Jedro

Ne ZUP ne ZGO-1 ne določata, da je zoper odločbo ministrstva, s katero je to zavrnilo zahtevo za uporabo izrednih pravnih sredstev, dovoljena posebna pritožba.

Predloga za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in za izrek odločbe za nično je toženka zavrnila, ker tožnik ni navedel zakonskih razlogov za uporabo teh izrednih pravnih sredstev. Tej ugotovitvi tožnik v tožbi ne ugovarja, iz njegove vloge, ki se nahaja v upravnih spisih, pa je razvidno, da je to pravno sredstvo utemeljeval s sklicevanjem na določbe ZUP, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo to vloženo. Zato sodišče pojasnjuje, da je tako trditveno kot dokazno breme za utemeljitev teh predlogov na tožniku, zgolj golo sklicevanje na zakonske določbe pa tem zahtevam ne zadosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka v zvezi s svojo odločbo št. 35108-545/2013-2-00641116 z dne 28. 2. 2014 zavrgla tožnikovo pritožbo (1. točka izreka), predlog za obnovo postopka (2. točka izreka) in predlog za izredno razveljavitev odločbe (4. točka izreka), zavrnila pa predloga za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (3. točka izreka) ter za izrek odločbe za nično (5. točka izreka). S 6. točko izreka je zavrnila tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi odločbe navaja, da je z odločbo št. 35108-545/2013-2-00641116 z dne 28. 2. 2014 odločila o zahtevi tožnika in A.A. za odpravo po nadzorstveni pravici in izredno razveljavitev odločbe z dne 15. 5. 2013, s katero je Upravna enota Grosuplje zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnih in enostavnih objektov ter vzdrževanje objektov. Tožnik je kljub temu, da je bil v pravnem pouku poučen, da je zoper to odločbo dovoljen upravni spor, vložil pritožbo, zato jo je bilo treba zavreči. V zvezi s predlogom za obnovo postopka navaja, da tožnik ni navajal novih dokazov, njegove navedba, da je obnova obstoječih objektov skladna z zazidalnim načrtom, pa ne predstavlja obnovitvenega razloga. Prav tako tožnik ni ustrezno utemeljil predloga za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, niti ni navedel, kateri materialni predpis naj bi bil z izpodbijano odločbo kršen. Glede predloga za izredno razveljavitev odločbe ugotavlja, da tožnik ni upravičena oseba za uveljavljanje tega izrednega pravnega sredstva. V zvezi s predlogom za izrek odločbe za nično navaja, da tožnik ni navedel nobenega izmed ničnostnih razlogov po določbah prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), niti razloga za ničnost ni ugotovila toženka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri zahteva ugotovitev, da je bilo nezakonito poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine ter med drugim zahteva odpravo izpodbijanega akta. Navaja, da bi sodišče moralo prekiniti postopek, ker se po njegovem mnenju predhodno vprašanje nanaša na obstoj kaznivega dejanja Upravne enote Grosuplje (...,) in Ministrstva za infrastrukturo in prostor (...,). Zahteva tudi povrnitev škode v znesku 62.000,00 EUR. Toženki očita kršitve 7., 8., 9. in 260. člena ZUP ter pasivnost na njegova opozorila glede nelegalne gradnje stanovanj in poslovnih prostorov v naselju Sončni dvori. Sodišču predlaga, naj ravna v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in Ustave RS, ki jih tudi povzema.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnik zahteva sodno varstvo zaradi zatrjevanega posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodišče pojasnjuje, da je tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 dopustna, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekovo pravico storjen z dejanjem. Kot že rečeno, je pogoj za sodno varstvo v upravnem sporu na tej podlagi, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pojem „drugo sodno varstvo“ pomeni bodisi sodno varstvo po ZUS-1, kar bi lahko bila tožba zoper izdani upravni akt ali tožba zaradi molka organa, bodisi sodno varstvo pred drugim sodiščem. Tožnik z obravnavano tožbo predlaga tudi odpravo izpodbijane odločbe, kar pomeni, da ima v zvezi z očitanimi kršitvami sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo obravnavalo kot zahtevo za preizkus zakonitosti upravnega akta (2. člen ZUS-1) in ne po 4. členu ZUS-1. Po določbi tretjega odstavka 13. člena ZUP je v primeru, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, pritožba dovoljena samo, če tako določa zakon. Ne ZUP ne ZGO-1 ne določata, da je zoper odločbo ministrstva, s katero je to zavrnilo zahtevo za uporabo izrednih pravnih sredstev, dovoljena posebna pritožba. Tožnik je bil v pravnem pouku odločbe št. 35108-545/2013-2-00641116 z dne 28. 2. 2014 poučen, da lahko zoper to odločbo sproži upravni spor (ne pa vloži pritožbo), zato je po presoji sodišča pravilna toženkina odločitev, da je pritožbo zavrgla kot nedovoljeno.

Odločitev o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka temelji na ugotovitvi, da iz predloga ni mogoče razbrati nobenega obnovitvenega razloga. Na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP organ predlog za obnovo postopka zavrže, če okoliščina, na katero se opira, ni verjetno izkazana. Ker tožnik v tožbi temu ne ugovarja, to pomeni, da je pravilna tudi odločitev o zavrženju tega predloga. Sodišče pripominja, da je predmet presoje v tem postopku odločitev o predlogu za obnovo postopka, s katerim je bilo odločeno o izrednih pravnih sredstvih v zvezi z nameravano gradnjo, zato na odločitev v tem postopku ne vplivajo tožnikove navedbe, ki se nanašajo na samo gradnjo.

Predloga za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in za izrek odločbe za nično je toženka zavrnila, ker tožnik ni navedel zakonskih razlogov za uporabo teh izrednih pravnih sredstev. Tudi tej ugotovitvi tožnik v tožbi ne ugovarja, iz njegove vloge, ki se nahaja v upravnih spisih, pa je razvidno, da je to pravno sredstvo utemeljeval s sklicevanjem na določbe ZUP, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo to vloženo. Zato sodišče pojasnjuje, da je tako trditveno kot dokazno breme za utemeljitev teh predlogov na tožniku, zgolj golo sklicevanje na zakonske določbe pa tem zahtevam ne zadosti.

Izredna razveljavitev po 278. členu ZUP je izredno pravno sredstvo, ki se po soglasnih stališčih literature (prim. Androjna - Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 590, in Štucin v: Breznik in ostali, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 882) in sodne prakse (npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS št. U 628/92 z dne 21. 7. 1993 in U 1389/94 z dne 11. 12. 1996) lahko uporabi le po uradni dolžnosti, saj je izredna razveljavitev mogoča samo zaradi varstva javnega interesa (kar neposredno izhaja iz besedila prvega odstavka 278. člena ZUP). Ker iz teh stališč izhaja še, da se vloga stranke za uporabo tega izrednega pravnega sredstva lahko šteje le kot opozorilo oziroma pobuda pristojnemu organu, ki pa je ni treba vsebinsko obravnavati, to pomeni, da je toženka tožnikov predlog za izredno razveljavitev odločbe pravilno zavrgla.

V zvezi s tožbenimi navedbami o razlogih za prekinitev postopka sodišče pojasnjuje, da iz njih niti ni jasno, na katero vprašanje se nanašajo, niti v čem so podani znaki kaznivega dejanja. Obstoj morebitnih kršitev pri izdaji spornega akta namreč sam po sebi ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja, ampak okoliščino, zaradi katere je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu.

Ker za odločitev v zadevi ostale tožbene navedbe niso relevantne (med drugim v zvezi z gradnjo v naselju Sončni dvori), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.