Jedro

Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženca. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je potrebno njegovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v I. točki izreka izpodbijana sodba razveljavi in tožba zavrže. V II. točki pa se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 5. 11. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 in odločilo, da je toženec dolžan tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 137,49 EUR od dneva zapadlosti posameznega zneska, to je vsakega prvega za pretekli mesec od 1. 6. 2012 do plačila in sicer v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče neutemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi z dne 5. 11. 2012 in z dne 27. 8. 2012, saj tožnik za odpravo izpodbijanih odločb ni izkazal pravnega interesa. Ravno zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 odprava odločb ni potrebna. Toženec je izpodbijani odločbi, kot odločbo z dne 24. 6. 2013, izdal zaradi napotkov Ustavnega sodišča Republike Slovenije, naj vsem uživalcem, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz I. in II. točke izreka navedene odločbe, brez odlašanja izda nove odločbe. S tem, ko je Ustavno sodišče RS razširilo učinek svoje odločitve na vse odločbe, izdane na podlagi razveljavljenih določb 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF) je že samo v celoti saniralo posledice, ki so jih imele odločbe, izdane na podlagi 143. člena zakona. Kar se tiče same višine pokojnine, izplačilo razlik pa je kasneje uredil zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). Ta zakon velja za vse uživalce pokojnin, tudi za tiste, ki so uveljavili sodno varstvo. Zato bi ga prvostopno sodišče v konkretnem primeru moralo uporabiti. Toženec je z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 lahko zgolj ugotovil višino pokojnine, ki se posamezniku izplačuje od objave odločbe Ustavnega sodišča RS. Višina pokojnine, kakršna je tem uživalcem pripadala pred uveljavitvijo ZUJF, pa je bila ponovno vzpostavljena že s samo odločbo Ustavnega sodišča RS. To je toženec upošteval tako, da je vsem upravičencem že aprila 2013 izplačal pokojnino v višini iz maja 2012 (skupaj z uskladitvijo od 1. 1. 2013 dalje), skupaj z razliko v izplačilu nastalo v času od objave odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije do 31. 3. 2013. Izpodbijane odločbe so tako že z odločbo Ustavnega sodišča izgubile kakršenkoli učinek. Pravno razmerje med strankama, ki je izviralo iz določbe razveljavljenega 143. člena ZUJF, je bilo tako urejeno že s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013. Po mnenju toženca tožnik nima pravnega interesa za odpravo izpodbijanih odločb, saj je bilo sporno razmerje pravnomočno urejeno z odločbo z dne 24. 6. 2013. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da ima toženec pravico do izplačila zakonskih zamudnih obresti. Razen tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navajalo, da je toženec odškodninsko odgovoren zaradi nezmožnosti uporabe nezakonito odvzete starostne pokojnine po določbi prvega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in 196. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) ter prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ker je izrek sodbe v obrestnem delu nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, toženec izpodbija sodbo poleg iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, tudi iz pritožbenega razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Prvostopno sodišče je namreč tožniku priznalo zakonske zamudne obresti na podlagi zamude, v obrazložitvi pa navaja, da je toženec odškodninsko odgovoren in da je z izdajo izpodbijanih odločb ravnal protipravno. Meni, da toženec ni ravnal protipravno, saj je bil dolžan izvajati zakon, to je ZUJF. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v obrestnem delu sodbe napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti določbe ZOPRZUJF, ki zamudnih obresti ne priznava. Na podoben način je nominalizen zakonodajalec določil tudi v prvem členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06, v nadaljevanju ZPIZVZ-A). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prišlo do procesne kršitve, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v I. točki izreka ter glede dosojenih zamudnih obresti do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba glede zamudnih obresti nima razlogov oziroma so v nasprotju z obrazložitvijo, glede dosojenih zamudnih obresti pa tudi ni pravilno uporabljeno materialno pravo.

Na podlagi ZUJF je prišlo do protiustavnega posega v pokojninske dajatve določenim uživalcem pokojnin zaradi tako imenovane negativne uskladitve s 1. 6. 2012. Vendar pa je bil v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013, ki je razveljavila drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF-a sprejet ZOPRZUJF. Na podlagi ZOPRZUJF-a so bile vsem prizadetim uživalcem 24. 6. 2013 izdane nove odločbe, s katerimi so bile odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj, za naprej pa vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred posegom v pokojnine meseca junija 2012. Že ob izplačilu junijskih pokojninskih dajatev v letu 2013 je bilo poračunanih 20 % pripadajočega zneska razlike, preostalih 80 % pa za mesec maj 2014. Toženec je tudi tožniku po odločitvi Ustavnega sodišča in ob upoštevanju ZOPRZUJF 24. 6. 2013 izdal odločbo, tožnik se zoper njo ni pritožil in je postala pravnomočna. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo tako, po stališču pritožbenega sodišča, pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz citirane odločbe toženca z dne 24. 6. 2013. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb toženca z dne 5. 11. 2012 in z dne 27. 8. 2012, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženec ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to na tožnikove pravice ne bi v ničemer vplivalo. Toženec je s pravnomočno odločbo odločil tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in razliko v celoti tudi že izplačal. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre za pomanjkanje pravnega interesa, saj je ta podan, če ima stranka neko pravno korist v sporu in je brez tega ne bi mogla doseči. Obstoj pravnega interesa mora biti podan ves čas postopka odločanja pred sodiščem. Interes stranke je obstajal ob vložitvi tožbe, je pa pozneje odpadel. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje s svojim odločanjem dne 12. 12. 2014 moralo to upoštevati in v skladu z 274. členom ZPP tožbo zavreči. Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče v celoti odpravi izpodbijani odločbi in samo odloči o stvari na naroku za glavno obravnavo dne 12. 12. 2014 (list. št. 13) pa je uveljavljal še priznanje zakonitih zamudnih obresti od znižanih prepozno plačanih zneskov pokojnine od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Hkrati je izrecno navedel, da ne zahteva povrnitve glavnice. Zakonodajalec je vprašanje zamudnih obresti z ZOPRZUJF rešil na ta način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti. Kot pravilno navaja v pritožbi toženec, je na podoben način nominalizen zakonodajalec določil tudi v 1. členu ZPIZVZ-A. Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

Pritožbeno sodišče v zvezi z obrazloženim poudarja, da gre v obravnavanem primeru za povsem enako pravno stanje in da je zato tudi v konkretnem primeru potrebno odločiti enako, ne pa tako kot je odločilo sodišče prve stopnje in zavzelo (zmotno) pravno stališče, da ni mogoče upoštevati določil ZOPRZUJF in da je tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti.

Odločitev o priznanih zamudnih obresti glede na navedeno, ne temelji zgolj na nepravilni uporabi materialnega prava, ampak so razlogi tudi v nasprotju z odločitvijo. Ker zamudne obresti predstavljajo sankcijo za nepravočasno izpolnitev denarne obveznosti, sodišče prve stopnje brez podlage utemeljuje priznanje zamudnih obresti na določbi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na odškodnino in odškodninsko odgovornost zavoda, česar tožnik niti ni uveljavljal in zatrjeval obstoja elementov odškodninske odgovornosti. Za priznanje zakonskih zamudnih obresti pa tudi ni podlage v 378. členu OZ, saj je vprašanje posledic zamude posebej urejeno v 277. člena ZPIZ-1 in bi edino ta določba lahko bila uporabljena, če bi šlo za stanje določeno v citirani določbi. Takšno stanje pa ni podano. Za uporabo določb ZPIZ-2 pa sploh ni podlage, saj se je postopek v obravnavanem primeru začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi na podlagi 351. člena ZPP ugodilo in ker tožnik več ne izkazuje pravne koristi (prvi odstavek 274. člena ZPP) I. točko izreka razveljavilo in tožbo zavrglo, II. točko izreka pa na podlagi pete oziroma šeste alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.