Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev izvedenk medicinske stroke, da bi bilo zdravljenje tožnika bistveno krajše, če bi sledil predlaganemu zdravljenju specialista travmatologa. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v svojem mnenju navedla, da bi bilo zdravljenje tožnika predvidoma krajše vsaj za dve leti, v kolikor bi se pred tem odločil za popolno zatrditev desnega zapestja, kar je predlagal specialist travmatolog pri pregledu 19. 10. 2011. Iz mnenja izhaja, da tožnik nadaljnjim operacijam ni bil več naklonjen, zatrditev desnega zapestja pa je bila narejena šele 4. 11. 2013. Sodišče prve stopnje bi se moralo do navedenega opredeliti, saj (daljše) zdravljenje lahko vpliva na pretrpljene telesne bolečine in strah ter na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Raziskati bi tudi moralo, zakaj je tožnik zavračal predlagani način zdravljenja. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbam tožeče, prvotožene in drugotožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati 28.555,76 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 28.552,00 EUR od 5. 7. 2011 do plačila in od zneska 3,76 EUR od 13. 3. 2009 do plačila, drugotožena stranka pa še znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2011 do plačila ter prvotožena stranka še zakonske zamudne obresti od zneska 28.552,00 EUR od 8. 4. 2010 do 4. 7. 2011 (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar zahteva tožnik več in drugače: zoper prvotoženo stranko plačilo zneska 79.448,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2008 do plačila, plačilo obresti od zneska 28.552,00 EUR od 7. 11. 2008 do 7. 4. 2010 in plačilo obresti od zneska 3,76 EUR od 7. 11. 2008 do 12. 3. 2009, ter zoper drugotoženo stranko plačilo zneska 77.448,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2008 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 30.552,00 EUR od 7. 11. 2008 do 4. 7. 2011 ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3,76 EUR od 7. 11. 2008 do 12. 3. 2009 (II. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati stroške postopka v znesku 964,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z obrestmi od izteka roka do plačila, da je tožnik dolžan plačati prvotoženi stranki stroške postopka v znesku 654,19 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 2.583,51 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi od izteka roka do plačila, in da sta toženi stranki dolžni solidarno povrniti sodno takso za ta postopek v znesku 115,92 EUR na račun prvostopnega sodišča v roku 8 dni (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka in zoper III. točko izreka v delu, ki se nanaša na odmerjene stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugotožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa sodbo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje in drugotoženi stranki prizna stroške postopka. Navaja, da je njena odgovornost za nastalo škodo izključena oziroma je tožnik s svojim ravnanjem k njej prispeval vsaj 50 %. Dejansko stanje v zvezi s škodnim dogodkom je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, saj izvedeni dokazi negirajo ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče samovoljno navaja, da je A.A. naročil sodelavcem, da ne potrebujejo ne lestve in ne druge varovalne opreme. Izpoved A.A. je napačno interpretirana, saj ni prepovedal ali onemogočil sodelavcem, da uporabijo osebno varovalno opremo, ki so jo imeli na razpolago. Sodišče je prezrlo ključna dejstva, da se je A.A. po razporeditvi dela prvi povzpel na streho skozi okno na zadnji strani hiše, ker je bila ta pot varnejša. Ta pot ni zahtevala lestve, saj se je sosedova streha nahajala pol metra pod oknom. Po tej poti je na streho prišel tudi tožnik. Ob zaključku z deli še ni deževalo. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da je bila odločitev, kako, s kakšno varovalno opremo in po kateri poti bo šel tožnik na streho po silikon in pločevino, prepuščena njemu, njegovi presoji. Tožnik ni trdil, da bi mu kdo ukazal, kako naj se vrne na streho, nanjo pa se je povzpel brez varovalne opreme, po mokri in najbolj nevarni poti na sprednji strani hiše. S tem, ko se je tožnik odpravil na mokro streho v času dežja, je prekršil prepoved delodajalca, da ne sme opravljati dela na mokri strehi ali v času dežja. Ni mogoče slediti trditvam tožnika, da si je pri sestopu strehe naredil stopnice tako, da je umaknil strešnike, saj so priče izpovedale, da noben strešnik po nezgodi ni bil odmaknjen. Delavci so bili sicer poučeni o varstvu pri delu. Izpovedi prič potrjujejo, da je bil tožnik seznanjen s potjo na zadnji strani hiše, a se zanjo ni odločil. Izpovedi tožnika ni mogoče slepo slediti brez kritične presoje ostalih dokazov, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Napačno je ugotovilo način, po katerem se je zgodil škodni dogodek. Drugotožena stranka je poskrbela za varnost svojih delavcev, do škodnega dogodka pa je prišlo izključno zaradi samovoljnega ravnanja tožnika. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo izpoved tožnika za verodostojno in ni upoštevalo izjav štirih prič glede poteka škodnega dogodka. Tožnik je svoje izjave o tem spreminjal. Po prvem naroku je z vlogo z dne 18. 11. 2013 popolnoma spremenil svoje navedbe o poteku škodnega dogodka, pri čemer ni navedel, zakaj teh navedb ni mogel podati že prej, zato je s tem prekludiran. Sodišče pa se do tega ni opredelilo. Navedbe iz tožbe niso bile potrjene z izpovedmi prič, niti tožnika. V izpodbijani sodbi tako obstaja tudi nasprotje med izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča. Drugotožena stranka iz previdnosti izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da bi bilo zdravljenje tožnika bistveno krajše - predvidoma za dve leti, če bi tožnik sledil predlaganemu zdravljenju specialista travmatologa. To dejstvo je izpostavila Komisija za fakultetna izvedenska mnenja. Sodišče se ne opredeli do tega prispevka tožnika k posledicam škodnega dogodka, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, odmerjena odškodnina za telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem in pretrpljeni strah pa je previsoka. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca in izpovedi tožnika o tem, temveč jih je le povzelo, čeprav tožnik ni izpovedal o nekaterih zmanjšanjih aktivnosti, o katerih piše izvedenec. Izpovedi tožnika o tem, da se je pred nezgodo ukvarjal s kolesarstvom in nogometom, pa so izpodbile priče B.B. in C.C.. Sodišče tudi ni imelo objektivnih razlogov za priznanje odškodnine zaradi skaženosti, ki jo je utemeljilo le pavšalno. Izvedenec je ugotovil le estetsko kozmetični defekt, zato je dosojena višina odškodnine iz tega naslova napačna ali vsaj previsoka. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s pričetkom teka zakonskih zamudnih obresti, saj je v nasprotju s sodno prakso (II Ips 945/2008, II Ips 199/2013). Do zamude s plačilom ni moglo priti pred zapadlostjo tožnikove odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode, ki zapade z zaključkom zdravljenja. Ob vložitvi tožbe zdravljenje ni bilo zaključeno, kar je potrdil tudi tožnik na naroku dne 6. 11. 2011, navedeno pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja in medicinske dokumentacije. Drugotožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I. točko izreka in zoper III. točko izreka v delu, ki se nanaša na odmerjene stroške postopka, se pritožuje tudi prvotožena stranka, in sicer zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z dosojeno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Za slednjo namreč ni podanih zakonskih pogojev. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da zaradi poškodb, predvsem zaradi poškodbe desnega zapestja, tožnik ni skažen, saj pri okolici ne vzbuja zanimanja, odpora, gnusa. Tožnik nima takih sprememb na telesu, ki bi objektivno pomenile izmaličenost ali bi ustrezale pravnemu standardu skaženosti. Tožnik ni izpovedal, da bi zaradi brazgotin trpel oziroma da je zaradi njih porušeno njegovo psihično ravnotežje ali počutje. Tožbeni zahtevek v tem delu bi bilo potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje pa ni ustrezno objektiviziralo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik še vedno sposoben za lažja dela in pridobitno sposoben, da lahko z omejitvami opravlja fizična dela in da lahko, čeprav težje, opravlja dela z dvigovanjem in prenašanjem bremen in s ponavljajočimi gibi v zapestju. Tožnik je na področju življenja doma zmerno oviran. Tožnik ima druge zdravstvene težave, ki niso posledica škodnega dogodka, a pomembno vplivajo na tožnikovo zasebno in profesionalno življenje in mu onemogočajo življenje, kakršnega je imel pred poškodbo. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Napačno je uporabilo materialno pravo in previsoko odmerilo odškodnino iz tega naslova. Primerna in pravična odškodnina bi bila 21.000,00 EUR. Skupna primerna odškodnina bi bila 40.500,00 EUR, ob upoštevanju tožnikovega 20 % soprispevka in odbitne franšize pa je prvotožena stranka tožniku dolžna plačati še 22.955,76 EUR. Sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti ter v zvezi s tem napačno ugotovilo dejansko stanje. Zdravljenje tožnika ni bilo končano ne v času vložitve odškodninskega zahtevka dne 8. 4. 2010 in ne v času vložitve tožbe 5. 7. 2011. Prvotožena stranka je lahko v zamudi šele od izdelave izvedenskega mnenja dalje (od 30. 3. 2015 dalje), saj je bilo šele takrat mogoče oceniti obseg in višino škode. Nikakor pa tega ni bilo mogoče storiti pred 28. 11. 2014, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Tako tudi sodna praksa, VS RS opr. št. II Ips 945/2008. Prvotožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

4. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe v II. točki izreka in zoper odločitev o stroških v III. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pri čemer sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti pravdne stroške z obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov, podana pa je tudi kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na izvedene in neizvedene dokaze se sodišče sklicuje le pavšalno. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka tožnik navaja, da je ugotovitev sodišča o njegovem soprispevku k nastanku škode povsem brez razlogov. Drugotožena stranka je za nezgodo odgovorna tako krivdno kot objektivno, tožnik pa k nezgodi ni prispeval niti v 1 %. Tožnik je bil zaposlen kot pomožni delavec, zato bi moral izvajati le pomožna dela. Nedopustno je, da ga je nadrejeni samega napotil na streho. Tožnik sam ni mogel objekta zavarovati z varnostno ograjo, lovilnim odrom ali mrežo. Celo lestve ni mogel postaviti sam. Drugotožena stranka ni poskrbela za ustrezno zavarovanje objekta. Dopuščala je način dela, kot so ga izvajali zaposleni, tudi tožnik, a zoper nikogar ni ukrepala zaradi neuporabe varovalnih sredstev pri delu na višini in drugih kršitev. V zvezi z delom na gradbišču je pri drugotoženi stranki izvedenec ugotovil mnogo nepravilnosti. Nadrejeni A.A. je povedal delavcem, da lestve in varovalne opreme ne potrebujejo. Tožniku je zdrsnilo pri sestopu iz strehe, pri čemer niti uporaba lestve ali varovalnega pasu ne bi spremenila tega. Brezpredmetno je sklicevanje sodišča na zapisnik Inšpektorata RS za delo, družino in socialne zadeve. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je za škodo izključno odgovorna drugotožena stranka, ki se je tega dobro zavedala, saj je preko pooblaščenca za varstvo pri delu želela spremeniti dejansko stanje glede obravnavane delovne nezgode. Ta je več tednov po nezgodi pripravil zapisnik o raziskavi nesreče pri delu, ki ni datiran in kateremu so priložene fotografije, ki ne prikazujejo objekta, kjer je prišlo do nezgode. Tožnik nadalje navaja, da je odmerjena odškodnina v nasprotju s sodno prakso. Tožnik je bil nezmožen za delo ves čas od nezgode do dneva invalidske upokojitve (23. 4. 2015), kar izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 3. 9. 2015, ki jo tožnik prilaga pritožbi. Sodišče bi se moral prvenstveno opreti na medicinsko dokumentacijo in šele nato na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je bil tožnik na 13 operacijah, in ne na 6, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja. Zdravljenje je bilo izredno dolgotrajno, v tem času pa se je tožnik srečeval z vrsto neprijetnosti. Zaradi nezgode je tudi psihično zbolel. Sodišče ni upoštevalo vrste in intenzitete telesnih bolečin in strahu ter vseh neprijetnosti, ki jih je tožnik tekom zdravljenja utrpel. Tožniku bi moralo odmeriti celotno zahtevano odškodnino v višini 110.000,00 EUR, kar je minimum za sedem let zdravljenja. Skaženost je pri tožniku neizbežna, zaradi katere zelo trpi, kadar obleče kratke hlače in majico. Brazgotine na roki lahko zakrije le z rokavicami pozimi. Brazgotine poškodovane medenice in desne roke ter negibno desno zapestje pri okolici zagotovo zbujajo zanimanje in odpor. Sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo, da se tožnik zaradi trajnih posledic poškodb iz škodnega dogodka, nahaja v invalidskem pokoju. Zaradi tega ima negativno samopodobo, je pesimističen in zaskrbljen glede eksistence. Sodišče je pri odmeri odškodnine favoriziralo toženi stranki in odmerilo odškodnino, ki zelo odstopa od sodne prakse. Nepravilna pa je tudi odločitev glede teka zamudnih obresti. Sodišče bi moralo obresti priznati od dneva škodnega dogodka (7. 11. 2008), in sicer za obe toženi stranki. Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka. Tožnik je namreč uspel v 62 %. Sodišče bi moralo izvesti še dokaz z izvedencem medicinske stroke, ker se je tožnik upokojil s 23. 4. 2015, kar je po seji senata prvostopenjskega sodišča, tožnik pa je imel operacije tudi še v avgustu in septembru 2015. Priglaša stroške pritožbe.

5. Drugotožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo navaja, da je ta prepozna in neutemeljena. Ponovno izpostavlja, da je do škodnega dogodka prišlo po zaključku z delom, zato je bila odločitev o tem, kako se bo tožnik povzpel na streho, v njegovi presoji. Tožnik bi z uporabo varovalne opreme in s pravilnim načinom vzpona in sestopa s strehe lahko varno odstranil pozabljeno pločevino ter se izognil mestu zdrsa. Nedopustne pritožbene novote so navedbe o tem, da tožnik ne bi mogel sam postaviti lestve, ker je šlo za timsko delo. Ni dokazano, da naj bi nadrejeni delavec A.A. tožniku odredil, da naj odstrani pločevino s strehe. Drugotožena stranka sicer vztraja pri podanih trditvah v pritožbi, ki jo je podala 23. 9. 2015. Glede tožnikovih dodatnih operacij po zaključeni glavni obravnavi pa navaja, da jih tožnik ni dokazal. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbe so utemeljene.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ugotovitev izvedenk medicinske stroke, da bi bilo zdravljenje tožnika bistveno krajše, če bi sledil predlaganemu zdravljenju specialista travmatologa. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je namreč v svojem mnenju z dne 25. 3. 2015 navedla, da bi bilo zdravljenje tožnika predvidoma krajše vsaj za dve leti, v kolikor bi se pred tem odločil za popolno zatrditev desnega zapestja, kar je predlagal specialist travmatolog pri pregledu 19. 10. 2011. Iz mnenja nadalje izhaja, da tožnik nadaljnjim operacijam ni bil več naklonjen, zatrditev desnega zapestja pa je bila narejena šele 4. 11. 2013. Po oceni pritožbenega sodišča bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedenega, saj (daljše) zdravljenje lahko vpliva na pretrpljene telesne bolečine in strah ter na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Raziskati bi tudi moralo, zakaj je tožnik zavračal predlagani način zdravljenja. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot utemeljeno navaja pritožba drugotožene stranke. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka in zaradi medsebojne povezanosti vseh vrst zahtevane odškodnine je pritožbeno sodišče ugodilo vsem trem pritožbam in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo.

9. Pritožbeno sodišče storjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti, zato je glede na določbi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, razveljavilo pa je tudi odločitev o stroških postopka.

10. V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedb izvedenk medicinske stroke v izvedenskem mnenju z dne 25. 3. 2015 ter dela njunih izpovedb v zvezi z zgoraj navedenim. Sodišče prve stopnje naj dopolni dokazni postopek in dodatno zasliši izvedenke medicinske stroke v zvezi z morebitnim vplivom tožnikovega zavračanja operacij na višino škode, ki mu je nastala. V zvezi z navedenim naj sodišče tudi dodatno zasliši tožnika, ki naj pojasni, zakaj je zavračal določene predlagane načine zdravljenja. Po preučitvi vseh dokazov naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o celotnem tožbenem zahtevku.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.