Jedro

Toženkina odgovornost za izpolnitev pogodbe o bančnem depozitu ni nasledstveno vprašanje, pač pa civilnopravno razmerje, ki je urejeno v materialnem pravu. Po njem toženka odgovarja za obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njeno podružnico.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II: Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 50.544,20 EUR z obrestmi za čas od 29. 2. 2008 do 11. 1. 2012 po stopnji, kot jo tožena stranka priznava za hranilne vloge, vezane nad dobo dveh let, od takrat naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Opozarja na pomanjkljivo obrazložitev slovenske pristojnosti kljub naslovu na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje „Glede pristojnosti in uporabe slovenskega prava“. Še naprej nasprotuje uporabi slovenskega prava in pristojnosti slovenskega sodišča, saj gre za depozitno razmerje, sklenjeno z banko (depozitarjem) v Zagrebu, kjer je sedež računa, zato je sredstva tožnici dolžna izplačati slednja. Tudi sicer po njeni oceni sporno razmerje ni najtesneje zvezano s slovenskim, temveč s hrvaškim pravom. Izpostavlja, da Ljubljanska banka, d. d., Osnovna banka Zagreb oziroma Ljubljanska banka, Glavna podružnica Zagreb (v nadaljevanju LB OBZ oziroma LB GPZ) ni bila njena podružnica, ker preoblikovanje ni bilo nikoli dokončano, pač pa samostojna in neodvisna pravna oseba, ter podrobneje opisuje njen nastanek in okoliščine, v katerih je prišlo do registracije te kot njene podružnice. Po njeni oceni iz 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) izhaja, da je depozit lociran tam, kjer je bila sklenjena pogodba o bančnem depozitu, kar podkrepi z razlago italijanskih in nemških sodišč ter podrobnim prikazom bančnega sistema v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (v nadaljevanju SFRJ). Izpostavlja, da so bila z deviznimi vlogami pridobljena sredstva deponirana pri Narodni banki Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) in niso bila prenesena nanjo. Vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge je po njeni oceni vprašanje nasledstva in predmet pogajanj med državami naslednicami, kar potrjujeta tudi Sporazum o vprašanjih nasledstva med državami naslednicami nekdanje SFRJ in Memorandum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Opozarja na načelo „branch compensating deposit principle“, po katerem matična banka odgovarja za obveznosti podružnice le, če je za deponirana sredstva v podružnici prejela kritje v matični banki, in na s sodbami povzročene krivice. Sklicuje se na razlastitev LB GPZ oziroma ukrepe Republike Hrvaške, ki so ji onemogočali vpliv na poslovanje podružnice. Opozarja tudi na zmotno uporabo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL). Izpostavlja pravno naziranje, ki izhaja iz sodbe Sodišča Evropske trgovinske zveze (EFTA) v primeru E-16/11 z dne 28. 1. 2013, po kateri država ni odgovorna z javnimi sredstvi poplačati komitente propadle islandske banke v drugih državah.

4. Tožnica na vročeno revizijo odgovarja. Nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga zavrnitev toženkine revizije. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevanih procesnih kršitev nobeno od sodišč nižjih stopenj ni napravilo. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje popolni in jasni ter jih je mogoče preizkusiti, kar velja tudi za razloge sodišča druge stopnje. Med njimi so tudi razlogi o pristojnosti slovenskega sodišča in uporabi slovenskega prava.

7. Revizijski očitki glede uporabljenega prava in pristojnosti tudi niso utemeljeni. Pogodbo o bančnem depozitu je dolžna izpolniti toženka, ki ima sedež v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče se je o tem, zakaj to (skupaj z okoliščino, da se je toženka spustila v obravnavo stvari) utemeljuje pristojnost slovenskega sodišča in uporabo slovenskega prava (20., 48. in 49. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ZMZPP), že večkrat izreklo.(1)

8. Izpodbijana odločitev tudi sicer v ničemer ne odstopa od v sodni praksi uveljavljenih stališč, zato bo revizijsko sodišče le na kratko odgovorilo na bistvo toženkinih revizijskih navedb. Spori med posameznimi varčevalci in toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu niso spori o vprašanju nasledstva,(2) kot meni toženka. Reševati jih je treba upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava, in sicer predvsem določb ZOR o bančnem denarnem depozitu (1035. do 1046. člen ZOR)(3) in splošnih pravil o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah, ZGD).

9. Revizijsko sodišče pritrjuje oceni o toženkini odgovornosti za obveznosti LB OBZ oziroma LB GPZ. Tej se ne more ogniti z navedbami, da postopek preoblikovanja v podružnico ni bil dejansko zaključen in je zato podružnico treba obravnavati kot svojevrstni pravni subjekt. Postopek preoblikovanja LB OBZ oziroma LB GPZ v toženkino podružnico je bil formalno zaključen. Kot izhaja iz razlogov sodišča druge stopnje, ki jim toženka ne nasprotuje, to potrjuje tudi sodni register. S tem je toženka prevzela vse obveznosti svoje podružnice (LB OBZ oziroma LB GPZ). Sklicevanje na dodatne pogoje za prevzem obveznosti, ki naj bi bili v manjkajočem dejanskem zaključku preoblikovanja (dokončni sanaciji) in v tem, da vloženih deviznih (in drugih) sredstev ni nikoli prejela, njene odgovornosti ne more spremeniti. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in samostojno poslovanje podružnice ne vplivata na njeno razmerje do posameznega varčevalca. Na toženkino obveznost tudi ne vpliva 1040. člen ZOR, ki določa način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.(4) Utemeljeni pa nista niti sklicevanje na načelo pravičnosti (ter z njo povezano sodno prakso) in povzročene krivice ter primerjava z dolgom propadle islandske banke. Toženkina dolžnost plačila izhaja iz sklenjene pogodbe in ne iz morebitne druge podlage. Njena dolžnost izpolniti obveznost bi sicer lahko naknadno odpadla, če bi bila pogodba naknadno razvezana (obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR) ali spremenjena, česar pa ne trdi.

10. Na civilnopravno razmerje tudi ne vpliva zatrjevano in po oceni toženke neposredno uporabljivo načelo mednarodnega bančnega prava „branch compensating deposit principle.“ V letu 1994 sprejet Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL v 22. b členu izrecno določa, da toženka ohrani odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog in da obdrži obveznosti in terjatve iz deviznih hranilnih vlog, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Pravne praznine, ki bi jo bilo treba zapolnjevati morebiti tudi z omenjenim načelom in tujo sodno prakso, po oceni revizijskega sodišča ni.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije. Tožnici pa mora povrniti stroške njenega odgovora. Revizijsko sodišče ji je priznalo 1.820,24 EUR (priglašenih 1.472,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Ni pa tožnici priznalo zadnje priglašenih stroškov v višini 38,52 EUR, saj ni moglo ugotoviti, na kaj se nanašajo, in posledično tudi ne preveriti utemeljenosti zahteve po njihovem povračilu. Če toženka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 22/2013 in v njej citirane odločbe.

(2) Ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, bi bil lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah naslednicah. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 307/2011 in v njej citirane odločbe, pa tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-1857/07, U-I-161/07. (3) S pogodbo o bančnem depozitu pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi (drugi odstavek 1035. člena ZOR, ki ga je glede na čas nastanka pogodbenega razmerja po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) treba uporabiti za konkreten primer).

(4) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 22/2013 in v njej citirane odločbe.