Jedro

Tožena stranka pri razpisu oziroma v postopku imenovanja direktorja tožene stranke ni kršila določb ZZ, ki določajo postopek izbire kandidata za imenovanje na delovno mesto direktorja in je postopek javnega razpisa za izbiro direktorja vodila transparentno ter v skladu z določbami ZZ. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa, a katerim je bila za direktorico tožene stranke imenovana druga kandidatka, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval ugotovitev nezakonitosti in odpravo Sklepa Sveta Javnega zavoda A. št. ..., ki je bil sprejet na seji sveta dne 5. 3. 2013 in s katerim je bila za direktorico Javnega zavoda A. imenovana kandidatka B.B. (I/1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za odpravo obvestila tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2013, s katerim je tožena stranka tožnika obvestila o izbiri kandidata na javnem razpisu za imenovanje na delovno mesto direktorja Javnega zavoda A. (I/2. točka izreka) ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna ponoviti postopek za izbiro in imenovanje direktorja Javnega zavoda A. (I/3. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev nezakonitosti in odpravo Sklepa Vlade RS o soglasju k imenovanju direktorice Javnega zavoda A., B.B., ki je bil izdan na 53. redni seji vlade z dne 7. 3. 2013 pod točko II/11.2 (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 513,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (II/1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da sama nosi svoje stroške postopka (II/2. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Navaja, da tekočih poslov vlade ni mogoče razlagati na način, da v primeru, ko gre zgolj za kadrovske zadeve, to ne sodi pod opravljanje tekočih poslov oziroma, da gre za posle, za katere bi vlada imela polna pooblastila. Ne strinja se z ugotovitvijo, da pri kadrovskih zadevah ne gre za politične odločitve. Vsaka odločitev vlade je politična. Navaja, da je svet zavoda imenoval novo direktorico, čeprav je imela ta še mandat kot vršilka dolžnosti direktorja. Navaja, da se je zavod sestal en večer pred samo sejo vlade ter da je novoimenovana direktorica osebno državnemu sekretarju dostavljala dokumentacijo z namenom, da bo vlada že naslednji dan izdala soglasje. Meni, da je takšen postopek v nasprotju s poslovnikom vlade. Ne drži, da je soglasje vlade zgolj formalni korak. Gre za ključni konstitutivni element imenovanja direktorja, saj brez soglasja direktorja ni mogoče imenovati. Ni mu jasno, zakaj prvostopenjsko sodišče v postopku imenovanja direktorja, v katerem je zavod odločal s tajnim glasovanjem, dela primerjavo z obstoječim volilnim sistemom. Sodišče prve stopnje prezre ključne elemente izbirnega postopka, ki kažejo na neenakopravno obravnavo kandidatov. Prezre, da so se izbirna pravila med samim postopkom spreminjala. Svet zavoda je na seji 12. 2. 2013 najprej sprejel odločitev, da se kandidati povabijo na razgovor. To je predlagala tudi komisija, ko je 27. 2. 2013 opravila pregled prejetih vlog. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da dejstvo, da razgovori niso bilo opravljeni, ne pomeni kršitve postopka izbire direktorja. Prvostopenjsko sodišče se sicer opre na dejstvo, da so člani sveta odločali zgolj na podlagi pisnih programov, vendar spregleda dejstvo, da v razpisu niso bili opredeljeni kriteriji, kako naj se programi pripravijo. Kandidati, ki so se prijavili na razpis, so zagotovo računali, da bodo lahko svoje programe predstavili in podrobneje obrazložili. Dejstvo, da si je svet zavoda premislil ter se kasneje odločil, da ne bo opravil razgovorov, ker so predstavljeni programi zadostni, predstavlja grob poseg v pravice kandidatov ter odvzem enakih možnosti pri predstavitvi svojih programov. Navedeno velja še toliko bolj, ker je bila izbrana kandidatka, ki je bila pred tem vršilka dolžnosti direktorja. Zagotovo je imela boljše informacije in boljšo možnost seznanitve s tem, kako bo svet zavoda odločal. Noben drug kandidat ni imel notranjih informacij in tudi ni mogel vedeti, na kakšen način naj pripravi svoj program. Navaja, da ni bilo izvršeno nobeno rangiranje programov in noben od njih ni bil ocenjen za boljšega od drugih. Meni, da je bil postopek netransparenten in diskriminatoren do tožnika. Na to kaže tudi hitrost postopanja sveta zavoda, ki je svojo odločitev o zaslišanju kandidatov spremenil, potem ko je vlada in s tem pristojni minister izgubila svoja pooblastila in čeprav je do preteka mandata vršilke dolžnosti manjkalo še kar nekaj mesecev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka po svojem pooblaščencu podaja odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti postopka izbire kandidata za imenovanje na delovno mesto direktorja tožene stranke. V skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl. – ZZ) direktorja imenuje in razrešuje ustanovitelj, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi za to pooblaščen svet zavoda. Drugi odstavek citiranega člena določa, da kadar je za imenovanje in razrešitev direktorja javnega zavoda pooblaščen svet zavoda, daje k imenovanju in razrešitvi soglasje ustanovitelj, če z zakonom ni drugače določeno. Na podlagi 33. člena ZZ je za direktorja zavoda imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda. ZZ v 34. členu določa, da se direktor zavoda imenuje na podlagi javnega razpisa, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno. Razpis za imenovanje direktorja se objavi v sredstvih javnega obveščanja. V skladu s 35. členom ZZ se v razpisu določijo pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat, čas, za katerega bo imenovan, rok, do katerega se sprejemajo prijave kandidatov, in rok, v katerem bodo prijavljeni kandidati obveščeni o izbiri. Rok, do katerega se sprejemajo prijave kandidatov, ne sme biti krajši kot 8 dni, rok, v katerem se kandidati obvestijo o izbiri, pa ne daljši kot 30 dni od dneva objave razpisa. Na podlagi 36. člena ZZ pa mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

7. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožena stranka na podlagi sklepa, ki ga je sprejel svet zavoda na seji 12. 2. 2013, v sredstvih javnega obveščanja 15. 2. 2013 objavila razpis za imenovanje na delovno mesto direktorja za obdobje petih let. Pri odpiranju vlog je komisija 27. 2. 2013 ugotovila, da se je na razpis prijavilo 17 kandidatov, od katerih jih je 5, ki so izpolnjevali vse zahtevane pogoje, poslalo popolne vloge, med njimi tudi tožnik. Člani sveta zavoda so po tajnem glasovanju sprejeli sklep, da se za direktorico imenuje B.B., tedanja v. d. direktorica. Tožena stranka je tožniku 11. 3. 2013 poslala obvestilo neizbranemu kandidatu, s katerim ga je obvestila, da je bila za direktorico tožene stranke na seji 5. 3. 2013 izbrana B.B. in da je k njenemu imenovanju soglasje podala tudi Vlada RS, in sicer na svoji 53. redni seji 7. 3. 2013. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka pri razpisu oziroma postopku za imenovanje direktorja ni kršila zakonskih določb in da je postopek javnega razpisa za izbiro direktorja vodila transparentno in v skladu z zakonskimi določbami.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da so bili kandidati obravnavani neenakopravno. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika seje z dne 5. 3. 2013 ter skladnih izpovedi prič C.C., člana sveta zavoda in D.D., takratne predsednice sveta zavoda, ugotovilo, da je bil temeljni kriterij za odločitev o izbiri s strani kandidata predloženi program poslovanja tožene stranke. Ugotovilo je, da tožena stranka nobenega od kandidatov, ki so se uvrstili v ožji izbor, ni povabila na razgovor, saj je po tem, ko je preučila vse programe, ocenila, da razgovori niso potrebni. Tožnik je imel možnost predstaviti svoj program v pisni obliki in je to možnost tudi izkoristil. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka s kandidati ni bila dolžna opraviti razgovorov, saj jo k temu ni zavezoval niti ZZ niti Sklep o ustanovitvi javnega zavoda A.. Tudi samo dejstvo, da tožeča stranka v samem razpisu ni določila nobenih kriterijev za pripravo programov, še ne pomeni, da je bila zato dolžna opraviti razgovore.

10. Drži sicer pritožbeni očitek, da je tožena stranka najprej na seji 12. 2. 2013 sprejela odločitev, da se kandidati povabijo na razgovor in da je to predlagala tudi komisija dne 27. 2. 2013, ko je opravila pregled vseh prejetih vlog, kasneje pa teh razgovorov ni opravila. Kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, navedeno ne pomeni, da je bil kršen postopek izbire direktorja. Člani sveta so namreč dokončno odločitev, da se razgovori ne opravijo, sprejeli na seji 5. 3. 2013 potem, ko so na podlagi preučitve programov in ostalih predstavljenih dejstev z večino glasov ocenili, da razgovori niso potrebni. Navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve razpisnega postopka, ob upoštevanju, da ZZ in Sklep o ustanovitvi tožene stranke ne določata obveznega razgovora.

11. Nadalje tudi dejstva, da se je tožena stranka sestala en večer pred sejo vlade in da je bila izbrana kandidatka zadolžena, da vladi do seje, na kateri bi k njenemu imenovanju podali soglasje, dostavi gradivo, ne predstavljajo kršitve razpisnega postopka, ki bi lahko v skladu s 36. členom ZZ bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata. Glede očitka, da je izbrana kandidatka sama vladi dostavljala gradivo, pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je to dogajalo po seji, na kateri je bila kandidatka izbrana za direktorico.

12. Dejstvo, da se izbrani kandidatki mandat vršilke dolžnosti direktorja tožene stranke še ni iztekel, ni ovira, ki bi ji onemogočala kandidaturo. Zakon navedenega namreč ne prepoveduje. Prav tako dejstvo, da je imela izbrana kandidatka kot vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke verjetno res več znanja o tem, kako pripraviti dober program poslovnega in programskega razvoja zavoda, ne predstavlja kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka. Tožnik v postopku tudi ni zatrjeval, da je njegov program boljši, oziroma da izbrana kandidatka ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Logično je, da so v razpisnih postopkih izbrani kandidati, ki izpolnjujejo pogoje in imajo več izkušenj za zasedbo delovnega mesta.

13. Glede soglasja vlade je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da le-to bistveno ne more vplivati na odločitev o izbiri kandidata. Zavzelo je pravilno stališče, da imenovanje direktorja javnega zavoda v času, ko je vladi izrečena nezaupnica, oziroma v času, ko je izvoljen nov predsednik vlade, ki še ni prisegel, pomeni opravljanje tekočih poslov ter da imenovanje direktorja tožene stranke ni politična, temveč kadrovska odločitev. Na podlagi navedenega ni utemeljen pritožbeni očitek, da vlada sploh ne bi mogla dati soglasja, ker naj imenovanje direktorja tožene stranke ne bi predstavljalo opravljanje tekočih poslov.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).