Jedro

Prvo sodišče je zavzelo pravilno stališče, da tudi po uveljavitvi ZN (in do uveljavitve OZ 1. 1. 2002) preužitkarske pogodbe ni bilo potrebno sklepati v obliki notarskega zapisa, ampak je za veljavnost take pogodbe (glede na to, da je bil njen predmet tudi prenos lastninske pravice na preužitkarjevih nepremičninah na prevzemnika) zadoščalo, da je bila sklenjena v pisni obliki, zaradi zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice pa je bila potrebna tudi overitev preužitkarjevega podpisa.

Izrek

I. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 7.085,25 EUR, ki so jih tožniki dolžni povrniti drugemu tožencu, nadomesti z zneskom 8.860,27 EUR. V ostalem se pritožba drugega toženca, v celoti pa pritožba tožnikov, zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožnikov zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožniki I.J., M.J. in J.J. so dolžni povrniti drugemu tožencu V.P. stroške pritožbenega postopka v znesku 163,34 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Drugi toženec V.P. sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 833.308,64 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov drugega toženca v znesku 7.085,25 EUR, poleg tega pa tudi plačilo pravdnih stroškov prve toženke v znesku 841,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrglo predlog tožnikov z dne 24. 9. 2010 za obročno plačilo sodne takse za sodbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče že v izhodišču napačno opredelilo sporno vprašanje. Tožnik je prišel k drugemu tožencu z namenom, da bi mu sestavil ustrezno pogodbo. Sodišče prve stopnje vprašanje, ali je toženca mogoče šteti kot sestavljalca pogodbe, napačno izvaja iz okoliščin, kot sta pretipkanje pogodbe in poprava številk. Drugi toženec je bil sestavljalec pogodbe, to pa zato, ker je imel takšno naročilo. Ni točno stališče prvega sodišča, da ni bistveno za to pravdo, ali je bil drugi toženec sestavljalec pogodbe. Drugi toženec ni zgolj overil podpisa na pogodbi. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je drugi toženec z overitvijo podpisa na pogodbi ravnal v skladu s pravili stroke, tožeča stranka očita prvemu sodišču, da so razlogi sodbe v tem delu med seboj v nasprotju, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zanemarilo pomen vprašanja, ali je drugi toženec sestavljalec pogodbe, zato je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno. Notar, ki je sestavljalec pogodbe, odgovarja kot odvetnik. Sodišče obravnava zgolj vidik notarske odgovornosti, čeprav bi ob ugotovitvi, da je bil drugi toženec sestavljalec predmetne pogodbe kot notar, moralo uporabiti pravila, ki zadevajo tudi odgovornost odvetnikov. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj meni, da drugi toženec v obravnavanem primeru ne odgovarja kot odvetnik. Sodba o tem nima razlogov. Sodišče je formalistično presojalo obseg profesionalne skrbnosti drugega toženca. Omejilo se je le na vprašanje, ali je notar opustil dolžno skrbnost, s tem, ko ni predlagal potrditve zasebne listine po 49. členu ZN in na vprašanje, ali je stranska intervencija pravica ali dolžnost. Sodišče bi moralo presojati odgovornost drugega toženca tudi z vidika profesionalne skrbnosti odvetnika, glede na 5. člen ZN. V smislu 11. člena Zakona o odvetništvu je strokovna pomoč v sporu glede pravnega opravila sredstvo, ki sodi v okvir strokovne skrbnosti odvetnika in tudi notarja. Napačna je ugotovitev sodišča, da pravila notarske stroke ne zavezujejo notarjev, da bi svojim strankam nudili pravno pomoč v zvezi z opravljeno storitvijo. Notarja in odvetnika zavezuje pojasnilna dolžnost tudi glede pravnih posledic že opravljenega opravila. Notar je v okviru profesionalne skrbnosti dolžan podati pojasnila in zagovarjati pravilnost sestavljene listine. Argumente glede zakonitosti sestavljene listine, ki jih je drugi toženec podal v tej pravdi, bi moral podati že v pravdi III P 251/98. Drugi toženec je bil obveščen o tej pravdi in pozvan, da vstopi vanjo, v tej pravdi pa je tožeči stranki očital slabo pravdanje v navedeni pravdni zadevi. Postopanje drugega toženca v okviru profesionalne skrbnosti je bilo nesprejemljivo. Izvirni greh je morda res odločitev v zadevi III P 251/98, vendar je sodišče prve stopnje spregledalo določena odločilna dejstva, ki zadevajo profesionalno skrbnost drugega toženca pri izvršitvi naročene storitve. Notar mora izbrati najzanesljivejši način izvršitve notarskega opravila. Spoštovati mora temeljno načelo „najbolj varne poti.“ Če obstoji možnost sestave izvršljivega notarskega zapisa, je zavezan opozoriti stranke na to možnost. V dvomu je zavezan izbrati tako obliko, ki je najzanesljivejša. Drugi toženec je storil več napak. Sestavil je izročilno pogodbo, ki to po vsebini ni bila, na to pa tožnika ni opozoril. Če je štel, da gre za izročilno pogodbo, bi jo moral sestaviti v obliki notarskega zapisa. Razlog za strogo obličnost te pogodbe v obliki notarskega zapisa je bil v odpravi dvomov glede obličnosti te pogodbe v praksi. Sodna praksa je zavzela stališče, da je šlo pri preužitkarski pogodbi za vsebinsko veliko večjo sorodnost pogodbi o dosmrtnem preživljanju kot pogodbam obligacijskega prava. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je ena od pogodb, za katero je ZN predpisal strogo obličnost. V zadevi III P 251/98 je bil ZN opredeljen kot mejnik v argumentaciji obličnosti preužitkarske pogodbe. Pri sestavi predmetne pogodbe je drugi toženec zanemaril načelo najbolj varne poti in opustil potrebno skrbnost pri izvrševanju notarske službe. Sodišče prve stopnje je priznalo drugemu tožencu posamezne stroške, do katerih ni upravičen, saj je pripravljalne vloge sestavil sam, zato ni upravičen do nagrade po Odvetniški tarifi.

3. Drugi toženec se pritožuje zoper stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da naloži tožeči stranki tudi plačilo spornih pravdnih stroškov drugega toženca. V pritožbi navaja, da bi moralo prvo sodišče priznati nagrado za sestavo vlog za tretjo in četrto pripravljalno vlogo, ker sta bili obe vlogi potrebni. Sodišče bi moralo priznati drugemu tožencu tudi izgubljeni zaslužek zaradi udeležbe na štirih narokih. Poleg tega je drugi toženec upravičen tudi do povrnitve stroškov za strokovno mnenje C.I.M., saj je tudi v tem delu šlo za potreben strošek.

4. Drugi toženec v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev. Prva toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo tožeče stranke.

5. Zoper sklep prvega sodišča vlagajo tožniki pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navajajo, da je sodišče nepravilno uporabilo določila ZST. Obravnava, na kateri je bil navzoč tožnik, je bila zaključena 10. 6. 2010. Tožnik je umrl 2. 7. 2010, zato so v pravdo vstopili njegovi dediči kot univerzalni pravni nasledniki. V času, ko je nastala taksna obveznost, tožniki niso bili stranka postopka, zato zanje tedaj ni mogla nastati taksna obveznost. Sodišče bi moralo ugotoviti, da dediči z dnem zaključka glavne obravnave niso mogli biti prekludirani glede vložitve predloga, zato bi moralo sodišče o njem vsebinsko odločiti.

6. Pritožbi tožnikov zoper sodbo in sklep nista utemeljeni. Pritožba drugega toženca (zoper stroškovni del sodbe prvega sodišča) je delno utemeljena.

O pritožbi tožnikov zoper sodbo

7. Po trditvah tožnikov naj bi bilo protipravno (nedopustno) ravnanje drugega toženca predvsem v tem, ker pogodbe o preužitku med prvotnim tožnikom in njegovo teto M. J. ni sestavil v obliki notarskega zapisa (pogodba je napačno poimenovana kot izročilna pogodba, saj ni šlo za izročilno pogodbo v smislu 106. člena ZD, veljavnega v času sklenitve te pogodbe, vendar pa napačen naziv pogodbe nima nobenega pomena za vprašanje oblike njene sklenitve, saj je odločilna vsebina pogodbe). Prvo sodišče je zavzelo pravilno stališče, da tudi po uveljavitvi ZN (in do uveljavitve OZ 1. 1. 2002) preužitkarske pogodbe ni bilo potrebno sklepati v obliki notarskega zapisa, ampak je za veljavnost take pogodbe (glede na to, da je bil njen predmet tudi prenos lastninske pravice na preužitkarjevih nepremičninah na prevzemnika) zadoščalo, da je bila sklenjena v pisni obliki (zaradi zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice pa je bila potrebna tudi overitev preužitkarjevega podpisa). Takšno stališče je jasno izhajalo iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SRS iz leta 1980 (poročilo VSS I/80), dosledno pa ga je upoštevala tudi poznejša sodna praksa, vse do uveljavitve OZ (z izjemo primera II Ips 179/2005). Sodba I Cp 1628/2004, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na isto zadevo kot sodba II Ips 179/2005. Sodba II Ips 275/94 je obravnavala druga vprašanja, ne pa vprašanje oblike preužitkarske pogodbe (šlo je za vprašanje pogojev za razvezo preužitkarske pogodbe).

8. ZN ni prinesel nobene vsebinske novosti v zvezi z obliko sklepanja preužitkarske pogodbe. Določil je le, da morajo biti določeni pravni posli s področja dednega prava (pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, pogodba o dosmrtnem preživljanju in sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) sklenjeni v obliki notarskega zapisa (3. točka 47. člena ZN), kar je bilo posledica zakonodajalčeve odločitve, da se sodnike razbremeni obveznosti overjanja teh poslov. Zato je ZN tudi določil, da so s 1. 6. 1995, ko so začeli poslovati notarji, prenehale veljati zgolj tiste določbe ZD, ki so urejale obliko sklenitve in postopek overitve prej navedenih pravnih poslov (129. člen ZN). Šlo je le za to, da je bila strožja oblika sklepanja posameznih (točno določenih) pravnih poslov po določbah ZD (med katerimi ni bilo preužitkarske pogodbe) nadomeščena z novo strožjo obliko (notarski zapis) po določbah ZN. ZN zato ni predstavljal mejnika glede vprašanja obličnosti preužitkarske pogodbe. Te pogodbe predpisi RS niso urejali vse do uveljavitve OZ in je tudi ODZ ni poznal. Preužitkarska pogodba tudi ni predstavljala ene od vrst pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker veljavni predpisi pred uveljavitvijo OZ niso urejali preužitkarske pogodbe, ni mogoče pritrditi stališču, da se je določba 3. točke 47. člena ZN nanašala tudi na preužitkarske pogodbe.

9. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da drugi toženec ni bil dolžan poskrbeti za sestavo omenjene preužitkarske pogodbe v obliki notarskega zapisa (ne glede na to, ali jo je sestavil sam ali kdo drug) in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje tudi na razloge izpodbijane sodbe v tem delu. Glede na takšno materialnopravno presojo ravnanja drugega toženca se kot pravno nepomembne pokažejo vse preostale pritožbene navedbe. Tudi če bi se drugega toženca štelo za sestavljalca pogodbe, mu njegova profesionalna dolžnost (ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka) ni nalagala sestave preužitkarske pogodbe v obliki notarskega zapisa. Če je le overjal preužitkarsko pogodbo, pa glede na doslej povedano ni bilo razlogov, da bi prvotnemu tožniku predlagal potrditev zasebne listine po 49. členu ZN. Glede na 5. člen ZN drugi toženec v zvezi z zadevo III P 251/98 ni bil dolžan nuditi prvotnemu tožniku nobene strokovne pomoči. V to pravdo tudi ni bil dolžan vstopiti kot stranski intervenient, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče. Pravni učinek sodbe v zadevi III IP 251/98 se na drugega toženca tudi ne razteza, saj drugi toženec v primeru vstopa v to pravdo kot stranski intervenient ne bi imel položaja enotnega sospornika oziroma ne bi šlo za sosporniško intervencijo. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da ravnanje drugega toženca ni bilo protipravno (nedopustno), to pa izključuje tudi njegovo odškodninsko odgovornost. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo zato ni utemeljena.

10. Tožeča stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Prvo sodišče je drugemu tožencu v okviru pravdnih stroškov utemeljeno priznalo tudi nagrado za delo odvetnika, saj ga je zastopala odvetnica, ki je tekom postopka vložila v spis več pripravljalnih vlog (s svojim žigom in podpisom). Drugi toženec je zato upravičen do povrnitve stroškov za sestavo teh vlog po OT.

O pritožbi drugega toženca zoper sodbo

11. Drugi toženec deloma utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev prvega sodišča. V pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2010 je drugi toženec res ponavljal nekatere predhodne trditve, poleg tega pa je podal tudi odgovor na posamezne navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2010, ki jo je prejel 19. 1. 2010. Vseh trditev drugi toženec zato ni mogel podati že v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2010. Podobno velja za vlogo z dne 15. 2. 2010. Poleg trditev, ki jih je drugi toženec podal že v predhodnih vlogah, je v tej vlogi drugi toženec odgovarjal tudi na tožnikove trditve v njegovi pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2010, katero je prejel 12. 2. 2010. Zato je drugi toženec upravičen do stroškov za sestavo obeh vlog po OT (za vsako 1.000 točk, povečano za materialne stroške in DDV).

12. Po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku ima drugi toženec pravico do povračila izgubljenega zaslužka zaradi odsotnosti iz svoje notarske pisarne v času narokov (19. člen). Izgubljeni zaslužek drugega toženca se odmeri po prostem preudarku, upoštevajoč izgubljeni čas in njegov poklic (14. člen tega pravilnika). V tovrstnih primerih zadošča za ugotavljanje višine izgubljenega zaslužka že približna ocena. Po oceni pritožbenega sodišča je ustrezno izhodišče za ugotavljanje izgubljenega zaslužka višina pristojbine za vsake začete pol ure dela notarja (tarifna številka 15 NT). Upoštevajoč čas trajanja štirih narokov ter odsotnost iz pisarne med potjo na razdalji Kranj – Ljubljana pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevano povračilo izgubljenega zaslužka za skupno 12 ur v znesku 662,40 EUR ustrezno, zato je drugi toženec upravičen tudi do povrnitve tega stroška. Za strokovno mnenje drugi toženec ni upravičen do povračila izdatkov, ker sodišče pravo pozna in ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

13. Drugi toženec je zato upravičen tudi do povrnitve stroškov v znesku 1.775,02 EUR, skupaj tako 8.860,27 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi drugega toženca in spremenilo stroškovni del sodbe prvega sodišča tako, kot izhaja iz izreka (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo drugega toženca, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožnikov in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnikov zoper sklep

14. Ker je bil prvotni tožnik prisoten na naroku 10. 6. 2010, ko je bila končana glavna obravnava, je taksna obveznost za sodbo nastala tega dne (2. točka drugega odstavka 4. člena ZST). Najkasneje tega dne bi tožnik lahko predlagal obročno plačilo te takse (prvi odstavek 14. člena ZST), česar pa ni storil. Nastalo tožnikovo obveznost plačila takse za sodbo so sedanji tožniki prevzeli po samem zakonu z vstopom v to pravdo kot dediči prvotnega tožnika. Taksna obveznost sedanjih tožnikov zato ni nastala šele z njihovim vstopom v pravdo. Prvo sodišče je zato pravilno zavrglo predlog tožnikov z dne 24. 9. 2010 za obročno plačilo sodne takse za sodbo kot prepozen. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker je drugi toženec s pritožbo zoper stroškovni del sodbe uspel v obsegu približno 60 %, so mu tožniki dolžni povrniti temu sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP), ki znaša 163,34 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 313. ZPP člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Stroški so odmerjeni v skladu z OT in ZST, po višini pa so razvidni iz priznanih posamičnih postavk specificiranega stroškovnika drugega toženca v pritožbi. Tožniki niso uspeli s pritožbo, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tem je zajeta v zavrnitvi njihove pritožbe. Drugi toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).