Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotovil, kako intenzivno posttravmatsko stresno motnjo je tožnica v posledici nezgode utrpela. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi sicer dopolnila svojo trditveno podlago še z vidika posttravmatske stresne motnje, vendar so navedbe o njenih psihičnih težavah med zdravljenjem zelo splošne in brez kakršnihkoli dokazov, da je potrebovala zdravniško pomoč. Tožnica tudi, ko je bila zaslišana kot stranka, v zvezi s svojim psihičnim stanjem ni izpovedala nič določnega. Ker tožnica ni postavila niti ustrezne trditvene podlage in tudi ni predložila ustrezne zdravstvene dokumentacije, ki bi kazala na posttravmatsko stresno motnjo, je predlagani dokaz informativne narave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da sta dolžni tožnici solidarno plačati znesek 87,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2018 dalje od plačila, znesek 137,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2018 dalje do plačila in znesek 500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 37.169,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka I izreka sodbe) in odločilo, da tožnica in prva toženka sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v sodbi neutemeljeno opravičuje zavrnitev s strani tožnice predlaganega dokaza o postavitvi izvedenca medicinske stroke s področja psihiatrije, čemur je tožnica na naroku za glavno obravnavo ugovarjala. Predlog je bil argumentiran in tudi obrazložen, sodišče pa ga je zavrnilo kot nepotrebnega z argumentom, da tožnica ni poiskala nobene psihiatrične pomoči in da si je diagnozo posttravmatske stresne motnje postavila sama. Tako je sodišče samo podalo strokovno psihiatrično oceno, da tožnica te motnje ni utrpela, za kar pa nima ustreznega znanja. Zaradi tega je tožnici prisodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina je glede na ugotovljeno dejansko stanje močno prenizka. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi v pretežni meri oprlo na mnenje izvedenca. Ne drži, da bi upoštevalo tudi tožničino osebno izpoved, o čemer priča tudi dejstvo, da je samostojno ocenilo njeno duševno stanje. V zvezi z odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica vseskozi tretirana s protibolečinsko terapijo in da bi bile bolečine dosti hujše, če te terapije ne bi bilo. Upoštevalo tudi ni, da je bila tožnica podvržena posebnemu načinu biološkega zdravljenja s pomočjo lastne krvne plazme, zato je v oči prejemala terapijo s subkonjuktivalnimi injekcijami in so ji večkrat odvzeli kri. Večkrat, skoraj vsako uro si je morala aplicirati očesne kapljice, kar je bilo potrebno tudi po zaključku hospitalizacije, zato ne drži mnenje izvedenca, da je to trajalo najmanj do kontrolnega pregleda dne 24. 4. 2018. Še vedno obstaja potreba po umetnih solzah in vlažilnih gelih, saj njene oči po poškodbi ne proizvajajo zadosti solz. Še vedno jo oči občasno pečejo in bolečinsko stopnjo ocenjuje med 5-10. Če bi sodišče vse to ustrezno upoštevalo, bi ji iz tega naslova prisodilo celoten zahtevani znesek. Prav tako je bila tožnici prenizko prisojena tudi odškodnina za strah, ker se je tudi v tem delu sodišče v celoti 0prlo na mnenje izvedenca, čeprav je tožnica navajala, da je bila ob dogodku, ki je bil nepričakovan in dve uri ni ničesar videla, šokirana, ves čas pa jo je skrbelo za izid zdravljenja. Tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka, saj se je vid tožnici trajno poslabšal za 10 %, kar je tudi ob upoštevanju, da je imela že pred poškodbo nekoliko slabši vid, visoko poslabšanje. Tožnica pa ima težave tudi z bleščanjem. Tožnica mora za 100 % vid uporabljati očala, kar ji pred nezgodo ni bilo potrebno, zaradi česar dejansko trpi duševne bolečine in jih bo tudi v bodoče. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano materialno škodo, ki je nastala tožnici in bo nastajala tudi v bodoče, saj si bo morala do smrti vlažiti oči z umetnimi solzami in gelom, pri čemer je upoštevalo mnenje izvedenca, da bi bila tožnica upravičena do teh preparatov, če bi bila pri njej ugotovljena močno zmanjšana sekrecija solz, česar pa izvedenec ni ugotovil. Izvedenec ni pojasnil, ali je možno pri tožnici zaznati zmanjšano delovanje solznih kanalov in posledično pogost občutek suhih oči. Po prepričanju tožnice bi ji moralo sodišče iz tega naslova priznati vsaj 50 % povračilo stroškov, ki jih mora sedaj pokrivati sama. Sklicuje se na sodbo VS RS opr. št. II Ips 562/2007 z dne 9. 10. 2008, kjer je sodišče tožniku za podoben obseg posledic v okviru podobne poškodbe prisodilo odškodnino v višini 20 povprečnih plač in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 1166/2009 z dne 5. 8. 2009, kjer je bila tožniku, za sicer nekoliko višji obseg posledic prisojena veliko višja odškodnina iz naslova nepremoženjske škode. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici prisodi odškodnino v celotni vtoževani višini in priglašene stroške postopka, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne smiselno uveljavljane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotovil, kako intenzivno posttravmatsko stresno motnjo je tožnica v posledici nezgode utrpela. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi sicer dopolnila svojo trditveno podlago še z vidika posttravmatske stresne motnje, vendar so navedbe o njenih psihičnih težavah med zdravljenjem zelo splošne in brez kakršnihkoli dokazov, da je potrebovala zdravniško pomoč. Tožnica tudi, ko je bila zaslišana kot stranka, v zvezi s svojim psihičnim stanjem ni izpovedala nič določnega. Izpovedala je le o nevšečnostih med zdravljenjem, strahu, ki ga je pretrpela ob nezgodi in po nezgodi do končnega izida zdravljenja, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu, nevšečnosti pri zdravljenju in tudi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prav tako starša zaslišana kot priči, o njenem psihičnem stanju nista povedala nič drugega kot je izpovedala tožnica. Ker tožnica ni postavila niti ustrezne trditvene podlage in tudi ni predložila ustrezne zdravstvene dokumentacije, ki bi kazala na posttravmatsko stresno motnjo, je predlagani dokaz informativne narave. Predlagan je zgolj zato, da bi njegova izvedba dala podlago za postavitev ustreznih trditev, kar pa ni dovoljeno. Izvedba dokazov je namenjena dokazovanju predhodno zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

6. Tožnica je zoper toženki vložila tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v sporni višini 37.894,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Temelja odškodninske odgovornosti toženki nista prerekali, zato je sodišče prve stopnje kot priznane štelo tožničine navedbe, da je do poškodbe v delovni nezgodi dne 28. 1. 2018 prišlo medtem, ko je tožnica nameščala plastične pokrove na svinčene čepe novih akumulatorskih baterij, pri čemer je ena izmed baterij nenadoma eksplodirala, tako da je kislina iz baterije tožnici nenadzorovano brizgnila v oči. Prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano svojo civilno odgovornost za zavarovalno vsoto 50.000,00 EUR z odbitno franšizo v višini 250,00 EUR, je tožnici izplačala odškodnino v skupni vsoti 11.837,28 EUR in sicer 11.750,00 EUR na račun nepremoženjske škode in 87,28 EUR na račun premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) odločalo o zahtevku za povračilo nepremoženjske škode, o tožbenem zahtevku za povračilo premoženjske škode pa na podlagi 174. člena OZ.

7. Pri odmeri višine odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je upoštevalo objektivne ugotovitve izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke – področje oftalmologije A. A., dr. med., z dne 17. 9. 2021 in ustno dopolnitev mnenja na naroku za glavno obravnavo dne 25. 11. 2021, kot tudi navedbe in izpoved tožnice ter izpoved njenih staršev zaslišanih kot priči. 8. Tožnica je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.000,00 EUR. Sodišče ji je dosodilo znesek 6.000,00 EUR, pri čemer se je v točki 11 obrazložitve opredelilo do ugotovitve izvedenca v zvezi z jakostjo bolečin in nevšečnostmi med zdravljenjem, v točkah 12 in 13 do izpovedi tožnice in njenih staršev s tem v zvezi in ji kot pravično odškodnino prisodilo znesek 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo izpoved tožnice, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica vseskozi tretirana s protibolečinsko terapijo, prav tako je upoštevalo, da je tožnica sedemkrat prejela subkonjuktivalne injekcije, imela večkrat odvzem krvi zaradi proizvodnje avtolognega seruma in si je tudi po zaključku hospitalizacije do kontrolnega pregleda večkrat dnevno v oči aplicirala lokalno terapijo. Prav tako je upoštevalo izpoved tožnice o jakosti bolečin. Primerjalo jo je s podatki, ki jih je tekom zdravljenja podajala z oceno po VAS lestvici, v celoti pa je sprejelo tožničino subjektivno doživljanje bolečin neposredno po poškodbi in med prevozom v bolnišnico. Tožnica ni mogla opravljati osnovnih življenjskih aktivnosti tekom bolnišničnega zdravljenja, po odpustu je te aktivnosti lahko opravljala, ni pa mogla opravljati drugih vsakodnevnih aktivnosti, ki jih je lahko opravljala šele od kontrolnega pregleda 15. 3. 2018 dalje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo tožničine osebne izpovedi.

9. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova strahu dosodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR od vtoževanega zneska 3.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo tako njeno izpoved kot tudi mnenje izvedenca, saj je takoj po poškodbi s kislino doživela zelo intenziven primarni strah, ker je trpela močne pekoče bolečine v očeh in začasno ni videla. Kljub temu, da je zdravljenje potekalo dobro in brez zapletov, pa je tožnica doživljala tudi sekundarni strah v zvezi z izidom zdravljenja, ker je že v drugem tednu zdravljenja prišlo do postopnega izboljšanja njenega zdravstvenega stanja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek ustrezen in primeren, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Iz naslova odškodnine za nematerialno škodo zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo tako sedanje kot tudi tiste duševne bolečine, ki bodo izražene v bodoče in ji od vtoževanega zneska 16.000,00 EUR utemeljeno prisodilo 4.000,00 EUR. Upoštevalo je, da že pred poškodbo tožnica ni imela 100 % ostrine vida, kar izhaja iz izvida Medicine dela, prometa in športa B. z dne 13. 5. 2015, po poškodbi pa se ji je ostrina vida na obeh očeh poslabšala za 10 %. Prav tako je upoštevalo mnenje izvedenca, da v prihodnosti zaradi poškodbe ni pričakovati poslabšanja vida, da pa mora tožnica nositi očala, da se ji blešči ponoči in kadar dežuje. V zvezi s tožničinim občutkom suhih oči, je utemeljeno verjelo mnenju izvedenca, da k tem težavam zagotovo prispeva tudi tožničino obolenje ščitnice – hipertiroza, za katero se zdravi že od leta 2015, saj sta pri tej bolezni občutek suhih oči in motnje v kvaliteti ter količini solznega filma prisotna kar pri 85 % bolnikov in tako vzročne zveze med temi, s tožničine strani zatrjevanimi težavami, in poškodbo pri delu v zadostni verjetnosti ni potrdil, ker sta bila test sekrecije solz in test kvalitete solznega filma, ki ji ju je opravil ob pregledu, normalna. Normalni pa so bili tudi testi, ki jih je tožnica predhodno, v letu 2018, opravila pri dr. C. C. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s prenizko dosojenim zneskom odškodnine iz tega naslova, izvedenec pa je tudi pojasnil vzrok za tožničin občutek suhih oči. 11. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 12.000,00 EUR. Glede na to, da je bil tožnici s strani prve toženke že predhodno izplačan nesporni znesek odškodnine v višini 11.837,28 EUR, kar valorizirano na dan razsoje dne 25. 11. 2021 znaša 12.512,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici izplačana celotna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode.

12. Utemeljeno je zavrnilo tudi njen zahtevek za povračilo premoženjske škode v višini stroškov nakupa mazil in kapljic v obdobju 56 let, saj vzročna zveza med tožničino zatrjevano subjektivno potrebo po aplikaciji umetnih solz in gelov ter obravnavano poškodbo ni podana. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi ji moralo sodišče iz tega naslova priznati vsaj 50 % povračilo stroškov. Pravilno pa ji je priznalo stroške v višini nakupa sončnih in dioptrijskih očal ter stroškov nakupa mazil in kapljic v času zdravljenja.

13. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na primera, v katerih je sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo priznalo tožnikoma v višjih zneskih. V zadevi VS RS opr. št. II Ips 562/2007 z dne 9. 10. 2008 ne gre za poškodbo oči, ampak za poškodbo roke, v zadevi III Cp 1166/2009 z dne 5. 8. 2009 pa je tožnik oslepel na levo oko, zato tudi v tem primeru višina dosojene odškodnine ni primerljiva z obravnavanim primerom.

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo nepremoženjske škode v celoti in zahtevek za izplačilo premoženjske škode nad dosojenim zneskom, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.