Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo zastaranje rentnega zahtevka zaradi izgube na zaslužku pretrgano z vložitvijo tožbe na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Do pretrganja zastaranja bi prišlo pri nepravi spremembi tožbe, torej v primeru, če bi tožnica že v tožbi specificiran zahtevek za posamezno obliko škode med postopkom zvišala, bodisi zaradi poteka časa ali prilagoditve izvedeniškemu mnenju. Takrat s povečanjem ne bi zahtevala nič novega, poleg že obstoječega, temveč le izpolnitev obveznosti v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi v višjem znesku. V obravnavani zadevi pa je tožnica spremenila tožbo in postavila dodaten samostojen zahtevek na račun premoženjske škode ter zanj podala nove trditve. Stališče sodišča prve stopnje, da zastaralni rok teče od spremenjene tožbe, je zato pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka glede stroškovne odločitve tako spremeni, da se znesek 7.504,10 EUR zniža na 5.644,81 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti 2.058,38 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo denarne rente v višini 2.500 EUR od vložitve tožbe dalje, z zapadlostjo vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da je toženki dolžna povrniti 7.504,10 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo, tako da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika. Uveljavlja procesno kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni opravilo posebnega poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo za zahtevek po spremenjeni tožbi in ni pojasnilo, zakaj je štelo pripravljalni vlogi s 5. 4. 2018 in 18. 9. 2018 za prepozni. Sodišče tudi ni izvajalo nobenih dokazov za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev po spremenjenem zahtevku ter tožnice ni zaslišalo. Če je štelo nekatere navedbe za nejasne, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP. Sodišče je zmotno odločilo o zastaranju, ker ni upoštevalo, da je pretrgano z vložitvijo tožbe zaradi nastale nepremoženjske škode (II Cp 510/2019). Posledično je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Odločba ZPIZ z 28. 10. 2014 je bila izdana zaradi obravnavanega škodnega dogodka in temelji na strokovnem mnenju državnega organa. Do njene izdaje je tožnica lahko sodelovala na trgu dela, zaradi ugotovljene invalidnosti pa tega ne more več. Zaradi citirane odločbe je torej popolnoma nezmožna za delo in pridobivanje najmanj povprečne mesečne plače v višini 1.041 EUR, česar ob sklenitvi sodne poravnave ni bilo mogoče pričakovati. Tožnica je bila aktivno prisotna na trgu dela do 28. 10. 2014, nazadnje je za polovični delovni čas delala v letu 2011. Zgolj njeno vodenje v evidenci brezposelnih oseb o njeni delovni (ne)zmožnosti ne pove ničesar. Izvedenec A. A. v svojem mnenju ni mogel zaznati vseh psihiatričnih, psiholoških in ortopedskih implikacij, ki so se v sunku pojavile v obdobju približno treh let pred vložitvijo tožbe. Predvsem to velja za novo depresivno simptomatiko, ki jo je ugotovila B. B. Da je tožničino stanje slabše kot v letu 1997, izhaja tudi iz mnenja C. C. Napačna je ugotovitev, da preostala zavarovalna vsota znaša le 6.878,32 EUR, saj velja zavarovalna vsota po pogodbi med povzročiteljem in zavarovalnico, pri kateri je bilo zavarovano povzročiteljevo vozilo. Ta vsota je 23. 9. 2016 znašala še 580.564,31 EUR. Sodišče je napačno odmerilo pravdne stroške, ker ni upoštevalo vrednosti spora 113.000 EUR. Glede zahtevka po plačilu denarne rente bi moralo uporabiti Odvetniško tarifo, toženki pa ne bi smelo priznati stroškov za postopek na drugi stopnji po sodbi s 14. 12 2015. Odmere se ne da preizkusiti. Z odločitvijo sodišča je bilo nesorazmerno poseženo v pravico tožnice do enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva. Ker razpravljajoča sodnica ignorira njene trditve in dokaze, naj se v primeru ponovnega sojenja zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v obravnavani zadevi s tožbo, vloženo 19. 9. 2014, uveljavljala plačilo nove nepremoženjske škode, ki ni bila zajeta v izvensodni poravnavi z 9. 1. 19991, s katero sta stranki uredili medsebojna razmerja po prometni nezgodi 7. 1. 1996. Z vlogo z 11. 7. 2014 je tožbeni zahtevek razširila na plačilo denarne rente za bodočo premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku in bodoče stroške zaradi trajno povečanih potreb in uničenih možnosti za razvoj in napredovanje. Sodišče prve stopnje je o nepremoženjski škodi že odločilo z delno sodbo s 3. 10. 2018, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo2. Predmet odločanja z izpodbijano sodbo je torej omejen na zahtevek za plačilo denarne rente zaradi nastale premoženjske škode, zato se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih trditev glede nove nepremoženjske škode, ki je izvedenci ob sklenitvi izvensodne poravnave niso mogli predvideti3. 6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo procesne kršitve, ker v zvezi z dodatno postavljenim rentnim zahtevkom ni razpisalo poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo, saj tega ni bilo dolžno. Ker ZPP omogoča, da tožnica spremeni tožbo do konca glavne obravnave, morata imeti stranki možnost, da se glede novih dejstev in dokazov, ki spremembo utemeljujejo, tudi opredelita. Tožnica je to možnost imela že v sami vlogi z 11. 7. 2017 ter po prejemu odgovora na spremembo tožbe, ki ga je prejela 17. 10. 2017. Po tem datumu je tožnica vložila še vloge s 26. 1. 2018, 30. 1. 2018 in 4. 4. 2018 in vse trditve v teh vlogah je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo. Kot prepozne pa je utemeljeno štelo trditve v vlogi z 18. 9. 2018, saj je bila glede njih zaradi izteka roka za podajo pripomb na izvedeniško mnenje prekludirana4, prav tako za pravočasnost vloge niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. a člena ZPP. Ta namreč strankam dopušča vlaganje pripravljalnih vlog po pripravljalnem naroku brez poziva sodišča le, če so te poslane dovolj zgodaj, da jih je mogoče nasprotni stranki pravočasno vročiti pred narokom, da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja njegova preložitev ne bo potrebna. Vloga, vložena en dan pred narokom, tega nedvomno ne omogoča. Sicer pa tožnica v pritožbi ne pojasni, katera so tista pravno relevantna dejstva glede rentnega zahtevka, ki jih sodišče iz omenjene vloge ni upoštevalo, pa bi jih moralo, in zakaj jih je lahko zatrjevala šele v tej fazi postopka, ter zakaj k vlogi predloženih dokazov ni mogla predložiti že s prejšnjimi vlogami. Zgolj s pavšalnim sklicevanjem na kršitev pravice do izjave, pri čemer ni jasno, glede katerih dejstev je bila tožnici pravica onemogočena, v pritožbenem postopku ne more uspeti.

7. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je sodišče narok v zvezi z obravnavanjem rentnega zahtevka razpisalo šele 12. 10. 2020, saj iz zapisnika z naroka 19. 9. 2018 izhaja, da je sodišče že takrat dovolilo spremembo tožbe in tudi posamične dokaze glede tega dela zahtevka, obe stranki pa sta se do rentnega zahtevka opredeljevali. Tožnica za možnost obravnavanja pred sodiščem torej ni bila prikrajšana.

8. Sodišče tožbenega zahtevka ni zavrnilo zaradi nesklepčnosti, temveč ga je vsebinsko obravnavalo, pri čemer je iz delno nejasnih navedb tožnice samo izluščilo bistvo trditvene podlage glede odločbe ZPIZ in se do nje obširno opredelilo. Pritožnica ne trdi, da bi sodišče zahtevek zavrnilo zaradi napačne interpretacije njenih tožbenih trditev, zato se neutemeljeno sklicuje na opustitev materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP). Tega glede na konkretiziran odgovor tožene stranke na dodatno postavljeni zahtevek, v katerem je podrobno opozorila na pomanjkljivosti spremenjene tožbe5, tudi ni bilo dolžno dodatno izvesti.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo zastaranje rentnega zahtevka zaradi izgube na zaslužku pretrgano z vložitvijo tožbe na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Do pretrganja zastaranja bi prišlo pri nepravi spremembi tožbe, torej v primeru, če bi tožnica že v tožbi specificiran zahtevek za posamezno obliko škode med postopkom zvišala, bodisi zaradi poteka časa ali prilagoditve izvedeniškemu mnenju. Takrat s povečanjem ne bi zahtevala nič novega, poleg že obstoječega, temveč le izpolnitev obveznosti v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi v višjem znesku. V obravnavani zadevi pa je tožnica spremenila tožbo in postavila dodaten samostojen zahtevek na račun premoženjske škode ter zanj podala nove trditve. Stališče sodišča prve stopnje, da zastaralni rok teče od spremenjene tožbe, je zato pravilno6. 10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila odločba ZPIZ z 28. 10 2014 izdana zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnica pričela urejati status invalidnosti zaradi uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja že v letu 2007 ter ji je bila z odločbo ZPIZ s 5. 1. 2008 priznana pravica do invalidnine za 5. stopnjo telesne okvare kot posledice poškodbe izven dela. Že takrat je invalidska komisija I. stopnje v svojem izvedeniškem mnenju ugotovila 60 % skupne telesne okvare7 ter zapisala, da je tožničina delazmožnost omejena na intelektualno in motorično nezahtevna, rutinska dela, ki jih opravlja pretežno sede, predvsem z desnico, levica pa je zgolj za soročno pomoč. Ocenjeno je bilo, da za delo natakarice ni sposobna, niti to ni bila ob nastopu tega dela. Na predlog lečeče zdravnice je bila 16. 11. 2011 podana ponovna ocena telesne okvare, ki pa je bila z odločbo ZPIZ z 29. 2 2012 zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da je stopnja invalidnosti (60 %) nespremenjena. Tožničina osebna zdravnica je nato 4. 2. 2014 tretjič podala predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, v tem postopku pa je po vloženi reviziji tožnica bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Iz izvedeniškega mnenja invalidske komisije II. stopnje8 ob tem izhaja, da pri tožnici ni mogoče razbrati nove telesne okvare kot posledice poškodbe izven dela in ta še vedno znaša skupno 60 %, so pa pri njej nastopile bolezenske spremembe, zaradi katerih za delo ni več zmožna. Podrobneje se je o tem izrekel v tem postopku postavljeni izvedenec psihiater kot član Komisije za fakultetna izvedenska mnenja D. D., ki je prepričljivo pojasnil, da te spremembe izvirajo iz ponavljajoče se depresivne motnje, ki pa ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Zaključek sodišča prve stopnje, da razlog za tožničino razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, torej kot nesposobne za pridobitno delo, ni v poslabšanju posledic zdravstvenega stanja po prometni nezgodi, je torej pravilen in so nasprotne pritožbene navedbe, ki izdajo odločbe pripisujejo novi škodi kot posledici prometne nezgode, neutemeljene.

11. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral, tudi če bi bila tožničina popolna nesposobnost za delo v celoti posledica prometne nezgode. Tožnica je zahtevek za plačilo denarne rente postavila 11. 7. 2017, zato je za presojo ugovora odločilno, ali se je svoje delovne nezmožnosti zavedala oziroma bi se je lahko zavedala pred 11. 7. 2014. Ni torej bistveno, kdaj je tožnica prejela odločbo ZPIZ, ki to dejstvo formalno ugotavlja, saj je njena izdaja pogojena s predlogom vlagatelja. Odločba ZPIZ zato ni vzrok za tožničino delovno nezmožnost, temveč njena posledica in na tek zastaralnega roka ne vpliva. Ob tem ni mogoče pritrditi tožničinemu vztrajanju, da je ta odločba ključna, ker tožnica prav zaradi njene izdaje ne more več sodelovati na trgu dela. Tožnica namreč že prej ni bila zaposlena, kljub temu, da bi lahko formalno opravljala določena dela, in je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, torej ji odločba ni ničesar odvzela, ampak je le uredila njen zaposlitveni in invalidski status.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica po zamenjavi šole izobraževanje verjetno končala v letu 2002, že takrat pa je vedela, da ni sposobna ne za poklic medicinske sestre ne trgovke, prav tako ne more opravljati motorično ali intelektualno zahtevnejših del. Nekaj časa je delala v svojem lokalu (do konca leta 2005), nato pa le še krajša obdobja kot natakarica (v letu 2006) in kot administrativna pomoč (po lastnih navedbah v letu 2010). Skupaj je tožnica dosegla 3 leta, 5 mesecev in 20 dni zavarovalne dobe, ostali čas pa ni bila zaposlena. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici že pred 11. 7. 2014 nedvomno znano, da zaradi svojih zdravstvenih težav za delo ni sposobna. Nenazadnje je to razvidno tudi iz predlogov, da bi ji bila priznana višja stopnja telesne okvare in višja kategorija invalidnosti, ki jih je na njeno pobudo vložila osebna zdravnica9, pri čemer iz zadnjega predloga s 4. 2. 201410 izhaja stališče predlagateljice, da tožnica ni pridobitno sposobna. Do vložitve zahtevka za plačilo denarne rente zaradi izgube na zaslužku (11. 7. 2017) je torej nedvomno že iztekel triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, s tem pa je prenehala tožničina pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ).

13. Tožnica je plačilo denarne rente zahtevala tudi za pavšalno navedene izdatke zaradi "trajno povečanih potreb in uničenih možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje", a razlogov sodišča prve stopnje v tem delu (38. do 54. točka sodbe) vsebinsko ne izpodbija.

14. Sodišče je pravdne stroške pravilno odmerilo po v času vložitve tožbe veljavni Odvetniški tarifi, upoštevajoč vrednost spornega predmeta v posamezni fazi postopka. Tako je toženki priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji od skupne vrednosti spora 263.000 EUR, nagrado za narok v prvem postopku od vrednosti spora 113.000 EUR, nagrado za narok v ponovljenem postopku od vrednosti spora 250.000 EUR in enkratno nagrado za postopek na drugi stopnji (vložitev odgovora na pritožbo) od vrednosti spora 113.000 EUR. V zvezi z zadnjo postavko pritožnica utemeljeno opozarja, da toženki ne gre nagrada za postopek pred sodiščem druge stopnje za odgovor na pritožbo zoper sodbo III P 2199/2014, saj je bila tožnica s pritožbo uspešna. V tem delu je pritožbeno sodišče zato njeni pritožbi ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je znesek dosojenih stroškov znižalo na 5.644,81 EUR11. 15. Ker je sodišče prve stopnje po povedanem tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, pri čemer ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ne da bi se opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbi zoper stroškovno odločitev pa je delno ugodilo ter dosojene stroške znižalo, kot je razvidno iz prejšnje točke obrazložitve.

16. Tožnica, ki s pritožbo (z izjemo stroškovne odločitve) ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP), in sicer nagrado za postopek na drugi stopnji v višini 1.667,20 EUR ter materialne stroške v višini 20 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 2.058,38 EUR.

1 Tožnica je po tej poravnavi prejela v izplačilo odškodnino v višini 250.000 DEM in 800.000 SIT. 2 Odločba je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 681/2019 s 30. 8. 2019. 3 Gre za pritožbene navedbe, katera nepremoženjska škoda v obliki telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila takrat znana ali predvidljiva in katerih posledic na tem področju ni bilo mogoče zaznati. 4 O pravilnosti te odločitve glede zahtevka za nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče že odločilo v 8. točki sodbe II Cp 881/2019. 5 Pripravljalna vloga toženke z 9. 10. 2017, listovna številka 194 spisa. 6 Tožnica se v pritožbi sklicuje na drugačno odločbo VSL II Cp 510/2019, ki pa je ne predloži in ni dostopna v bazi sodne prakse, zato primerljivosti položajev glede pretrganja zastaranja ni mogoče preveriti. Pritožbeno sodišče na posamično odločbo sodišča druge stopnje (ki ne predstavlja ustaljene sodne prakse) tudi ni vezano. 7 Zaradi poškodbe izven dela ji je bila priznana 50 % okvara zaradi delne ohromelosti ene strani telesa in 40 % okvara zaradi popoškodbene epilepsije, skupni odstotek invalidnosti je 60 % (priloga A 112). 8 Priloga A 23. 9 Tožnica je na naroku 30. 11. 2015 prepričljivo navedla, da je prosila osebno zdravnico, naj poda ponoven predlog za oceno invalidnosti. 10 Priloga A 98. 11 Ta znesek zajema nagrado za postopek na prvi stopnji (1.857,70 EUR), nagrado za narok (1.128 EUR), nagrado za narok v ponovljenem postopku (1.621,20 EUR), materialne stroške v postopku na prvi stopnji (20 EUR), vse povečano za 22 % DDV.