Jedro

V tem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 122. člena ZNP celotno nepremičnino, ki je v naravi etažna hiša, dodelilo v izključno last nasprotnima udeležencema, ki sta solastnika vsak do 1/4, čeprav z dodelitvijo celotne nepremičnine nista soglašala, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo.

Taki odločitvi zahteva za varstvo zakonitosti tudi po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno očita materialnopravno zmotnost. Odločitvi nižjih sodišč sta materialnopravno zmotni zato, ker nista v skladu z uvodoma navedenimi načeli odločanja o delitvi solastnih stvari, predvsem pa nimata podlage v tretjem odstavku 122. člena ZNP. Namreč solastnik lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če s tem soglaša (kar se utemeljeno zaključuje na podlagi dikcije zakona, ki zahteva izkazani večji interes solastnika do stvari). Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost (kot dobesedno izvaja zahteva za varstvo zakonitosti). Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju s temeljnimi načeli stvarnega prava (o pridobitvi stvari v last).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija nasprotnih udeležencev pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom razdružilo nepremičnino, vpisano pri vl. št... k.o..., ki je v solasti predlagatelja do 1/2, nasprotnih udeležencev pa vsakega do 1/4 in sicer na tak način, da je celotno nepremičnino dodelilo v last in posest nasprotnima udeležencema, vsakemu do 1/2, katerima je naložilo, da morata predlagatelju plačati vrednost njegovega polovičnega deleža 4,446.608,00 SIT v roku 1 meseca s pripadajočimi zakonitimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje pa je s sodbo (pravilno bi moralo s sklepom) zavrnilo pritožbo nasprotnih udeležencev zoper sklep sodišča prve stopnje in le-tega potrdilo.

Nasprotna udeleženca sta zoper sklep o razdružitvi vložila revizijo tako osebno kot po pooblaščencu, pri čemer sta uveljavljala bistveno kršitev določb nepravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sklep spremeni ali razveljavi.

Odločitev ni pravilna, ker se nista strinjala z dodelitvijo celotne nepremičnine v njuno last, v objektu na sporni nepremičnini tudi ne stanujeta ter bi moralo sodišče, če že ni možna delitev v naravi, opraviti civilno delitev.

Državno tožilstvo Republike Slovenije pa je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba sklepa sodišč nižjih stopenj, pri čemer je uveljavljalo zmotno uporabo materialnega prava (člena 122 ZNP) in predlagalo, da naj se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V zahtevi opozarja, da revizija v takih postopkih ni dovoljena. Odločitev, da postaneta nasprotna udeleženca izključna solastnika sporne nepremičnine in da morata predlagatelju plačati vrednost njegovega polovičnega deleža, ni v skladu z določili 122. člena ZNP. Nasprotna udeleženca namreč nista predlagala, da bi postala izključna lastnika nepremičnine in se nista strinjala z izplačilom vrednosti predlagateljevega deleža. Njun delež je enak kot je delež predlagatelja in upravičen interes nasprotnih udeležencev, ki bi utemeljeval prevzem celotne nepremičnine, nižji sodišči sploh nista utemeljili. Načelo upravičenega interesa iz tretjega odstavka 122. člena ZNP pomeni pravico in ne dolžnost solastnika, da prevzame solastno stvar v svojo izključno last ter da izplača solastnike. Ker sodišče prve in druge stopnje pri odločanju nista upoštevali navedenih določb, sta materialno pravo zmotno uporabili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencem postopka, ki pa nanjo niso odgovorili (drugi odstavek 408. člena v zvezi s petim odstavkom 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, medtem ko revizija ni dovoljena.

K zahtevi za varstvo zakonitosti.

Postopek za delitev stvari v solastnini je predlagalen, v njem se urejajo dispozitivne pravice udeležencev postopka, pri odločanju pa je sodišče vezano na predloge udeležencev postopka in na materialnopravna določila iz XIII. poglavja zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki ureja postopek za delitev stvari v solastnini. Po teh določilih si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (prvi odstavek 122. člena ZNP). Če stvari ni mogoče razdeliti tako, da prejme vsak solastnik v naravi vrednost svojega solastninskega deleža, se ustrezna razlika poračuna v denarju (drugi odstavek 122. člena ZNP). Če pa kateri od solastnikov izkaže upravičen interes za pridobitev celotne stvari, mu sodišče proti izplačilu vrednosti deležev ostalih solastnikov dodeli celotno stvar, če je taka odločitev utemeljena glede na velikost deleža tega solastnika ali druge okoliščine (tretji odstavek 122. člena ZNP).

V tem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 122. člena ZNP celotno nepremičnino, ki je v naravi etažna hiša, dodelilo v izključno last nasprotnima udeležencema, ki sta solastnika vsak do 1/4, čeprav z dodelitvijo celotne nepremičnine nista soglašala, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo.

Taki odločitvi zahteva za varstvo zakonitosti tudi po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno očita materialnopravno zmotnost. Odločitvi nižjih sodišč sta materialnopravno zmotni zato, ker nista v skladu z uvodoma navedenimi načeli odločanja o delitvi solastnih stvari, predvsem pa nimata podlage v tretjem odstavku 122. člena ZNP. Namreč solastnik lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če s tem soglaša (kar se utemeljeno zaključuje na podlagi dikcije zakona, ki zahteva izkazani večji interes solastnika do stvari). Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost (kot dobesedno izvaja zahteva za varstvo zakonitosti). Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju s temeljnimi načeli stvarnega prava (o pridobitvi stvari v last).

Ker sodišči nižjih stopenj v tem primeru pri odločanju nista izhajali iz zgoraj obrazloženih načel delitvenega postopka, nista ugotovili in predvsem ne ocenili tistih dejanskih okoliščin, ki predstavljajo dejansko podlago za odločitev o delitvi solastne stvari po določbah 119. in naslednjih, predvsem pa 122. člena ZNP. Materialnopravno zmotni odločbi sodišč druge in prve stopnje je moralo vrhovno sodišče na utemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti razveljaviti po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postopek dopolniti. Tako bo moralo predvsem oceniti mnenje izvedenca gradbene stroke v celoti. To zaradi tega, da bo zanesljiv zaključek o tem, ali je obravnavana nepremičnina deljiva (pri čemer zgolj vprašanje kleti, ki ni nujna sestavina vsake stanovanjske enote, ne bo mogla predstavljati ovire za delitev sicer deljive stvari). Ker se je že v dosedanjem postopku postavljala dilema, ali bo potrebno odločiti na podlagi tretjega odstavka 122. člena ali 123. člena ZNP, bo potrebno ugotoviti vse tiste dejanske okoliščine, ki predstavljajo predpostavke za uporabo enega ali drugega od omenjenih predpisov. Kazalo pa bo zaslišati tudi udeležence postopka, da bodo njihova stališča, ki so potrebna za pravilno odločitev, povsem jasna.

K reviziji.

V reviziji pobijana odločba je bila izdana po pravilih nepravdnega postopka. Zakon o nepravdnem postopku določa v 34. členu, da revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Glede na tako splošno določilo zato zakon o nepravdnem postopku v drugem delu, ki ureja posebne postopke, določa v posameznih poglavjih, kdaj je revizija dovoljena. XIII. poglavje, ki ureja postopek za delitev stvari in skupnega premoženja, pa ne določa, da je revizija dovoljena. Zato za to poglavje velja določilo 34. člena splošnega dela, da revizija ni dovoljena. Glede na tako pravno stanje je moralo revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo nasprotnih udeležencev zavreči (četrti odstavek 400. v zvezi s 392. členom ZPP ter 37. členom ZNP).