Jedro

Določilo 57. člena ZZZDR, po katerem lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež, upniku posameznega zakonca omogoča, da poseže na njegov delež na skupnem premoženju, kadar npr. zakončevo posebno premoženje ne zadostuje za poplačilo njegove terjatve ali pa zakonec posebnega premoženja sploh nima. Ne gre torej za nikakršno dolžniško razmerje med upnikom oziroma tožnikom in drugotoženko, niti ne gre za dolg oziroma obveznost skupnega premoženja, temveč za dolg enega zakonca oziroma prvotoženca, ki je bil ugotovljen z izvršilnim naslovom in katerega realizacijo namerava upnik oziroma tožnik doseči z izvršbo na ugotovljeni prvotoženčev delež skupnega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, s katero je drugotoženki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino vpisano v vl. št. 4400/8 k.o. K, kot nepremičnina 8.E, z oznako št. 08 v prvem nadstropju A 6 z zaznambo navedene prepovedi v zemljiški knjigi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovora tožencev proti začasni odredbi.

Proti takšni odločitvi je drugotoženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da spremeni izpodbijani sklep tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrže oziroma zavrne, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je prvotoženec z notarsko listino priznal in potrdil, da je nepremičnina, katere obremenitev in odtujitev se prepoveduje last drugotoženke. Notarska listina je javna listina, katere verodostojnost se mora izpodbijati v posebnem postopku. Drugotoženka ni v nikakršnem pravnem razmerju s tožečo stranko. Zato pomeni obremenitev nepremičnine z začasno odredbo poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine drugotoženke. Navaja še, da je skupno premoženje lahko tudi dolg, ki ga je ustvaril zakonec, vendar za pridobivanje skupnega premoženja in ne za lastne potrebe. Takšen dolg zato ne predstavlja skupnega premoženja. Krediti, ki jih najame eden ali drug zakonec, so skupno premoženje, če so potrošeni za ustvarjanje skupnega premoženja, v nobenem primeru pa to niso krediti, za katere eden od zakoncev sploh ne ve. Toženca sta razvezana zakonca zaradi nasilja prvotoženca. Zato je nesprejemljivo stališče, da bo sedaj drugotožena stranka postala žrtev različnih dolgov svojega razvezanega zakonskega partnerja. Tožeča stranka ne razpolaga z dokazi, da je stanovanje skupna last toženih strank in da so bili krediti in dolgovi, ki jih je povzročila prvotožena stranka, dejansko potrošeni za dobrobit družine. Drugotoženka ni v nikakršnem pravnem razmerju s tožečo stranko, zato je izdaja začasne odredbe neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je s tožbo zahteval določitev deleža na skupnem premoženju tožencev. Materialnopravna podlaga takšnemu zahtevku je določilo 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Gre za posebno zakonsko določilo, ki upniku posameznega zakonca omogoča, da poseže na njegov delež na skupnem premoženju, kadar npr. zakončevo posebno premoženje ne zadostuje za poplačilo njegove terjatve, ali pa zakonec posebnega premoženja sploh nima. Ne gre torej za nikakršno dolžniško razmerje med upnikom oziroma tožnikom in drugotoženko, niti ne gre za dolg oziroma obveznost skupnega premoženja kot to drugotoženka napačno meni v svoji pritožbi. Gre za dolg enega zakonca oziroma prvotoženca, ki je bil ugotovljen z izvršilnim naslovom in katerega realizacijo namerava upnik oziroma tožnik doseči z izvršbo na ugotovljeni prvotoženčev delež skupnega premoženja. Če bo v tej pravdi ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tožbenega zahtevka sodi v skupno premoženje, s posegom v prvotoženčev delež ne bodo v ničemer prizadete pravice drugotoženke. Če pa bo ugotovljeno, da nepremičnina ne sodi v skupno premoženje, bo tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen. Navedena dilema bo rešena s končno odločbo v tem pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstoje pogoji za izdajo začasne odredbe, ki so določeni v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), in sicer tako verjetnost vtoževane terjatve, kot tudi verjetnost nastanka le neznatne škode oziroma, da toženca z izdajo začasne odredbe ne bosta utrpela neugodnih posledic. Tožnik je verjetno izkazal (ne izkazal!), da sodi stanovanje, ki je predmet tožbenega zahtevka v skupno premoženje pravdnih strank oziroma, da je bilo verjetno pridobljeno z delom v času trajanja njune zakonske zveze in da ne sodi v ločeno premoženje drugotoženke kot to izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Drugotoženka v zvezi s tem nepravilno izpostavlja pomen izjave, ki sta jo toženca podala pred notarjem in po kateri sodi obravnavano stanovanje v posebno premoženje drugotoženke. Notar je namreč le potrdil, da je izjava, ki sta jo podala toženca njuna izjava, nikakor pa ne potrjuje resničnosti vsebine v notarskem zapisu podane izjave. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik izkazal tudi pogoj iz 3. odst. 270. člena v zvezi z 3. odst. 272. člena ZIZ oziroma verjetnost, da toženca z izdajo začasno odredbo ne bosta utrpela škode, potem ko je ugotovilo, da drugotoženka s stanovanjem ne namerava razpolagati in da v njem živi.

Glede na navedeno se pritožba izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).