upoštevati zazidalni načrt. V nadaljevanju opozarjajo na posamezne dele izvedeniškega mnenja in ponovno zaključujejo, da je odločitev nerazumljiva. Pomembno je tudi to, da parkirišče in dovozna pot lahko delita le enako dejansko in pravno presojo, v konkretni zadevi pa je sodišče dovoze do parkirišč opredelilo kot skupno pripadajoče zemljišče stavb (tč. B/IV). Taka odločitev nima nobene funkcionalne vrednosti, če niso sočasno tudi parkirišča določena kot pripadajoča zemljišča. Odločitev v točki B.IX je zato notranje protislovna. Predvsem ni jasno, zakaj je sodišče prostorske akte pri dovozih upoštevalo, pri parkiriščih pa ne. V zaključku sodišču očitajo kršitev po 341. in 340. čl. ZPP in predlagajo razveljavitev tč. B.IX sklepa.

3. Na pritožbo so odgovorili prvi nasprotni udeleženec D., d. o. o., udeleženec E. E. in zakonita udeleženca F., d. o. o. ter G. G. Menijo, da je pritožba predlagateljev neutemeljena in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje del pritožbe, ki se nanaša na parcelo 1858/253, obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in je s popravnim in dopolnilnim sklepom z dne 6. 2. 2023 glede te parcele ustavilo postopek. Ker se zoper odločitev nihče od udeležencev ni pritožil, je postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče zato o tem delu pritožbe ni odločalo. Enako velja za tisti njen del, ki se nanaša na parcelo 1858/394. Pritožniki so namreč pritožbo glede te parcele naknadno umaknili, sodišče prve stopnje pa je postopek (s pritožbo) ustavilo. Predmet pritožbenega preizkusa je zato le odločitev, s katero je bil del predloga zavrnjen (točka IX izpodbijanega sklepa).

6. Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitek o storjeni kršitvi po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo predlagatelji utemeljujejo s trditvijo o nerazumljivosti razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev.

7. Odločitev o zavrnitvi predloga za ugotovitev, da so pripadajoča zemljišča k stavbam na naslovu Ulica A. 5 do 31 tudi parcele, ki v naravi predstavljajo urejena pokrita in nepokrita parkirišča znotraj in zunaj naselja, je sodišče prve stopnje obrazložilo v tč. IX sklepa. Kot bistveno je navedlo, da iz nobene okoliščine ni razvidno, da bi etažni lastniki stavb na tem zemljišču, na podlagi zakonskih določb, ki so pred 25. 7. 1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL,4 urejale vezanost pravic na zemljišču na pravice na stavbi, pridobili akcesorno pravico (so)uporabe zemljišča v morebitni družbeni lastnini. Do trenutka lastninjenja stavbe niti še niso bile (do konca) zgrajene. Tako zemljišča kot (nedograjene) stavbe so zato s 25. 7. 1997 postale last investitorja. Ker v času, ko je investitor začel s prodajo prvih stanovanj (1998) in je nastala (nedokončana) etažna lastnina, ni več veljala določba 7. čl. ZPN5 in 6. čl. ZPDS,6 je za presojo pravic etažnih lastnikov štelo kot odločilno vsebino sklenjenih pogodb. Ob tem je ugotovilo, da v času prodaje parkirna mesta niso bila razumljena kot sestavina pripadajočega (funkcionalnega) zemljišča. Predlog je zato v tem delu zavrnilo. Pojasnilo je še, da sta nekonsistentna prodaja parkirišč7 ter njihovo obremenjevanje pripeljali do položaja, katerega rešitev po presoji sodišča prve stopnje tudi sicer presega namen postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča. V delu, ki se nanaša na dislocirano južno parkirišče, je predlog zavrnilo zato, ker je do pridobitve tega zemljišča prišlo zaradi sprememb prostorskega akta in je šele v odločbi z dne 5. 5. 2003 upravni organ postavil zahtevo, da investitor zagotovi dodatna parkirišča (37). Lastnikom stavb zato to zemljišče ni moglo pripasti na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti razlogi (zgoraj sicer povzeti le v bistvenih delih) razumljivi in omogočajo pritožbeni preizkus. Glede na pristop pritožnikov, ki v pritožbi očitano kršitev utemeljujejo s povzemanjem iz konteksta iztrganih delov obrazložitve, pa dodaja, da so s tem nerazumljivost sami navidezno ustvarili.

9. Pritožniki v pritožbi trdijo, da je sprejeta odločitev nepravilna zato, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo merila, ki jih določa 43. čl. ZVEtL-1. Ker taka pritožbena navedba, ob sočasnem izostanku vsebinske opredelitve do razlogov, ki jih je za odločitev navedlo sodišče prve stopnje, kaže na zmotno prepričanje, da že ugotovitev funkcionalne povezanosti parkirišč s stavbami v naselju, upoštevajoč v 43. čl. ZVEtL-1 predpisana merila, zadostuje za sklep, da je tako zemljišče njihova last, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da temu ni tako. V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 (enako pa je veljalo tudi v času veljavnosti ZVEtL) mora namreč sodišče ugotoviti ne le to, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe, ampak tudi, ali so lastniki stavbe na njem pridobili (in obdržali) lastninsko pravico.8 Sklep o tem, da je posamezno zemljišče pripadajoče, je zato treba vedno utemeljiti z dveh vidikov: dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, in sicer gre za tisto zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Pravni vidik pa odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. In le dejanski vidik se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča dokazuje upoštevajoč merila, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1. Povedano drugače: ugotovitev, da je določeno zemljišče, ob upoštevanju zakonskih meril, bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, samo po sebi še ne pomeni, da je last lastnika stavbe. Zakon je sicer, upoštevajoč tipične primere in tipično (pričakovano) pogodbeno voljo ter običajen namen pogodbe o prenosu lastninske pravice na stavbi (da se prenese skupaj z zemljiščem, potrebnim za njeno redno rabo), v 1. odst. 44. čl. ZVEtL-1 določil zakonsko domnevo, da je na pridobitelja stavbe (oziroma posameznih delov v njej) prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču, vendar pa je ta domneva izpodbojna.9 To pomeni, da lahko tisti, ki v postopku trdi, da je bila volja strank drugačna, to dokaže. 10. In v tem postopku je prva nasprotna udeleženka trdila in dokazovala ravno to.10 Trdila je, da so bila parkirišča (za razliko od ostalih zemljišč v naselju) zgrajena za samostojno prodajo in nikoli niso bila mišljena kot pripadajoče zemljišče k stavbam oziroma njihov skupni del, s tem pa so bili kupci stanovanj seznanjeni. Del parkirišč je bil po njenih navedbah prodan ob prodaji stanovanj, ostala so ostala v prodaji in se še vedno prodajajo ter oddajajo v najem in so njena last. To so trdili tudi nekateri drugi udeleženci.11 Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku tem trditvam sledilo in predlog zato zavrnilo, je vprašanje pravilnosti uporabe meril iz 43. čl. ZVEtL-1 v obravnavani zadevi za pritožbeni preizkus drugotnega pomena in posebnega opredeljevanja pritožbenega sodišča niti ne terja.

11. Na dvojni vidik ugotavljanja pripadajočega zemljišča (to je dejanski in pravni) je posredno opozorilo tudi sodišče prve stopnje, ko je v tč. 42 izpodbijanega sklepa zapisalo, da izvedensko mnenje predstavljata trdno podlago za ugotovitev dejanskega stanja tako glede relevantnih splošnih zgodovinskih okoliščin, kot glede vidnih sledov pretekle rabe zemljišča, ne more pa biti mnenje (edina) podlaga za celovito ugotovitev dejanskega stanja _v zvezi s pravnimi temelji za pridobitev lastninske pravice_ na zemljiščih, saj se mora o tem izreči sodišče. Stališče, ki ga je sodišče prve stopnje nato v nadaljevanju (ob presoji pravnega vidika) zavzelo, zato, ne glede na mnenje izvedenca (ki ga sicer pritožniki v pritožbi nepravilno povzemajo),12 ni ne nerazumljivo ne kontradiktorno, prav tako pa ni mogoče govoriti, da izvedeniškemu mnenju nasprotuje. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, se je o pravnih vidikih ugotavljanja pripadajočega zemljišča dolžno izreči sodišče in ne izvedenec.

12. Pravna ureditev, ki je določala kogentno akcesorno vezanost pravic na funkcionalnem zemljišču na pravice na stavbi, je na splošno veljala le do leta 1997. Na presečni datum 25. 7. 1997 je zakonodajalec vezal lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ter sočasno razveljavil do takrat še veljavne zakone, ki so pravice na zemljišču kogentno akcesorno vezali na pravice na stavbi. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je takrat nehal veljati 7. čl. ZPN, ki je pravnem prometu implementiral načelo, da pravna usoda zemljišča sledi pravni usodi stavbe, še pred tem pa 6. čl. ZPDS, ki je določal, da je zemljišče, na katerem stoji stavba, in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo, skupna lastnina lastnikov posameznih delov stavbe. Sočasno s 7. čl. ZPN je nehal veljati tudi 2. odst. 15. čl. ZSZ,13 ki je preprečeval samostojen prenos pravice na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. Obrnjeno načelo _superficies solo cedit_ se je zato od takrat dalje udejanjalo le še izjemoma,14 dokončno pa je bilo odpravljeno z uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003. Po letu 1997 je bilo zato mogoče (in dopustno), da si je lastnik stavbe, ki še ni bila v etažni lastnini, ob njeni odtujitvi, v lasti zadržal del pripadajočega zemljišča. 13. In do tega je prišlo tudi v obravnavani zadevi. Pravni promet s posameznimi deli v stavbah na naslovu X. 5 do 31, je namreč začel teči šele v letu 1998, pred tem (oziroma vsaj od 25. 7. 1997 dalje) pa so bile (nedograjene) stavbe in zemljišče last investitorja. Investitor (to je prvi nasprotni udeleženec) je šele s prodajo posameznih delov po svoji volji ustvaril t. i. dejansko etažno lastnino. Ob tem prvi nasprotni udeleženec v postopku ni oporekal, da so kupci z nakupom posameznih delov pridobili tudi solastninsko pravico na zemljišču, ki obsega stavbišča, komunikacijsko-manipulacijske površine, zelenice, prostor za igro in prostore za smetnjake, zanikal pa je, da bi kupcem kot pripadajoče zemljišče prodal tudi parkirišča. Ta so bila kupcem stanovanj ponujena v prodajo posebej. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je te trditve preverilo tako, da je vpogledalo v predložene pogodbe in na tej podlagi ugotavljalo voljo pogodbenih strank. Dejstva, ki jih je glede vsebine pogodb nanizalo v točkah 57 do 68, tudi po presoji pritožbenega sodišča nudijo podlago za ugotovitev, da v času prodaje stanovanj parkirna mesta niso bila razumljena kot sestavina pripadajočega (funkcionalnega) zemljišča in da tudi pogodbena volja strank ni bila taka. Investitor je posamezna parkirna mesta določil kot samostojne parcele in jih kot take tudi ponujal v prodajo. Tako so nekateri od etažnih lastnikov parkirišča kupili, nekateri se za to niso odločili ali pa so to storili naknadno. Parkirišča so bila tudi kasneje predmet samostojne prodaje oziroma razpolaganja. Sodišče prve stopnje se je ob tem utemeljeno sklicevalo na odločbi VSL I Cp 763/2016 in I Cp 2794/2017 (ki se obe nanašata na isto zadevo), saj se je v njej pritožbeno sodišče, ob upoštevanju določb ZVEtL-1, ukvarjalo s primerljivo situacijo. Pri parkiriščih v naselju zato brez dvoma ne gre za pripadajoče (funkcionalno) zemljišče in s tem za skupne dele stavb v naselju. Predlog, da sodišče to ugotovi, je bil zato pravilno zavrnjen.

14. Pravilno je bil zavrnjen tudi predlog glede dislociranih parkirišč, saj načeloma vse povedano velja tudi zanje. Je pa sodišče v tem delu utemeljeno izpostavilo še dejstvo, da je investitor zemljišče zanje pridobil šele v letu 2006 od zasebne lastnice, saj je upravni organ (šele) v odločbi z dne 5. 5. 2003 o spremembi gradbenega dovoljenja zahteval zagotovitev dodatnih parkirnih mest. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da na tem zemljišču lastniki stavb posledično niso mogli pridobiti lastninske pravice na podlagi predpisov, ki veljali pred 1. 1. 2003, kot to določa 1. odst. 42. čl. ZVEtL-1, je zato pravilna.

15. Ker pritožniki sodišču prve stopnje v pritožbi očitajo tudi to, da se je z odločitvijo o zavrnitvi tega dela predloga izognilo odločitvi, za katero je pristojno, pa pritožbeno sodišče dodaja, da to ne drži. Ureditev lastninskopravnih razmerij glede parkirišč, iz razlogov, ki so navedeni v točkah 69 in 70 izpodbijanega sklepa, tudi po presoji pritožbenega sodišča presega namen postopka po ZVEtL-1, to je, da se vzpostavi in v nepremičninskih evidencah ustrezno evidentira etažna lastnina. Parkirišča v tem naselju pa so bila (in so še vedno) samostojen predmet lastninske pravice in s siceršnjo etažno lastnino, razen lokacije in dejstva, da so bili kupci (in najemniki) teh parkirišč etažni lastniki, nimajo pravno relevantne povezave.

16. Na presojo ne more vplivati dejstvo, da je sodišče prve stopnje dovoze do določenih nizov parkirišč15 opredelilo kot skupno pripadajoče zemljišče stavb. Pritožniki namreč spregledajo, da je bilo vprašanje, ali gre za pripadajoče zemljišče, sporno le pri parkiriščih in da so, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v 47. tč. obrazložitve, funkcionalno podrejeni značaj teh zemljišč razumeli in sprejeli tako investitor kot kupci stanovanj. Sodišče je ravno zato v korist vsakokratnih lastnikov parkirišč, ki niso dostopna z javne ceste, ustanovilo brezplačno stvarno služnost. V taki odločitvi ni nobene protislovnosti.

17. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločitev VS RS II Ips 118/2021, saj je bila v tej zadevi obravnavana drugačna dejanska in pravna situacija. Šlo je namreč za določanje pripadajočega zemljišča k stavbam zgrajenih že v letu 1988. Ob nastanku etažne lastnine je zato, za razliko od obravnavane zadeve, še vedno veljala pravna ureditev, ki je določala kogentno akcesorno vezanost pravic na funkcionalnem zemljišču na pravice na stavbi.

18. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP16 sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju izpušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki so predmet tega postopka, nahajajo v k. o. X. 2 Zakon pravdnem postopku. 3 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (UL RS 34/17). 4 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (UL RS 44/97). 5 Zakon o prometu z nepremičninami (UL SRS, št. 19/76). 6 Zakon o pravicah na delih stavb (UL SRS, št. 19/76). 7 Posamezna parkirna mesta so bila ponujena v prodajo enkrat kot samostojen predmet prenosa lastninske pravice, drugič v okviru pogodbe za stanovanje in s kasnejšo opredelitvijo idealnega deleža na takrat še nedeljeni parceli. 8 Glej sklep VS RS II Ips 322/2013. 9 Glej M.T. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Revija Odvetnik, št. 4/2017. 10 Glej navedbe v odgovoru na predlog z dne 3. 7. 2014 (list. št. 51) ter vlogi z dne 9. 1. 2015 (list. št. 127). 11 Glej navedbe E. E. v vlogi 11. 9. 2014 (list. št. 61), H., d. o. o. (list. št. 543), F., d. o. o. (list. št. 512) in G. G. (list. št. 517). 12 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec parkirišča opredelil kot individualno pripadajoče zemljišče _k posameznemu delu stavbe (to je posameznemu stanovanju), katerega lastnik izkazuje pravni naslov_ (glej povzetek mnenja na str. 35 izpodbijanega sklepa, tč. b). 13 Zakon o stavbnih zemljiščih (UL SRS, št. 18/1984). 14 Tak primer je bila gradnja na tujem po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). 15 Preostala imajo dostop z javne ceste. 16 Postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), se dokončajo po določbah sedaj veljavnih predpisov (prvi odstavek 216. člena ZNP-1).