Jedro

Za priznanje statusa civilnega invalida vojne kot civilne žrtve vojne je pomemben pogoj ozemlja RS, bodisi vezanost okvare na vojno na istem ozemlju. Glede na zakonsko ureditev je pomembno ozemlje sedanje RS, ne pa teritorij Kraljevine Jugoslavije kot nekdanje države, razen v primeru "pokritosti" sedanjega teritorija RS s takratnim delom ozemlja nekdanje države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Sekretariata za družbene dejavnosti Občine Ljubljana... z dne 18.11.1994, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema vsebino tožničine vloge: za cilje NOV je pričela delovati že kot mladinka leta 1941 v rojstnem kraju P. pri Ogulinu. Zaradi tega je bila aretirana ter odpeljana v zapor v V., kjer je bila zaprta do marca 1942. Tam so je pretepali in mučili, v zimskem času je morala ležati na tleh. Zaradi tega so se ji prve bolečine v sklepih pojavile že v zaporu. Tudi po prihodu iz zapora je aktivno sodelovala v NOB.

Vključila se je v medicinsko oskrbo ranjencev. Zaradi eksplozij v njeni neposredni bližini, ko je reševala ranjence, ima poškodovan sluh in težave z želodcem in živci. Po vojni se je zaradi revmatičnih težav začela v bolnišnici zdraviti že leta 1947. V Ljubljano se je preselila leta 1950 in se je tu poročila. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnica med vojno hrvaška državljanka in je bila zaradi vojne odpeljana v zapor V. (Republika Hrvaška). Sicer ima danes slovensko državljanstvo, vendar ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa civilnega invalida vojne, saj okvara njenega organizma ni nastala na ozemlju Republike Slovenije in se v tujini (Hrvaški) v zaporu ni nahajala zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije.

Tožnica v tožbi navaja, da leta 1941 Republika Hrvaška ni obstajala. Resnica je, da je bila zaradi vojne v Kraljevini Jugoslaviji odpeljana v zapor V.. Ker je sedanja Republika Slovenija bila sestavni del Kraljevine Jugoslavije, pomeni, da je bila odpeljana v zapor V. tudi zaradi vojne na teritoriju sedanje Slovenije. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo tožene stranke in ji prizna status invalida.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno dejansko stanje (kot ga ugotavlja v izpodbijani odločbi tožena stranka, sklicujoč se pri tem na navedbe vloge tožnice), pač pa tožnica uveljavlja drugačno razlago Zakona o civilnih invalidih vojne (Ur.l.RS, št. 56/92), kot je njegove določbe interpretirala tožena stranka. Po presoji sodišča je tožena stranka v zadevi pravilno odločila in navedla pravilne razloge.

Po določbi 1. odstavka 1. člena citiranega zakona je civilni invalid vojne državljan Republike Slovenije, ki je kot civilna žrtev vojne dobila na ozemlju Republike Slovenije najmanj 20 % okvaro organizma. 2. odstavek iste zakonite določbe pa kot civilnega invalida vojne opredeljuje tistega državljana Republike Slovenije, ki je kot civilna žrtev vojne dobil najmanj 20 % okvaro organizma v tujini, kjer je bil zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije v zaporu in podobno. Iz takšne zakonske ureditve je razvidno, da je v obeh primerih za priznanje statusa civilnega invalida vojne kot civilne žrtve vojne pomemben tudi pogoj ozemlja Republike Slovenije (bodisi vezanost okvare organizma na ozemlje Republike Slovenije, bodisi vezanost okvare na vojno na istem ozemlju). Vendar izpolnjenost tega pogoja po presoji sodišča ni mogoče uveljavljati z razlago, kot jo navaja v tožbenih ugovorih tožnica. Glede na zakonsko ureditev je pomembno ozemlje sedanje Republike Slovenije ne pa teritorij Kraljevine Jugoslavije kot nekdanje države. Samo v primeru "pokritosti" sedanjega teritorija Republike Slovenije s takratnim delom ozemlja nekdanje države bi po presoji sodišča tožnica izpolnjevala navedeni a sporni pogoj. Ker navedena zakonska ureditev ne dopušča širše razlage, ugovori tožnice nimajo podlage. Izpodbijana odločba tožene stranke je zato zakonita.

Glede na navedeno je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97). Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).