Jedro

Po izrecni določbi drugega odstavka 13. člena ZPP ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdni, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Pravilo, da sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (vsebovano je v določbi prvega odstavka 319. člena ZPP), oziroma da če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (tako določa četrti odstavek istega člena), narekujeta zaključek, da se pravnomočnost nanaša samo na tisto odločitev, ki je vsebovana v izreku sodbe. Odločitev o predhodnem vprašanju v postopku, v katerem to vprašanje ni bilo rešeno na matičnem področju kot glavno vprašanje, torej ne postane pravnomočna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Na podlagi trditve, da je lastnik rezkalnega stroja A., letnik izdelave 1973, ki ga ima v posesti toženec, je tožnik, njegov brat, zahteval izročitev stroja in plačilo uporabnine. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je lastnik spornega stroja toženec in ne tožnik, drugostopenjsko sodišče pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo revizijskih trditev je mogoče strniti v očitek pritožbenemu sodišču, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je kršilo pravila o mejah pravnomočnosti sodbe tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, III T 593/84 z dne 21. 10. 1986, s katero je bilo ugotovljeno, da je lastnik spornega stroja tožnika ter s tem, ko v dokaznem postopku ni prebralo izjave sedaj že pokojne matere pravdnih strank A. J., ki je bila kot priča zaslišana v enem od predhodnih sojenj v tej zadevi; zaradi procesnih kršitev je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno, zaradi česar je odločitev materialnopravno zmotna.

3. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave).

4. Revizija ni utemeljena.

5. S sodbo III P 125/87 tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, je bilo razsojeno, da mora H. A. v tej pravdi sporen rezkalni stroj izročiti tožniku F. J. Da je tožnik F. J. tega stroja, je presodilo v okviru reševanja predhodnega vprašanja in sicer na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik stroj kupil leta 1982 v Italiji za potrebe svoje obrtne dejavnosti, ga uvozil v Jugoslavijo in plačal carino in prometni davek, H. A. pa je stroj pridržal, ker je tožniku posodil del kupnine. Tudi v konkretnem primeru, ko tožnik zahteva izročitev stroja in plačilo uporabnine od toženca, je lastninska pravica na stroju predhodno vprašanje. V obravnavani pravdi je prvostopenjsko sodišče predhodno vprašanje lastninske pravice na spornem stroju rešilo drugače: ugotovilo je, da je stroj v Italiji kupil in ga uvozil oče pravdnih strank F. J. in da je bil prav on lastnik stroja (katerega izročitev je od H. A. izposloval njegov sin – tožnik; identiteta lastnika spora se tedaj očitno ni problematizirala glede na to, da so se vsi dokumenti glasili na ime F. J., to ime pa nosita tako oče pravdnih strank kot tožnik) do tedaj, ko ga je podaril tožencu, ki je na podlagi pogodbe in z izročitvijo postal lastnik. Predhodno vprašanje vedno pomeni pravno vprašanje (predmet ugotovitve je obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, o katerem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ), odgovor nanj pa spada v spodnjo premiso sodniškega silogizma. Po izrecni določbi drugega odstavka 13. člena ZPP ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdni, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Tako se pokaže, da v konkretnem primeru ni bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno odločeno (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kot tožnik smiselno uveljavlja s trditvijo o kršitvi pravil, nanašajočih se na meje pravnomočnosti. Pravilo, da sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (vsebovano je v določbi prvega odstavka 319. člena ZPP), oziroma da če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (tako določa četrti odstavek istega člena), narekujeta zaključek, da se pravnomočnost nanaša samo na tisto odločitev, ki je vsebovana v izreku sodbe. To nenazadnje izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 324. člena ZPP, po katerem izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena istega zakona). Odločitev o predhodnem vprašanju v postopku, v katerem to vprašanje ni bilo rešeno na matičnem področju kot glavno vprašanje, torej ne postane pravnomočna.

6. Zavrnitev dokaznega predloga o izvedbi dokaza z branjem zapisnika o v enem od predhodnih sojenj v tej zadevi opravljenega zaslišanja priče A. J., ki je pred zadnjim sojenjem umrla, bi lahko predstavljala zgolj relativno in ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Relativna bistvena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo ali je nepravilno uporabilo kakšno določbo procesnega prava, pa je to vplivalo ali bi vsaj lahko vplivalo na sprejem zakonite (z materialnim pravom skladne) in pravilne (glede na ugotovitev pravno pomembnih dejstev) sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Relativna je v svojem funkcionalnem pomenu; pomen dobi samo glede na posledice, ki jih je povzročila ali bi jih lahko povzročila v sojenju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Med procesno kršitvijo in nezakonitostjo sodbe mora obstajati vzročna zveza; zakon ne zahteva, da mora biti ta dokazana, pač pa zadošča že verjetnost, da je določena procesna kršitev v dani situaciji lahko vplivala na zakonitost sodbe. Vendar pa procesna kršitev ni bistvena, če se pritožbeno sodišče prepriča, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.(1) In v konkretnem primeru je bilo prepričanje pritožbenega sodišča prav tako: (zgolj) zato, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo izpovedi priče A. J., sodba ni nepravilna, saj dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo prvostopenjsko sodišče v zadnjem sojenju, ne bi bile drugačne, čeprav bi bila pričina izpoved upoštevana, ter odločitev (v materialnopravnem smislu) ne bi bila drugačna. Kvalifikacija posamezne postopkovne kršitve kot relativne bistvene kršitve je namreč mogoča šele po preizkusu pravilnosti s pritožbo izpodbijane sodbe.(2) Revizija pa zaključke drugostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na ta preizkus, graja (pre)pavšalno, ko zapiše le, da je „vsebina pričanja A. J. bistvenega pomena za dokazovanje utemeljenosti tožnikovega zahtevka ter za dokazovanje neverodostojnosti naknadnih izpovedb F. J. starejšega in bi lahko v primeru izvedbe dokaza pripeljala do drugačne odločitve v postopku“. Zato revident v zvezi s tem vprašanjem sodiščema druge in in prve stopnje neutemeljeno očita, da nista preprečili, da bi bile njegove procesne pravice zlorabljene (11. člen ZPP) in da bi kršili njegove ustavne pravice do zasebne lastnine, enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem in enakosti pred zakonom.

7. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Siniša Triba in Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, sedmo izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 687. Op. št. (2): Ibidem, stran 685.