Jedro

Tudi če ne bi šlo za splošni akt, v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločbe Ustavnega sodišča že zato, ker akta najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni pristojno presojati ne upravno in ne kako drugo sodišče v državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 278/98-6 z dne 18.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17.9.1998. Z njo je tožena stranka pod točko 3 izreka, ki jo napadata tožeči stranki, odločila, da se organom Mestne občine K. podaljša mandat do nastopa mandata organov novih občin. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da po 2. odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti posamičnih aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Izpodbijani del odločbe ustavnega sodišča, ki je predmet obravnavane tožbe, ima po presoji sodišča naravo splošnega akta, saj posredno ureja pravna razmerja, ki se nanašajo na nedoločen krog subjektov. Glede na to, da splošni akt ne more biti predmet upravnega spora niti po navedeni ustavni določbi niti po določbi 1. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS), je sodišče tožbo, skladno z 2. odstavkom 34. člena ZUS zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu v zvezi z 79. členom ZUS. Navajata, da se izpodbijani del odločbe ne nanaša na nedoločen krog subjektov, ampak na vse volilce v Mestni občini K., ki so bili na dan 22.11.1998, ko so bile izvedene redne volitve županov in občinskih svetov, vpisani v volilni imenik volilcev na območju Mestne občine K. Zato ima izpodbijani del odločbe ustavnega sodišča naravo individualnega (posamičnega) akta. Ker zoper ta del odločbe ustavnega sodišča ni zagotovljeno posebno sodno varstvo, je utemeljena tožba v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave. Ustavno sodišče je po svojem položaju, ki mu ga dajeta Ustava in Zakon o ustavnem sodišču, res najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar ima ta položaj samo v mejah, dokler nastopa v taki svoji funkciji. Ko pa te meje prestopi in ne odloča več v funkciji najvišjega varuha ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ampak posega v te pravice in jih evidentno krši, kot v obravnavanem primeru, je tako kot vsak drug državni organ podvrženo določbi 2. odstavka 157. člena Ustave. Da je ustavno sodišče z napadeno 3. točko izreka svoje odločbe prestopilo meje svoje pristojnosti, pa je več kot očitno, saj se človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je tudi volilna pravica, določena v 43. členu Ustave, lahko po 16. členu Ustave začasno razveljavijo ali omejijo samo v vojnem ali izredem stanju. Podaljšanje mandatne dobe državnega zbora in drugih državnih organov, kot tudi organov lokalnih skupnosti, nastopi avtomatično z odlokom državnega zbora ali predsednika republike o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja. Izven teh okoliščin pa noben organ, tudi ne ustavno sodišče, ne more podaljšati mandata nobenemu državnemu organu in tudi ne organom lokalnih skupnosti. Zato je očitno, da je ustavno sodišče z izpodbijano 3. točko izreka svoje odločbe kršilo ustavo in poseglo v volilno pravico vseh občanov Mestne občine K. in vsakega občana posebej.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

1. člen Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) določa, da je ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1. odstavek). V razmerju do drugih državnih organov je samostojen in neodvisen državni organ (2. odstavek). Odločbe ustavnega sodišča so obvezne (3. odstavek). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pri predhodnem preizkusu tožbo zavrglo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. Po tej določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločba ustavnega sodišča ni niti upravni akt niti drug akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da ima izpodbijana odločba naravo posamičnega akta. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo ustavnega sodišča pravilno opredelilo kot splošni akt. Tudi če ne bi šlo za splošni akt, v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločbe ustavnega sodišča že zato, ker akta najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni pristojno presojati ne upravno in ne kako drugo sodišče v državi.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.