Jedro

Za prepoved organizaciji za plačilni promet po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ zakon res ne uporablja pojma “rubež”, kot pri premičninah, denarnih terjatvah in drugih premoženjskih oziroma materialnih pravicah po 1. do 3. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ. Vendar po mnenju literature tudi ukrep prepovedi organizaciji za plačilni promet, da izplača blokirani znesek dolžniku ali tretji osebi po njenem nalogu, pomeni rubež terjatve in pomeni nastanek zastavne pravice, kar utemeljeno vseskozi zatrjuje tožeča stranka. Da prepoved organizaciji za plačilni promet pomeni zastavno oziroma ločitveno pravico, tožeča stranka v pritožbi dodatno pravilno utemeljuje s povezovanjem 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ z 261. členom ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Izreklo je: I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: 1. Toženi stranki - stečajnemu dolžniku G. d. d. - v stečaju, B. ..., 3. C., matična št. ..., se naloži, da iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in sicer denarnih sredstev, ki jih je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka imel na transakcijskih računih za plačilni promet pri – N. L. b. d. d. na računu št. ..., - N. k. b. M. d. d. na računu št. …., - A. V. d. d. na računu št. ..., - B. C. d. d. na računu št. ..., - V. d. d. na računu št. ..., - H.-A.-A. B. d. d. na računu št. …. in ki so se po začetku stečajnega postopka vsa prenesla na že preje obstoječi transakcijski račun stečajnega dolžnika št. …. pri N. d. d., v višini sredstev na navedenih računih stečajnega dolžnika v trenutku začetka stečajnega postopka, za katere je učinkovala ločitvena pravica ob začetku stečajnega postopka, prednostno plačilo iz tega premoženja tožeči stranki M. M. M. M. s.p., L. c. ..., 8. Š., matična št. ..., do višine njene terjatve do stečajnega dolžnika G. C. d. d. - v stečaju, B. ..., 3. C., matična št. ... v višini 63.061,57 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 63.061,57 EUR za čas od začetka stečajnega postopka 29.3.20 10 dalje do plačila, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja. 2. Ugotovi se, da obstaja in da ni prenehala zastavna in ločitvena pravica in pravica do ločenega poplačila to že če stranke za terjatev v višini 63.061,57 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od začetka stečajnega postopka 29.3.2010 dalje do plačila na podlagi sklepa o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 10/2009 z dne 24.3.2009 in sklepa Okraj nega sodišča v Celju opr. št. Z 10/2009 z dne 18.10.2010, na podlagi katerih je tožeča stranka upravičena do ločenega in prednostnega poplačila iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice in sicer denarnih sredstev, ki jih je tožena stranka - stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka imela na transakcijskih računih za plačilni promet pri – N. L. banki d. d. na računu št. ..., - N. k. b. M. d. d. na računu št. ..., - A. V. d. d. na računu št. ..., - B. C. d. d. na računu št. ..., - V. d. d. na računu št. ..., - H.-A.-A. B. d. d. na računu št. ... in ki so se po začetku stečajnega postopka vsa prenesla na že preje obstoječi transakcijski račun stečajnega dolžnika št. ... pri N. d. d., v višini sredstev na navedenih računih stečajnega dolžnika v trenutku začetka stečajnega postopka, za katere je učinkovala ločitvena pravica ob začetku stečajnega postopka. 3. Ugotovi se, da zastavna in ločitvena pravica in pravica do ločenega poplačila tožeče stranke za terjatev v višini 63.061,57 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od začetka stečajnega postopka 29.3.2010 dalje do plačila na podlagi sklepa o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 10/2009 z dne 24.3.2009 in sklepa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 10/2009 z dne 18.10.2010, na podlagi katerih je tožeča stranka upravičena do ločenega in prednostnega poplačila iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice in sicer denarnih sredstev, ki jih tožena stranka - stečajni dolžnik ima na transakcijskih računih za plačilni promet pri – N. L. b. d. d. na računu št. ..., - N. k. b. M. d. d. na računu št. ..., - A. V. d. d. na računu št. ..., - B. C. d. d. na računu št. ..., - V. d. d. na računu št. ..., - H.-A.-A. B. d. d. na računu št. ... in denarnih sredstev, ki jih je tožena stranka - stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka imela na transakcijskih računih za plačilni promet pri – N. L. b. d. d. na računu št. ..., - N. k. b. M. d. d. na računu št. ..., - A. V. d. d. na računu št. ..., - B. C. d. d. na računu št. ..., - V. d. d. na računu št. ..., - H.-A.-A. B. d. d. na računu št. … in ki so se po začetku stečajnega postopka vsa prenesla na že preje obstoječi transakcijski račun stečajnega dolžnika št. ... pri N. d. d., v višini sredstev na navedenih računih stečajnega dolžnika v trenutku začetka stečajnega postopka, za katere je učinkovala ločitvena pravica ob začetku stečajnega postopka, veljajo za priznane. 4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške, odmerjene po sodišču, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v skupnem znesku 2.445,12 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zaključilo je, da po 4. točki 260. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izdana predhodna odredba nima učinka rubeža denarnih sredstev dolžnika v korist tožeče stranke kot upnika, zato tožeča stranka z njo ni pridobila ločitvene pravice, poleg tega pa tožena stranka teh sredstev ob začetku postopka insolventnosti tudi ni imela na računu, zato ločitvene pravice tudi iz tega razloga ne more uveljaviti.

Tožeča stranka je zoper to sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru obrazloženo prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter uveljavljala povrnitev stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala v stečajnem postopku nad toženo stranko prerekano ji ločitveno pravico na denarnih sredstvih, ki naj bi jih imela tožena stranka na transakcijskih računih pri bankah in ki naj bi se po začetku stečajnega postopka vsa prenesla na transakcijski račun tožene stranke kot stečajnega dolžnika. Zatrjevala je, da je ločitveno pravico na denarnih sredstvih pridobila na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izdani predhodni odredbi s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne smejo toženi stranki kot dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz dolžnikovih transakcijskih računov denarni znesek v višini 52.140,92 EUR s pripadki, da je bil z vročitvijo bankam pri katerih je imela tožena stranka račun opravljen rubež denarnih sredstev in da je s tem pridobila zastavno pravico na zarubljenih denarnih sredstvih in s tem pravico do prednostnega poplačila iz zarubljenih denarnih sredstev, ki da ji gre tudi v primeru, ko so bila sredstva iz računov pri bankah navedenih v sklepu o predhodni odredbi po začetku stečaja prenesena na račun tožene stranke kot stečajnega dolžnika.

Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala. Zatrjevala je, da s predhodno odredbo tožeča stranka ni pridobila ločitvene pravice na denarnih sredstvih in kot pomembno navajala tudi dejstvo, da na dan začetka stečajnega postopka tožena stranka ni imela nikakršnih denarnih sredstev, ki bi bila rezervirana v korist tožeče stranke po navedenem sklepu sodišča in prenesena na račun tožene stranke kot stečajnega dolžnika.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka razpolagala z zatrjevano predhodno odredbo. Ugotovilo pa je tudi, da dejansko sredstva pri banki niso bila zarubljena v korist tožeče stranke, saj je banka vršila poplačila izvršilnih sklepov in blokirana sredstva porabila za ta plačila, tako da ob začetku prisilne poravnave oziroma ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko teh sredstev ni bilo na računu tožene stranke.

Ob teh dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, ne glede na zmotno materialno pravno stališče, ki ga je v zvezi z učinki izdane predhodne odredbe zavzelo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z učinki izdane predhodne odredbe na katero se je sklicevala tožeča stranka in na podlagi katere naj bi tožeča stranka pridobila ločitveno pravico na denarnih sredstvih tožene stranke na računih pri bankah v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo: 4. odst. 260. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se s takšno predhodno odredbo prepove organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo, zato ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke, da iz 261. čl. ZIZ izhaja, da ima predhodna odredba in vročitev sama po sebi oz. defakto učinek rubeža na njih in za posledico nastanek zastavne pravice. 4. odst. 260 čl. ZIZ posebej določa, da se prepoveduje, ne govori pa o rubežu, kot govorijo ostale alineje oz. točke tega 260. čl. ZIZ, kjer je izrecno navedeno kdaj, v katerih primerih gre za rubež, torej v primerih, ko gre za rubež premičnin, rubeža denarne terjatve, rubež drugih premoženjskih pravic. Zato je pritrditi navedbam tožene stranke, da predhodna odredba, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni sklep o rubežu in tudi ne more imeti takšnega učinka in vsled tega tudi ni nastala zastavna ločitvena pravica na teh sredstvih na osnovi predhodne odredbe.

Takšna razlaga določila 260. in 261. člena ZIZ je zmotna, kakor to utemeljeno pritožbeno uveljavlja tudi tožeča stranka.

S predhodno odredbo se predčasno začne izvršba s prvimi izvršilnimi dejanji (primerjaj: V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 257). Sodišče na podlagi prvega odstavka 260. člena ZIZ odredi predhodne odredbe kot so določene v točkah 1 do 6. Med njimi je v točki 4 navedena tudi prepoved organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo. Posledica teh prvih izvršilnih dejanj je (prisilna) zastavna pravica na premičnih stvareh in pravicah ter izplačilna prepoved oziroma zavarovanje vrstnega reda s predznambo zastavne pravice na nepremičninah (tako: V. Rijavec, isto tam). Za prepoved organizaciji za plačilni promet po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ zakon res ne uporablja pojma “rubež”, kot pri premičninah, denarnih terjatvah in drugih premoženjskih oziroma materialnih pravicah po 1. do 3. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ. Vendar po mnenju literature tudi ukrep prepovedi organizaciji za plačilni promet, da izplača blokirani znesek dolžniku ali tretji osebi po njenem nalogu, pomeni rubež terjatve in pomeni nastanek zastavne pravice (tako: V. Rijavec, isto tam, stran 258), kar utemeljeno vseskozi zatrjuje tožeča stranka. Da prepoved organizaciji za plačilni promet pomeni zastavno oziroma ločitveno pravico, tožeča stranka v pritožbi dodatno pravilno utemeljuje s povezovanje 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ z 261. členom ZIZ. Iz tega izhaja, da zneska dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri pooblaščeni organizacija za plačilni promet, ki ga je sodišče prepovedalo izplačati, ni mogoče prenesti iz tega računa, dokler traja prepoved, razen za poravnavo zavarovane terjatve. Dikcija “razen za poravnavo zavarovane terjatve” pomeni poplačilo pred drugimi upniki iz tega premoženja, kar je definicija zastavne pravice po prvem odstavku 128. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma ločitvene pravice po prvem odstavku 19. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP (tako tudi sklep VSC II Ip 88/2011 z dne 31. 8. 2011, na katerega opozarja tožeča stranka v pritožbi)).

Upnik pridobi zastavno pravico z rubežem, ta pa je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku (prim. drugi in tretji odstavek 107. člena ZIZ v zvezi s 136. členom ZIZ, prvim in četrtim odstavkom 138. člena ZIZ ter 239. členom ZIZ). Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil sklep o zavarovanju s predhodno odredbo (torej sklep o rubežu) vročen bankam, sodišče pa je tudi ugotovilo, da so bila sredstva pri bankah (N. d. d.) rezervirana, torej jih je banka po prejemu sklepa tudi blokirala, kar je bilo vse pred začetkom postopka insolventnosti (stečajni postopek je bil začet v postopku prisilne poravnave) nad toženo stranko, to pa pomeni, da je upnik oziroma sedaj tožeča stranka pridobil ločitveno pravico na denarnih sredstvih pred začetkom postopka insolventnosti in sicer v postopku zavarovanja, ki je bil, kot je razvidno iz podatkov spisa, prekinjen z začetkom postopka insolventnosti nad dolžnikom. S tem je upnik izpolnil tudi pogoj po prvem odstavku 280. člena ZFPPIPP v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Izvršilno sodišče je zato postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavilo in ugotovilo, da ločitvena (zastavna) pravica upnika pridobljena v postopku zavarovanja na denarnem dobroimetju dolžnika na njegovih računih pri navedenih bankah ostane v veljavi, kakor je to razvidno iz sklepa izvršilnega sodišča v spisu Z 10/2009 z dne 18. 10. 2010. Tožeča stranka ima tako prav, ko zatrjuje, da je z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi bankam in z blokado sredstev pridobila zastavno pravico in s tem ločitveno pravico na denarnih sredstvih tožene stranke, ki jih je ta imela na računih pri bankah.

Po 19. členu ZFPPIPP je ločitvena pravica pravica upnika do plačila njegove terjatve (ki je zavarovana z ločitveno pravico) iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred poplačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. To pa pomeni, da mora takšno določeno premoženje, katerega naj bi v obravnavanem primeru predstavljala (blokirana) denarna sredstva tožene stranke na računih pri bankah, ki so navedene v sklepu o izdani predhodni odredbi, obstajati ob začetku postopka insolventnosti. Predmet ločitvene pravice (in s tem posebne stečajne mase namenjene poplačilu ločitvenega upnika v stečajnem postopku) so torej lahko le tista denarna sredstva oziroma dobroimetje dolžnika do zneska po stanju ob koncu zadnjega dne pred začetkom postopka insolventnosti (prim. Nina Plavšak, Nova pravila o razmerju med izvršilnim postopkom in postopkoma zaradi insolventnosti ter druge pomembnejše novosti, Podjetje in delo 2010, številka 7 z dne 6. 10. 2010, stran 1231, GV Založba d. o. o.).

Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ob začetku postopka insolventnosti denarnih sredstev ni bilo na računu tožene stranke, ker je banka blokirana sredstva porabila za poplačila terjatev (drugih) upnikov po izvršilnih sklepih, kar pritožbeno ni izpodbijano, tožeča stranka tudi ločitvene pravice na denarnih sredstvih, ki jih ob začetku postopka insolventnosti ni bilo (več) na računu tožene stranke, ni mogla niti dejansko niti pravno uresničiti.

Pri tem za odločitev v tej zadevi ni pomembno vprašanje ali banka denarnih sredstev na podlagi sklepa sodišča ni zarubila ali je sredstva zarubila oziroma blokirala, a jih nato porabila za poplačilo drugih davčnih in sodnih sklepov, kot to pritožbeno navaja tožeča stranka, in kar je ugotovilo tudi sodišče, pomembno je le, da denarnih sredstev na računih tožene stranke pri bankah ni bilo ob začetku postopka insolventnosti. Tožena stranka namreč ne more odgovarjati za ravnanje banke. Če teh denarnih sredstev, ki bi predstavljala določeno premoženje tožene stranke za poplačilo tožeče stranke ni, zastavna pravica tožeče stranke ne obstoji in se s tem pravica do poplačila tožeče stranke iz tega premoženja ne more uresničiti, zato je zmotno pritožbeno stališče tožeče stranke, da ni važno kaj je naknadno počela banka s temi denarnimi sredstvi oziroma kaj je bilo z njimi ob začetku postopka insolventnosti in da to na obstoj ločitvene pravice ne more vplivati.

Tožeča stranka zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ravnanjem banke. Sicer pa tudi ne drži, da bi sodišče ugotovilo, da denarna sredstva niso bila zarubljena oziroma blokirana ob vročitvi predhodne odredbe bankam, pri katerih je imela tožena stranka odprte transakcijske račune, saj je sodišče ravno to ugotovilo v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Res pa je, da je sodišče zaradi napačnega stališča, da blokada ne pomeni rubeža, nato zaključilo, da je banka smela blokirana sredstva porabiti za poplačila izvršilnih sklepov. Toda, kot je navedeno zgoraj, za ravnanje banke tožena stranka ne more biti odgovorna. Zato takšno zmotno stališče sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost odločitve v tej zadevi.

Glede na navedeno je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da ob izostanku denarnih sredstev pri toženi stranki ob začetku postopka insolventnosti, tožeča stranka ne more uspešno uveljaviti ločitvene pravice in je zato povsem utemeljena zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od tistih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O pritožbenih stroških pravdnih strank je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in 155. člena v zvezi s členom 165 ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker njeni stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi.