Jedro

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka najprej pravilno in popolno ugotovitvi dejansko stanje glede obstoja tožničinih duševnih bolečin kot žrtve kaznivega dejanja. Po potrebi bo za ugotovitev duševnih bolečin morala postaviti izvedenca. Šele potem bo lahko ponovno odločila o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje odškodnine kot žrtev kaznivega dejanja. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnico seznaniti z vsemi zbranimi dokazi in ji, zaradi varstva njenih pravic in z zakonom zavarovane koristi, dati možnost, da se izjasni o dejstvih, pomembnih za odločitev, v skladu z določbami ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. 4930-25/2014/18 z dne 18. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje odškodnine kot žrtvi kaznivega dejanja, ki jo je tožnica po zakoniti zastopnici vložila dne 10. 9. 2014 po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD). V obrazložitvi navaja, da iz tožničinega zahtevka izhaja, da je bila žrtev (opisanega) kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Tožnica zahteva odškodnino na podlagi 7. člena ZOZKD (kot otrok), in sicer za prestane duševne bolečine, katere višine tožničina zakonita zastopnica ni opredelila. Ker k predmetni zahtevi niso bila priložena ustrezna dokazila, ki bi izkazovala, da je tožnica utrpela duševne bolečine, je bila pozvana, da ta dokazila predloži. Tožničina zakonita zastopnica je v zvezi s pozivom odgovorila, da listin ne more predložiti, ker njena hčerka o tem dogodku ne želi govoriti z nikomer. Zato je tožena stranka kasneje sama pridobila izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je bilo sestavljeno v okviru pripravljalnega postopka na sodišču. Tožena stranka na podlagi predloženih in pridobljenih listin ugotavlja, da tožnica za priznanje odškodnine izpolnjuje formalni pogoj iz 5. člena ZOZKD, ne izpolnjuje pa vseh materialnih pogojev, določenih v 6. členu ZOZKD, saj ne izpolnjuje pogoja po 5. in 6. alineji prvega odstavka tega člena. Navedb iz zahtevka, ki jih je navedla tožničina zakonita zastopnica, da je pri hčerki kot žrtvi kaznivega dejanja zaznala slabo koncentracijo v šoli, slab spomin, upad šolskega uspeha, motnje spanja, motnje hranjenja itd., tožena stranka ni upoštevala, ker se ne nanašajo na tožnico, saj gre za posledice, ki jih čuti tožničina mama, ne pa tožnica sama, mama pa ni bila žrtev kaznivega dejanja. Iz pridobljenega izvedenskega psihiatričnega mnenja pa izhaja, da pri tožnici ni ugotovljivih posledic obravnavanih dogodkov, razen zadrege in neugodja zaradi samega postopka. Če bo tožnica svoje osebnostno zorenje in identitetno oblikovanje usmerjala s kreativnimi oblikami samopotrditve, si našla pravo in zadovoljujoče mesto med vrstniki, če bo opravljala svoje razvojne (tudi šolske) zadolžitve z zadoščenjem in če se bo navezovala v vzpodbudne čustvene odnose, ni pričakovati, da bi zaradi obravnavanih dogodkov imela tesnobe, odpore ali prekomerno angažiranost na polju spolnosti v kasnejših obdobjih svojega življenja. Na podlagi predmetnega izvedenskega mnenja tožena stranka ugotavlja, da dogodek za tožnico ni imel trajnih posledic. Tožnica oziroma njena mama ne z navedbami, ne z dokazili, nista izkazali, je tožnica utrpela duševne bolečine zaradi kršitve osebnega dostojanstva ali posledice ali vrste duševnih bolečin, ki so priznane po ZOZKD, zlasti pa ni izkazano njihovo trajanje. Ker tožnica duševnih bolečin ni izkazala, tudi ni izkazala škode. To pomeni, da ni izpolnjen eden od pogojev za priznanje odškodnine in zato drugih pogojev tožena stranka niti ni ugotavljala.

2. Tožnica po zakoniti zastopnici vlaga tožbo, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da se v odločbi pojavlja ime mladoletne A.A., ki je sploh ne pozna. Navedeno je tudi, da je zahtevek za priznanje odškodnine vložila dne 10. 9. 2014, čeprav je bil ta zahtevek vložen dne 28. 4. 2014. Izpodbijana odločba je bila tudi izdana pred potekom 5-dnevnega roka za dopolnitev obvestila s pozivom z dne 10. 11. 2014. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so tudi zelo pomanjkljivo navedena dejanja, ki jih je hčerka kot žrtev kaznivega dejanja doživela. Na pragu svojega življenja je doživela spolno zlorabo, ki je zelo močno vplivala na njeno nadaljnjo življenjsko pot in kot mama vsak dan opaža, da njena hčerka po tem dogodku ni več ista kot je bila prej. Navaja psihološke znake, ki jih pri hčerki zaznava. Po sami zlorabi oškodovanke se njeno trpljenje ni končalo, ampak se je šele začelo, saj je bila tekom obravnave v predkazenskem postopku večkrat izpostavljena bolečemu zaslišanju pri različnih organih. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla le na izvedensko mnenje, ni pa upoštevala njenih navedb, ki jih kot mama pri svojem otroku vidi vsak dan. Psihiatrinja, ki je sestavila izvedensko mnenje, je opravila razgovor z oškodovanko, ki je trajal približno eno uro; njena prioritetna naloga je bila, da ugotovi ali si je oškodovanka spolno zlorabo izmislila, s samimi posledicami pa se izvedenka ni preveč ukvarjala, kar tudi opredeljuje. Izvedenka pa v tako kratkem času ni mogla prepoznati duševnih bolečin. Oškodovanka je pri spolni zlorabi utrpela trajne osebnostne spremembe, saj kot mati pri njej še po enem letu opaža znake posledic zlorabe, ki jih tudi navaja. Zato je oškodovanka upravičena do povrnitve nematerialne škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Država pri tem pozablja na pomoč žrtvam po končanem kazenskem postopku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in oškodovanki dodeli primerno odškodnino, s katero ji bo v prihodnosti lahko zagotovljena ustrezna strokovna psihološka pomoč.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izdala sklep (popravni sklep z dne 26. 5. 2015), s katerim se njena odločba z dne 18. 11. 2014 v uvodu popravi tako, da se A.A. zamenja z B.B., v prvem odstavku obrazložitve pa se datum 10. 9. 2014 spremeni v 28. 4. 2014. 4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila zahtevek tožnice za priznanje odškodnine kot žrtve kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožničin zahtevek za priznanje odškodnine zavrnila z utemeljitvijo, da tožnica ni izkazala duševnih bolečin, torej ni izkazala škode, priznane po ZOZKD, kar pomeni, da ni izpolnjen eden izmed pogojev za priznanje odškodnine.

6. Upravičence do odškodnine določa 4. člen ZOZKD, ki določa, da je prosilec upravičen do odškodnine po tem zakonu, če v skladu z določili prvega in drugega odstavka 140. člena ZUP izkaže, da so izpolnjeni formalni in materialni pogoji, določeni s tem zakonom. Formalne pogoje določa 5. člen tega zakona, materialne pogoje pa 6. člen tega zakona. Po določbi 6. člena ZOZKD je, med drugim, pogoj za priznanje odškodnine, da je prosilec zaradi kaznivega dejanja utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine ter da mu je bila z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom. Vrste priznane škode določa 8. člen ZOZKD, ki določa, da se odškodnina, med drugim, prizna za duševne bolečine. Po 179. členu OZ so pravno priznane duševne bolečine bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi skaženosti, zaradi razžalitve dobrega imena in časti, zaradi okrnitve osebnostne pravice ali smrti bližnjega.

7. Med strankama je sporno, ali tožnica izpolnjuje dva (navedena) materialna pogoja iz 6. člena ZOZKD.

8. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnica zahtevo za priznanje odškodnine uveljavljala na predpisanem obrazcu, na katerem je kaznivo dejanje, katerega žrtev je bila, in posledice tega dejanja, podrobno in natančno opredelila. Ker k zahtevi ni priložila zdravniških spričeval, je tožena stranka sama pridobila izvedensko mnenje psihiatrične stroke, sestavljeno v okviru pripravljalnega postopka na sodišču. Na podlagi tega psihiatričnega mnenja, da pri tožnici, razen zadrege in neugodja zaradi samega postopka, ni ugotovljivih posledic obravnavanih dogodkov, je ugotovila, da tožnica ni izkazala duševnih bolečin, torej ni izkazala škode, za katero bi ji bilo mogoče priznati odškodnino.

9. Po presoji sodišča odločitev tožene stranke ni pravilna oziroma je vsej preuranjena. Tožena stranka je namreč svojo odločitev oprla le na predmetno izvedensko mnenje. Slednje pa niti ni bilo narejeno za potrebe predmetnega postopka, saj je bilo narejeno za potrebe drugega sodnega postopka in sicer za potrebe kazensko mladoletniške zadeve, torej za potrebe postopka, v katerem se je ugotavljalo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. Tožnica pa v tožbi v zvezi s predmetnim izvedenskim mnenjem zatrjuje, da sodna izvedenka zgolj na podlagi enega opravljenega razgovora z njo, trajajočega enega uro, pri njej ni mogla prepoznati znakov duševnih bolečin, ki jih je utrpela in jih še vedno trpi in da se izvedenka s samimi posledicami ni preveč ukvarjala, ker je bila njena prioritetna naloga ta, da ugotovi, ali si je tožnica spolno zlorabo izmislila.

10. Nasprotno iz podatkov v spisu izhaja, da je mati tožnice že v zahtevi za priznanje odškodnine zelo podrobno in natančno opredelila psihološke znake, ki jih pri svoji hčerki kot žrtvi kaznivega dejanja dnevno sama opaža. Do materinih navedb se je tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer opredelila, vendar jih ni upoštevala, ker da to niso navedbe tožnice in ker mati ni bila žrtev kaznivega dejanja. Pri tem pa je tožena stranka spregledala, da je tožnica otrok oziroma mladoletna oseba in ima ravno zaradi tega v postopku zakonito zastopnico. Zato bi se po mnenju sodišča tožena stranka morala opredeliti tudi do same vsebine materinih navedb v zvezi s posledicami kaznivega dejanja, ki jih zaznava pri svoji hčerki, navedenimi v zahtevi, česar pa ni storila. Razlogi izpodbijane odločbe so torej v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, prav tako je bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, kar je razlog za odpravo odločbe.

11. Po presoji sodišča pa tožnica tudi utemeljeno zatrjuje kršitev pravil postopka. Iz listin v upravnem spisu namreč izhaja, da je bilo obvestilo s pozivom stranki zaradi uveljavljanja in zavarovanja njenih pravic v postopku za uveljavljanje odškodnine, v katerem jo je tožena stranka seznanila s pridobljeno dokumentacijo in jo pozvala, da se o vsebini pridobljene dokumentacije lahko izjavi v roku 5 dni ter v tem roku predloži morebitne dodatne (zdravstvene) listine, tožnici vročeno dne 17. 11. 2014. Izpodbijana odločba pa je bila izdana že naslednjega dne, to je 18. 11. 2014. To pomeni, da je bila izpodbijana odločba izdana pred potekom postavljenega 5-dnevnega roka za dopolnitev zahteve za odškodnino, na kar zato utemeljeno opozarja tožnica v tožbi. Tožnica torej ni imela možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izjasnila o vsebini pridobljene dokumentacije oziroma o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev in predložila morebitna dodatna dokazila. To pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Da je tožena stranka v obravnavanem primeru precej površno obravnavala predmetno zahtevo tožnice, nenazadnje kaže tudi to, da je v izpodbijani odločbi v uvodu nepravilno navedla osebno ime tožnice, saj je navedla mld. A.A. in kot datum vložitve zahteve v prvem odstavku obrazložitve navedla datum 10. 9. 2014, čeprav je bila zahteva vložena dne 28. 4. 2014, pri čemer je oboje s sklepom ustrezno popravila šele po vloženi tožbi.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnice ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka najprej pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje glede obstoja tožničinih duševnih bolečin kot žrtve kaznivega dejanja. Po potrebi bo za ugotovitev duševnih bolečin morala postaviti izvedenca. Šele potem bo lahko ponovno odločila o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje odškodnine kot žrtev kaznivega dejanja. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnico seznaniti z vsemi zbranimi dokazi in ji, zaradi varstva njenih pravic in z zakonom zavarovane koristi, dati možnost, da se izjasni o dejstvih, pomembnih za odločitev, v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

13. Ker je tožnica smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).