Jedro

Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni pojasnila, zakaj vodomer, ki ga je sama namestila v lokalu tožene stranke, ni več ustrezal merilom iz Odloka, temveč je zgolj zatrjevala, da odštevalni vodomer ni merodajen za obračun vode, v tem primeru ne pride v poštev uporaba določbe 25. člena Odloka, po katerem v primeru, če je v objektu več uporabnikov vode iz istega priključka, le ti določijo z medsebojnim sporazumom, kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo, interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom pa ni obveznost upravljavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/02257 z dne 26. 05. 2000, razveljavilo v 1. točki izreka tudi zoper toženo stranko za glavnico v višini 900,40 € in zakonske zamudne obresti v višini 557,45 € ter zakonske zamudne obresti od naslednjih zneskov: od zneska 19.078,60 SIT od 16. 02. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 5.377,00 SIT od 16. 03. 1998 do 17. 04. 1998 od zneska 4.377,00 SIT od 18. 04. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 13.909,60 SIT od 16. 04. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 456,20 SIT od 16. 05. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 12.209,40 SIT od 16. 06. 1998 do 30. 07. 1998 od zneska 11.209,40 SIT od 31. 07. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 6.980,80 SIT od 16. 07. 1998 do 30. 07. 1998 od zneska 7.780,80 SIT od 31. 07. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 9.189,40 SIT od 16. 08. 1998 do 30. 07. 1998 od zneska 8.299,40 SIT od 31. 07. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 9.098,60 SIT od 16. 09. 1998 do 19. 10. 1998 od zneska 2.102,20 SIT od 20. 10. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 14.972,00 SIT od 16. 10. 1998 do 01. 01. 2002 od zneska 12.031,40 SIT od 16. 02. 1999 do 22. 02. 1999 od zneska 9.575,20 SIT od 16. 03. 1999 do 07. 05. 1999 od zneska 8.575,20 SIT od 08. 05. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 2.151,40 SIT od 23. 02. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 10.394,00 SIT od 16. 04. 1999 do 29. 06. 1999 od zneska 9.994,00 SIT od 30. 09. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 12.031,40 SIT od 16. 05. 1999 do 28. 07. 1999 od zneska 2.151,40 SIT od 29. 07. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 8.637,20 SIT od 16. 06. 1999 do 17. 08. 1999 od zneska 7.837,20 SIT od 18. 08. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 10.445,80 SIT od 16. 07. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 9.445,80 SIT od 24. 12. 1999 do 28. 12. 1999 od zneska 11.326,20 SIT od 16. 08. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 10.928,00 SIT od 16. 09. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 10.928,00 SIT od 16. 10. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 10.928,00 SIT od 16. 11. 1999 do 23. 12. 1999 od zneska 10.131,40 SIT od 16. 12. 1999 do 23. 12. 1999 in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 24,09 € in zakonske zamudne obresti od stroškov v višini 24,09 € ter tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je v plačilo naložilo stroške tožene stranke v znesku 932,12 €, v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilo pa še zakonske zamudne obresti za čas od 9. dne po prejemu te sodbe dalje (2. točka izreka sodbe). Tožeča stranka sama nosi svoje stroške (3. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja „vse“ pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni (smiselno njej v korist) oziroma podredno razveljavi in vrne v novo sojenje, toženi stranki pa naloži vse dotedanje in pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroškov pritožbe ni priglasila.

3. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki v izjavo. Odgovora ni vložila.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre v še spornem delu (plačilo 900,40 EUR s pripadki) za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka s pritožbo prvenstveno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču prve stopnje predvsem očita, da je napačno uporabilo določila Odloka o oskrbi z vodo (Uradni list SRS, št. 11/87) s tem, ko je zaključilo, da so bili v sporni zadevi odštevalni vodomeri dejansko obračunski vodomeri, s tem pa „merodajni“ za obračun porabljene vode. Tožeča stranka je sicer že tekom postopka na prvi stopnji (pripravljalni spis z dne 20. 05. 2009; list. št. 61) vztrajala na stališču, da so zanjo „merodajni le obračunski vodomeri“ in ne odštevalni števci, v čem je razlika, pa ni pojasnila. Zatrjevala je še, da bi si morala tožena stranka zagotoviti svoj obračunski vodomer, če bi želela plačevati toliko vode, kot je dejansko porabi, saj odštevalni števec, na katerega se sklicuje, služi le za interno razdelitev med samimi uporabniki.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: tožeča stranka je toženi stranki izstavila 25 računov za uporabo vode, od katerih je bilo glede na stanje ob vložitvi predloga za izvršbo 22 računov delno plačanih, v toženčevem lokalu je bil v vtoževanem obdobju vodomer, postavljen na zahtevo tožeče stranke, kar je bil pogoj za priklop vode ob začetku uporabe objekta, določen čas je tožeča stranka po inkasantu odčitavala porabo vode na teh števcih in zaračunavala dejansko porabo vode, kasneje pa je to opustila in začela odčitavati vodo s števca, skupnega za vse lokale na ulici S. 8. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je spremenila obračun vode (dotedanji dogovor). Pritožbenih navedb o tem, da je šla tožeča stranka z upoštevanjem odštevalnih vodomerov le na roko toženi stranki, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je tožeča stranka take trditve prvič podala šele v pritožbenem postopku, zanje pa ni pojasnila, zakaj jih brez krivde ni mogla podati prej (1. odstavek 337. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Odlok o oskrbi s pitno vodo (Ur. l. SRS, št. 11/87; v nadaljevanju Odlok) je v 16. členu določal, da se količina porabljene vode meri z obračunskimi vodomeri, vsakemu novemu uporabniku pa namesti obračunski vodomer upravljavec vodovoda, to pa je tožeča stranka (1. odstavek 18. člena Odloka). Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni pojasnila, zakaj vodomer, ki ga je sama namestila v lokalu tožene stranke, ni več ustrezal merilom iz Odloka, temveč je zgolj zatrjevala, da odštevalni vodomer ni merodajen za obračun vode, pa v tem primeru ne pride v poštev uporaba določbe 25. člena Odloka, po katerem v primeru, če je v objektu več uporabnikov vode iz istega priključka, le ti določijo z medsebojnim sporazumom, kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo, interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom pa ni obveznost upravljavca. V tem primeru bi tožeča stranka lahko od tožene stranke zahtevala plačilo le dejansko porabljene vode.

10. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka dejansko uporabljala vodo v spornem objektu, sporna pa sta bila način obračuna in količina porabljene vode. Na tem mestu se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala višine zahtevka (212. člen ZPP v zvezi s 7. členom ZPP). Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati dejansko porabo vode na strani tožene stranke, za vtoževano obdobje. Njeno sklicevanje na določbe 25. člena Odloka in 412. člena ZOR pa glede na že obrazloženo, ni utemeljeno.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet pritožbenega preizkusa (1. odstavek 458. člena ZPP), pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).